Ženska mnogih talentov z aleksandrinkami v srcu

Piše: Katja Ferletič

Pogovor / Darinka Kozinc

Darinka Kozinc se že od dijaških let ukvarja s pisanjem, veliko let se posveča predvsem raziskovanju zgodb aleksandrink, deklet, ki so odšla kot varuške, dojilje in hišne pomočnice v Egipt. S svojim delom je javnosti pomagala razumeti pojav, o katerem se še pred nekaj desetletji sploh ni govorilo.

V Egiptu je oktobra lani v arabščini izšla vaša knjiga Les Goriciennes. Kdo se je zavzel za prevod in zakaj?

To je izjemen dosežek! Izšla je z naslovom Aleksandrinke na pobudo egipčansko-slovenskega društva Snežinka, ki ga vodi gospa Salwa Hegazi, potomka aleksandrinke iz Kaira. Salwa slovenščine ne govori dobro, njena hčerka pa študira ekonomijo v Sloveniji. Veliko je naredila za slovensko-egiptovsko prijateljstvo.

Knjiga je že bila prevedena v angleščino. Se morda obeta prevod v še kak drug jezik?

Za angleški prevod knjige, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi, se je zavzela druga potomka aleksandrink, jezikoslovka iz Amerike, ki je obiskala muzej v Prvačini. Knjiga Les Slovenes, ki jo je izdala založba Mladika, pa bo v kratkem izšla v češkem jeziku. Pojav aleksandrink smo decembra lani predstavili v Pragi in Brnu in zanimanje je veliko. Tako gredo naše aleksandrinke v svet.

Predsedujete Društvu za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink iz Prvačine. S čim se ukvarja?

Društvo je bilo ustanovljeno pred 12 leti, da bi se o aleksandrinkah spregovorilo in bi se “očistile” rane. Trudimo se, da bi ohranili slovenske sledi v Egiptu, med katere gotovo spadajo azil šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja v Aleksandriji in slovenski grobovi – tam je košček slovenskega sveta. Za zdaj sta postavljeni tudi dve spominski plošči Slovenkam in Slovencem, ki so tam pokopani in so s svojim delom vzdrževali družine doma. Leta 2008 smo z etnologinjo Ingo Brezigar šli v Aleksandrijo in opravili popis arhiva mrtvaških knjig v azilu, pri tem nas je podprl Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu. Trenutno so v azilu v velikih finančnih težavah in poskrbeti bi morali, da ga zaščitimo. To je dejansko muzej, stara vila, ki so jo opremila naša dekleta. Društvo naj bi prevzelo knjižnico; kako bomo to izvedli, še ne vemo, gotovo pa bomo sodelovali z našim veleposlaništvom.

Pri odkupu arhiva z Dunaja nam je pomagala Mestna občina Nova Gorica, lani pa smo se nameravali vrniti v Egipt, da bi opravili še popis poročnih in drugih knjig, a pandemija nam je to onemogočila. Društvo se ukvarja tudi z upravljanjem muzeja aleksandrink v Prvačini, hiše, ki čaka na prenovo. Muzej je zelo dobro obiskan in članice dramske skupine Društva žena Prvačina navdušujejo obiskovalce in skozi gledališko igro hranijo jezik in navade aleksandrink. Prizadevamo si tudi za vpis te dediščine na seznam Unescove nesnovne dediščine.

Ste ženska mnogih talentov. Poznamo vas kot nekdanjo ravnateljico Srednje lesarske šole v Novi Gorici, novogoriško podžupanjo in mestno svetnico, vaš pisateljski opus je zelo obsežen, pišete tudi knjige za otroke. Nikakor ne zavirate svoje ustvarjalnosti, o aleksandrinkah pa ste res veliko napisali. Zakaj vas zgodbe teh žensk tako prevzemajo?

Prizadevam si, da se o aleksandrinkah zariše bolj poštena slika. O sebi mislim, da imam čut za pravičnost, zato mi je pri srcu, da pride resnica na dan. V prvi vrsti sem že doma čutila “aleksandrinski duh”, želela sem biti neodvisna in se izobraževati. Izbrala sem nekako “moški” študij in svoj položaj sem si morala izboriti. Tudi ko sem se ukvarjala s politiko, sem bila deležna pripomb, ker sem ženska, a vztrajala sem. Aleksandrinke so bile patriarhalno vzgojene, niso se izpostavljale, a nekatere so izkoristile možnosti, ki so jim bile dane, in postale so ekonomsko neodvisne. Dejansko govorimo tudi o prvi ženski emancipaciji. Te ženske so preživljale družino, in vendar so jih kritizirali; to počenjajo še danes. Še sama sem bila deležna kritik, češ da postavljam spomenik prostitutkam – tudi jaz sem dobila svoj pečat. Hvaležna sem ženskam, zlasti novinarkam, ki o aleksandrinkah pišejo in s tem pomagajo spreobračati slabšalne stereotipe, ki so se ukoreninili. Veliko trpljenja je bilo, domotožja, pretočenih solza, in vendar so doma na aleksandrinke včasih pozabili.

Pionirka v raziskovanju zgodb aleksandrink je bila goriška časnikarka Dorica Makuc. Njeno poklicno poslanstvo je bilo “odkrivanje osebnih zgodb malih ljudi, ki jih je velika zgodovina pahnila v objem trpke usode”. Vem, da ste gospo Dorico dobro poznali. Kaj imate skupnega z njo?

Delo Dorice Makuc zelo spoštujem, veliko je naredila. Dokumentirala je zgodbe aleksandrink in naših izseljencev nasploh, res je bila pionirka na tem področju. Mogoče je zaradi svoje samosvojosti in samostojnosti kot ženska šla marsikomu na živce, a vsekakor se o njej gotovo premalo govori. Menim, da sva si precej različni: ona se je trudila v času, ki je od nje zahteval veliko več, in bila je veliko bolj trpežna, kot sem jaz. Skupno nama je to, da sva se obe ukvarjali z usodo žensk, a je meni gotovo lažje tudi zato, ker imam pri delu oporo družine. Dobro sem jo poznala. Pripovedovala mi je, da je med snemanjem filma Žerjavi letijo na jug in zbiranjem dokumentarnega gradiva po vaseh s snemalcem včasih morala skoraj bežati – ljudje o aleksandrinkah niso hoteli govoriti. To poglavje bi najraje zamolčali, saj so odhajale ženske, matere. Nekatere, ko so se vrnile, so nastradale, celo lastni otroci so jih zavrnili. Naše društvo je predlagalo, da bi v Novi Gorici po Dorici Makuc poimenovali ulico, vendar so nam za zdaj dali negativen odgovor – še bomo vztrajali.

Koliko aleksandrink ste osebno spoznali?

Imela sem priložnost spoznati več aleksandrink. Te ženske so tudi del mojega otroštva, saj je bilo v naši hiši veliko govora o pratetah, ki so živele v Kairu. Kar pet jih je odšlo iz naše hiše v Egipt. To sem odkrila šele pred kratkim, prej sem vedela le za dve, za tisti, ki sta se dobro poročili. Tudi moja nona je bila aleksandrinka, vendar ji to ni bilo všeč in je zato ostala v Egiptu samo tri mesece.

V čem so slovenske ženske, ki jih je revščina prisilila, da so odšle za zaslužkom, podobne in v čem različne od ljudske junakinje in nacionalnega mita – lepe Vide?

S svojimi knjigami sem želela povedati, kako so naša dekleta v Egiptu resnično živela. Tam so jih v francoščini imenovali Les Goriciennes ali pa Les Slovenes. Radi so jih imeli in ustvarile so si ugled, o njih pa so v preteklosti pisali moški in v glavnem v slabšalnem smislu. Od Aškerca naprej so aleksandrinkam “nalepili” pojem lepe Vide, ki je šla v svet, doma pa pustila moža in majhnega otroka, vendar to ne drži popolnoma – aleksandrinke so šle v službo in za svoje otroke so poskrbele. Ne smemo jim zameriti, na tisti čas ne smemo gledati z današnjimi očmi: odnos med mamo in otrokom je bil drugačen, življenjske razmere so bile drugačne. Miselne vzorce žal še vedno s težavo razbijamo in mnenje o aleksandrinkah spreminjamo počasi. Tudi Bevk in Tomšič sta pisala o lepih Vidah, zanimivo pa je, da nobeden od teh avtorjev ni dejansko doživel okolja, v katerem so živele. Jaz sem imela srečo, da sem dvakrat bila v azilu šolskih sester. Povedale so mi marsikaj. Bistvo aleksandrizma je bilo to, da so dekleta odšla v Egipt, da so od tam pošiljala domov denar, vzdrževala družine in se tudi vrnila domov; to je bil družinski projekt, to je bistvena razlika z lepimi Vidami. Egipt je bil za naše ljudi priložnost, bil pa je drugačen svet, čez morje, svet, ki ga niso poznali. Dekleta so z vasi odšla v visoko družbo tistega časa. Takrat je bila Aleksandrija zelo bogata, možnosti je bilo veliko, vsa pariška moda je bila na tistih mestnih ulicah, način življenja je bil drugačen in naša dekleta so se s tem srečala. Doma so bila navajena trdega dela, bila so čedna, poštena, zvesta, vzgojena v čistem duhu, v Kristusovem nauku in pri bogatih družinah v Egiptu so se naučila manir. Zaposlovali so jih kot dojilje, guvernante, vzgojiteljice. Že na ladjah so se seznanila z načinom življenja v Egiptu, med njimi se je ustvarila mreža, solidarnost. Ob prihodu so jih sprejele šolske sestre, ki so bile nekak zavod za zaposlovanje in so jim pomagale vsakič, ko so se znašle v stiski. Aleksandrinke niso bile prostitutke, v nobenem “bordelu” niso našli Slovenke. Gotovo je marsikatera nasedla kakim lepim besedam, ponudbam in končala v haremu, nedvomno je bila tudi trgovina z belim blagom, vendar so šolske sestre pripomogle k temu, da so bile te le izjeme. Velika večina naših deklet je trdo delala in pošiljala denar domov. Marsikaj je bilo pri nas kupljenega z egipčanskim denarjem. Tudi aleksandrinke so pripomogle k temu, da so naši ljudje ostali na slovenski zemlji. V Kairu so celo finančno podpirale slovenski časopis Bazovica, ki je izhajal med drugo svetovno vojno.

V svojih zadnjih delih ste se lotili tudi drugih tem …

Vedno sem pisala, spodbujali so me že od otroških let. Pisala sem v šolskih časopisih, poezijo, kratke zgodbe v raznih revijah; bilo me je sram in podpisovala sem se s psevdonimom. Nekatere od zgodb iz mladostnih let sem izdala v knjigi Dobiva se v Maxiju, rada pa bi izdala tudi druge. Trenutno delam na romanu, v katerem se bom posvetila svetu letalstva, tudi na mladinskem romanu. Lani sem izdala pesniško zbirko Srce vé.

Nekatere svoje knjige ste tudi sami ilustrirali. Od kod črpate vso to kreativnost, energijo? Očitno vas upokojitev sploh ni ustavila …

Do upokojitve sem prišla z delom v svoji stroki, a s pisanjem in ilustriranjem sem se vedno ukvarjala. Ko sem puočevala na lesarski šoli, sem obiskovala likovno šolo. Dve leti sem se učila pri slikarju Francu Golobu, drugi dve pri pokojnem kiparju Zmagu Posegi. To so bili zelo lepi časi, a nisem hotela postati svoboden umetnik, hotela sem poskrbeti zase, da bi mi ne bilo treba čakati, da bi me drugi vzdrževali. To je način življenja, ki so mi ga privzgojili doma, na upokojitev pa sem čakala za to, da bi imela čas za svojo ustvarjalnost. Naj povem še, da je ta mesec izšla pravljica, trijezična slikanica z naslovom Kdo je pazil babico, ko je bila majhna?, v kateri pišem o deklici Zali, ki spozna življenjsko pot prababice aleksandrinke. Ilustracije je založnik zaupal kar meni.

Kaj vam osebno pomenita meja in brezmejnost? Kaj bo čezmejnemu prostoru prinesla EPK 2025?

Mejo imam zasidrano v sebi in nikoli se je ne bom znebila. Danes nanjo gledam z drugačne perspektive in priznati moram, da smo se včasih ljudje na meji čutili nekoliko manjvredne, premalo smo bili samozavestni, tudi ko smo se srečali z osrednjo Slovenijo, Ljubljano. V nas je bil vedno prisoten neki konflikt, ki sem ga sama v sebi boleče občutila. Stvari so se zelo izboljšale, še vedno pa lahko doživimo negativen odnos, in to ne le pri starejših generacijah. Bojim se tudi, da zaradi razmer, ki se vzpostavljajo na svetovni ravni – mislim tudi na ekološke probleme -, bo človeški egoizem prevladal in se bomo spet začeli zapirati v svoje države, za svoje meje. Že covid je naredil veliko škode – ravno ko smo zadihali, ko smo pljuča napolnili z neko svežino, se je meja ponovno prikazala.

Brezmejnost je nekoliko utopičen pojem. Naša meja je bila v času socializma tudi privlačna, v Novo Gorico so iz Jugoslavije radi hodili, ker so lahko šli na nakupe v Italijo. Po padcu meje smo to privlačnost izgubili in na to smo bili premalo pripravljeni. EPK 2025 je gotovo priložnost, vprašanje je, kako jo bomo v našem čezmejnem prostoru znali izkoristiti. Naša prednost je v tem, da sta Gorica in Nova Gorica popolnoma drugačni in različnost je dragocena; govoriti o enem mestu pa ni mogoče, saj smo v dveh državah in govorimo dva jezika. Z EPK smo vsi navdušeni, vprašati pa se moramo, kaj želimo doseči, kaj lahko naredimo, da bo od tega projekta nekaj ostalo. Postaviti si moramo neki osnoven cilj, ki ni ta, da se poenotimo, ampak da se spoznamo in spoštujemo, da se cenimo v različnosti. Nova Gorica ima energijo, Gorica pa žlahtnost. Če to dvoje brez pritlehnih potez izkoristimo, bomo lahko pokazali, kako lahko na področju kulture združujemo različnosti in v teh tudi uživamo.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme