Na mladih svet stoji

Dragi bralci in bralke, naj vas takoj obvestim, da bo to nekoliko kritičen uvodnik. Na slovenskem spletnem jezikovnem portalu FRAN piše, da pregovor Na mladih svet stoji izraža “poziv, naj se otrokom, mladini posveti posebna skrb, pozornost; izraža, da je od mlade generacije odvisen razvoj česa v prihodnosti”. Kot predstavnica mlade generacije oz. t. i. generacije Z si upam trditi, da današnja družba – predvsem njeni starejši predstavniki, ki imajo še vedno moč odločanja in aktivno soustvarjajo našo sedanjost – tega poziva ne udejanja oz. ga udejanja le v zelo majhni meri. Večkrat od starejše generacije slišimo samo, da mladi nimajo volje delati, da se nihče noče zaposliti. Moram sicer povedati, da se s tem v določeni meri strinjam. Mladi, ki mislijo, da jim bo vse padlo z neba, ki si nočejo zavihati rokavov ali ki nočejo delati, so, obstajajo.

Tudi taki, ki bi najraje postali influencerji – vplivneži na družbenih omrežjih in kot zaposlitev razumejo to, da spletni publiki pokažejo, kaj skuhajo za večerjo ali pa katere nogavice kupijo. To je res. Kljub temu pa menim, da je takih primerov predvsem v naši ožji družbi res malo, so redki. Po drugi strani predstavljajo večino tisti mladi, ki imajo idej na pretek, ki se vsak dan zbudijo in si želijo spremeniti svet oz. vsak po lastnih zmožnostih in v svoji stvarnosti izboljšati, kar se da. V svoji kratki časnikarski karieri sem spoznala ogromno število mladih, ki so ambiciozni, polni poguma in energije – takih, ki so kljub letom že ustvarili nekaj izjemnega, zagnali lastno dejavnost ali se lotili projekta, za katerega bi marsikdo rekel, da je prezahteven. Veliko je tudi takih, ki bi radi pripomogli k izboljšanju določene dejavnosti ali pa projekta, pa jih na žalost “stare gazde” zaustavljajo. Res je, te “stare gazde” imajo izkušnje. Videli in doživeli so marsikaj. Poznajo svet, ki si ga mi danes morda sploh ne znamo več predstavljati. In njihove izkušnje so dragocene. A svet se je spremenil. Enkrat je bilo tako, danes je drugače. Na žalost in na srečo – časa pač ne moremo zavrteti nazaj. Tudi oni so bili nekoč mladi. Tudi oni so bili nekoč polni idej, želja in načrtov. Prepričana sem, da so tudi oni želeli nekaj ustvariti, nekaj spremeniti, nekaj narediti po svoje. In verjetno je tudi njim kdo rekel, da ne gre, da se tako ne dela. Ampak samo zato, ker je bilo nekoč tako, še ne pomeni, da mora biti tako tudi danes. Mi, mladi, bomo morda kdaj zgrešili. Naredili bomo napako, se iz nje nekaj naučili in naslednjič poskusili drugače. In prav je tako. Pustite nam zgrešiti. Pustite nam poskusiti. Pustite nam, da se učimo na svojih napakah, da jih popravljamo in postajamo boljši. Ker če nam boste vedno znova rezali peruti, bomo sčasoma izgubili voljo do letenja. Ne bomo nehali imeti idej, nehali jih bomo uresničevati. In takrat zares ne bomo imeli več volje delati, ustvarjati in spreminjati stvari.

Morda torej največja nevarnost ni v tem, da bomo mladi kdaj naredili napako. Največja nevarnost je, da nam boste zaradi strahu pred napakami in spremembami preprečili, da bi sploh poskusili. Zaupajte nam, podpirajte nas, spomnite se, da bodo čez nekaj let  vaše penzije in starost, ko nihče drug ne bo mogel poskrbeti za vas, v naših rokah. Vsak od nas in vsak od vas lahko v svojem malem dan za dnem pripomore k izboljšanju sedanjosti in s tem prihodnosti. Skrbimo za naše prihodnje rodove.