Zgodba s strehe Afrike

Nicolas Piva in Edoardo Komjanc sta nam pripovedovala o potovanju v Tanzanijo, kjer sta se povzpela na Kilimandžaro

“Všeč so nama drznejše avanture, v zadnjem času sva se zbližala s svetom gora – navsezadnje se v hribih povežeš z naravo, poleg tega pa sva športnika –, vse to naju je pripeljalo do tega, da sva se odločila za tak izziv,” sta za naš tednik povedala Nicolas Piva iz Sovodenj ob Soči in Edoardo Komjanc iz Gorice.

Konec septembra sta se navdušena avanturista za 14 dni odpravila v Tanzanijo, kjer sta se želela predvsem povzpeti na Kilimandžaro, ki s 5895 metri nadmorske višine velja za najvišjo goro v Afriki. Pred odhodom sta se intenzivno pripravljala: “Skoraj vsak konec tedna sva hodila v hribe. K sreči živimo na območju z veliko možnostmi in čudovitimi vrhovi, zato so bile priprave na Kilimandžaro pravi užitek.”

Potovanje v Afriko sta mlada Goričana izkoristila tudi za spoznavanje neokrnjene narave, parkov in afriške kulture. Po večdnevni hoji sta si privoščila bolj sproščen ogled afriške divjine s safarijem v narodnem parku Tarangire ter na območjih Ngorongoro in Serengeti. Zadnje štiri dni pa sta izkusila življenje prebivalcev Kahe, to je vas v bližini mesta Moshi, ki velja za glavno izhodiščno točko pohodnikov na Kilimandžaro. V spremstvu domačinov sta si ogledala znamenite mogočne slapove Materuni, v program pa sta vključila tudi spoznavanje lokalne pridelave kave. Dan pred vrnitvijo na Goriško sta vaški skupnosti pustila prav posebno darilo.

Dobra spremljevalna ekipa je ključnega pomena za tak uspeh

Za odpravo na Kilimandžaro se je kljub temeljiti fizični pripravi navsezadnje treba prepustiti vodstvu drugih: “Na hrib naju je ves čas vodila skupina desetih ljudi – dva vodnika, kuhar in sedem nosačev. To se prepogosto spregleda, saj pri nas nismo vajeni takšnih priprav za hojo v hribe, pri Kilimandžaru pa gre za večdnevno ekskurzijo z večjo višinsko razliko, na katero je treba oditi dobro pripravljen.” Predčasno je bilo treba poskrbeti za vse – hrano, opremo za spanje in oblačila, saj so temperaturne razlike ogromne: v startnem mestu Moshi na 870 m nadmorske višine je čez dan nad 30 °C, na vedno zasneženem vrhu skoraj šesttisočaka Kilimadžara pa so temperature vedno pod ničlo. Gora je prava posebnost, saj je med drugim najvišja samostojna gora na svetu, del Narodnega parka Kilimandžaro in uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine. Edoardo in Nicolas sta opozorila, da je Kilimandžaro izjemno pomemben za Tanzanijo, saj prinaša delo ogromno ljudem, za vsak pohod nanj je namreč treba imeti certificiranega vodjo.

Med več potmi sta izbrala starejšo Marangu

Do vrha vodi več poti, Nicolas in Edoardo sta izbrala Marangu oz. “Coca Cola route”. Pot jima je svetovala agencija, na katero sta se obrnila za organizacijo celotnega potovanja v Tanzaniji. Pot je opremljena z manjšimi kočami, medtem ko se na vseh ostalih tabori v šotorih. “Vse poti so izredno lepe, razlika je le v tem, da za nekatere potrebuješ več dni in imaš več časa za prilagajanje klimatskim razlikam.” Pot, ki sta jo izbrala Goričana, je najstarejša in krajša v primerjavi z drugimi, spreminjanje klimatskih pasov je bilo zato še bolj očitno: “Z vzponom se narava spreminja – to je nekaj čudovitega, saj se ti iz dneva v dan zdi, da si popolnoma na drugem planetu.”

Vzpon skrajšali za dan

Pohodnika sta do zadnje koče pred vrhom prišla brez večjih težav: “Do zatočišča smo prispeli ob 13.30, pojedli kosilo in šli hitro spat.” Zaradi podnebja sta Nicolas in Edoardo z ekipo krepko spremenila svoje spalne navade: “Začetek hoje smo določili za 00.00, zato smo ob 17.00 jedli večerjo, nato smo spet spali do 23.00.” Tablete za višinsko bolezen sta uporabila šele takrat – ko sta se pred zadnjim vzponom prebudila z glavobolom. “Pot do samega vrha pa je bila precej zahtevna predvsem zato, ker smo celoten treking skrajšali za en dan – do tistega trenutka smo se namreč počutili zelo dobro in nismo imeli nikakršnih težav, zato smo se odločili, da bomo pot nadaljevali, kljub temu da smo prej določili drugačen program poti.” Aklimatizacija je izjemno pomembna, Nicolas in Edoardo pa sta priznala, da sta nekoliko zanemarila pomembnost postopnega prilagajanja na spreminjanje temperatur: “Ko gledava nazaj, bi raje ostal še dan več, da bi spreminjanje klime lažje sprejela.”

Na vrh je ekipa prispela ob 6.00: “Čakal nas je eden najlepših razgledov v našem življenju. Bili smo utrujeni, ampak srečni. Dosegli smo Uhuru Peak (Vrh svobode) na nadmorski višini 5895 metrov!”

S safarijem sta uresničila otroške sanje

Potovanje sta začrtala z agencijo Kili Backcountry Adventure, s katero sta se dobro znašla: “Celotno potovanje je uspelo prav po njihovi zaslugi. Zadnje štiri dni smo z vodiči celo živeli v njihovi vasi Mochi, počutili smo se kot doma!”

Štiri dni potovanja v Tanzanijo sta posvetila ogledu afriške divjine: ogledala sta si narodni park Tarangire, Ngorongoro in Serengeti. Med safarijem sta videla prizore, o katerih sta do takrat lahko samo sanjala: “Safari mora vsak doživeti vsaj enkrat v življenju: pokrajine, noči v šotorih z živalmi, ki godrnjajo okoli tebe, in sončni vzhod v savani – spomini, ki jih bova skrbno hranila.”

V Tanzaniji pustila delček AŠD Sovodnje

Nicolas in Edoardo sta nekoč igrala pri sovodenjskem nogometnem klubu AŠD Sovodnje. Ob potovanju na črno celino sta s sabo peljala tudi darilo iz svojih domačih krajev. Domačinom afriške skupnosti sta podarila 20 nogometnih kompletov za ekipo, ki jo sponzorira agencija, prek katere sta potovala: “Z dresi bodo ponovno zagnali žensko ekipo, ki so jo nekoč že imeli, a je zaradi pomanjkanja sredstev niso uspeli ohraniti.”