Zgodba, ki se dogaja v Benečiji

V nedeljo, 1. decembra 2019, je bila dvorana kinogledališča Tolmin nabito polna, saj je bil na sporedu prvenec mladega filmskega režiserja po rodu iz Šempetra, Gregorja Božiča. Film Zgodbe iz kostanjevih gozdov, ki je bil že uspešno predstavljen v Torontu v Kanadi in se te dni predvaja v Estoniji, je, kot beremo na samem začetku na platnu, posvečen Benečanom in njihovemu trdemu boju za obstanek. Mladi režiser je v Benečijo zahajal že kot otrok, pobliže pa jo je spoznal kot sadjar. Prelepa pokrajina, ki pa v svojih nedrjih zakriva zapuščene in osamele vasi, mu je tako prirasla k srcu, da jo je izbral za prizorišče svoje prvega celovečerca.
Film Zgodbe iz kostanjevih gozdov je zgodba o smrti in odhajanju, prejel je 11 vesen, se pravi, da je bil zdaleč najboljši na Festivalu slovenskega filma. Gre za zgodbo, pravljico bi lahko rekli, za katero je režiser našel navdih v zgodbah Antona Pavloviča Čehova, pripoveduje pa o revščini in izseljeništvu. Glavni junak je skopuški mizar Mario, kateremu najprej umre žena, nato pa bolezni podleže še sam. Preden umre, pa spozna mlado Marto, ki si z nabiranjem kostanja skuša plačati prevoz čez ocean v Avstralijo, in ji pomaga tako, da ji da denar za pot. Film je, kar zadeva režije in scenografije, odličen, dovršen v prikazovanju narave, barv in lepote, ki se spaja z žalostjo in minevanjem. Rekli bi lahko, da gre za čisto poezijo, za pripoved v podobah, tudi igralska ekipa je odlična, glavno vlogo mizarja Maria igra Massimo De Francovich, Ivana Roščić je domačinka Marta, Giusi Merli pa Mariova žena Dora, manjše stranske vloge pripadajo tudi nekaterim domačinom.
Film si je vsekakor zaslužil nagrade pa tudi navdušenje občinstva, ki polni kinodvorane po vsej Sloveniji, ker nam pa režiser že na začetku pove, da je film posvečen Benečiji in njeni krasni naravi, pravljični tradiciji ter Benečanom, smo nekateri gledalci vendarle pričakovali, da bomo v njem zaslutili tudi tisto trdoživo, enkratno, prežlahtno benečansko bit, benečansko dušo, ki je pa vsaj po mojem mnenju v filmu ni. Benečija premore čudovito glasbeno tradicijo, ravno zato težko razumemo, zakaj je Hekla Magnúsdóttir, ki je poskrbela za glasbo filma, posegla po nekaterih hrvaških in italijanskih popevkah, ki so jih v Benečiji redkokdaj sploh poslušali. Izbira zvokov in glasbe, ki drugače spremljajo dogajanje, je sicer odlična, dejansko z eterično komponento v celoti dopolnjuje ostale elemente filmskega izražanja. Ker je bila zgodba prosto povzeta po Čehovu, se dvakrat v filmu nepričakovano pojavijo elementi ruske folkore, ki delujejo nekoliko moteče. Benečija ima namreč svoje ljudske verske obrede, kot so koledovanje, devetica, rožinca, ki bi se odlično spajali s pripovedjo in bolje dopolnjevali zgodbo.
Poanta življenja beneških ljudi v drugi polovici prejšnjega stoletja je nedvomno izseljevanje zaradi pomanjkanja dela in vsega. Režiser to bolečo rano prelepe obmejne dežele opisuje z bolečino in lepoto, ki je značilna za pravljični svet. Kostanjarka Marta skupaj s tisoči drugimi odhaja, zadnja bera kostanja naj bi ji pomagala do vozovnice za Avstralijo, ki ji jo nazadnje plača umirajoči mizar Mario. Vse skupaj se dogaja v starih, že zapuščenih hišah, nekje pod Matajurjem ter v Idrski dolini. Arhitektura, ki se spaja z lepoto narave, a nosi obenem v sebi kal propadanja in umiranja, odlično dopoljnjuje ostale scenografske elmente, barve, večno lepoto narave ter prehajanje letnih časov.
Nekoliko tuje mi zveni dialog, ki naj bi bil v filmu ključnega pomena, dialog med zdravnikom in bolnim Mariom. Prvi pravi, da čuti v zdravnikovih besedah pomanjkanje srca, zdravnik pa mu odgovarja, da v teh krajih ni ničesar, torej tudi za čustva iz srca ni prostora. Morda čez kakih 100 let, zdaj ne. Kdor Benečijo pozna, ve, da morda ni kraja, kjer bi bili ljudje bolj čuteči, odprtega srca, širokogrudni. In morda gre ravno v revščini, v dejstvu, da tu ni ničesar, iskati korenine tej prečudoviti, srčni, bogati duši Benečije.
Tema, katere so se po filmu dotaknili organizatorka ter gostje iz Benečije in Posočja, je jezik, ki je bil izbran za film. Ob koncu projekcije, so o Zgodbi iz kostanjevih gozdov spregovorili Luisa Battistig, ki je v filmu tudi nastopila v vlogi mlade Dore, Antonella Bukovaz, ki je bila mentorka za beneško narečje, ter Zdravko Likar kot prijatelj Benečanov. Povedali so marsikaj o tem, kako je potekalo snemanje, niso se pa seveda mogli izogniti temi o jeziku.
Film je po večini v italijanskem jeziku, razen redkih odlomkov v beneškem narečju. Gledalec si ne more kaj, da bi se ne spraševal, kaj je botrovalo taki odločitvi. Na izbiro italijanskega jezika je, kot je povedala Antonella, nedvomno vplivalo dejstvo, da igralcem ni uspelo se naučiti beneškega narečja in da bi v narečju vse skupaj zvenelo nepristno in umetelno. Kljub temu se mi zdi izbira italijanščine sporna. V prizoru, kjer možje v gostilni igrajo “moro”, je uporaba italijanščine (…)

Cel zapis v tiskani izdaji
Suzi Pertot

Tolmin / Projekcija filma Gregorja Božiča

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme