Zdaj je pravi čas, da pomislimo na naš razvoj

Piše: Danijel Devetak

POGOVOR / Prof. David Klodič

Na lanskem, 57. Dnevu emigranta v Čedadu je imel osrednji govor David Klodič, priljubljen in dinamičen vsestranski kulturni delavec, glasbenik in ne nazadnje ravnatelj Državne večstopenjske šole Pavel Petričič v Špetru. Letošnji Dan emigranta je bil nenavaden, obeležili so ga z dokumentarnim filmom, ki so ga predvajali po televiziji, zato osrednja beneška kulturna in politična prireditev žal ni povezala toliko ljudi iz zamejstva in matične domovine, kot se je doslej dogajalo veliko let. Da bi tudi v to novo leto stopili z mislijo na rojake iz videmske pokrajine, smo za prvi pogovor v letu zaprosili prav prof. Klodiča.

Pred letom dni v govoru na Dnevu emigranta niste hoteli govoriti o težavah in odprtih vprašanjih iz svojih krajev, ampak ste se osredotočili na pozitivne plati, na osebe, ki se trudijo, da bi se pri vas razvijal in bogatil občutek skupnosti in pripadnosti slovenskemu ljudstvu in kulturi. Po letu dni kako gledate na vašo skupnost? Kakšno je “zdravje” slovenskih rojakov v vam ljubih dolinah?

Še vedno gledam pozitivno, čeprav je bilo v zadnjem letu z organizacijskega vidika zaradi koronavirusa vse bolj zapleteno. To, kar sem imel v mislih takrat, še vedno mislim; v tem letu marsičesa nismo naredili, ker pač ni bilo mogoče. Vsekakor vse je šlo naprej tako na šolskem kot na kulturnem področju. Kar se tiče dvojezične šole, se nismo ustavili niti v tem težkem času. Med drugim razmišljamo, da bi v sklopu vrtca odprli t. i. pomladni oddelek za otroke od 24. do 36. meseca starosti. Zdaj preverjamo možnosti; postopek se je začel in resno razmišljamo o uresničitvi načrta za naslednje šolsko leto. Zdi se, da zanimanje je, zato upamo, da nam bo uspelo.

Čeprav se torej zdi, da se je vse ustavilo, smo v resnici na vseh področjih zelo dejavni. Pravzaprav sem mnenja, da smo v teh mesecih imeli več časa za razmislek o svojem stanju, zato se lahko bolje pripravimo na obdobje, ko bomo s svojimi prireditvami spet aktivni na terenu; takrat bomo lahko še bolj izvirni. Zdaj je morda pravi čas, da pomislimo na svoj razvoj. Pomembno je, da si kdaj pa kdaj vzamemo čas, da si marsikaj razčistimo in najdemo nove zamisli.

Vlogo ravnatelja špetrske večstopenjske šole ste prevzeli jeseni 2019. Po nekaj mesecih se je sicer začela epidemiološka kriza, ki še traja. In vendar – kako ocenjujete (pre)izkušnjo na čelu glavne slovenske izobraževalne ustanove v videmski pokrajini?

V bistvu je bil ta čas tudi za šolstvo in šolnike zelo pozitiven, ker smo morali tudi sami preveriti, koliko smo sposobni izvajati izobraževanje na daljavo oz. uporabljati nove tehnologije. Na zboru učnega osebja smo večkrat ugotavljali, da nam je problem koronavirusa dal možnost se usposobiti tudi na novih področjih. To, kar nam bo ostalo, bo uporabno tudi v prihodnje. Že zdaj opažam, da imamo npr. dosti manj težav z otroki in učenci, ki so zaradi karantene ali drugih razlogov primorani ostati več časa doma in si zdaj pomagajo s temi sredstvi; tako se njihova izobrazba lahko nadaljuje. V sicer negativnem trenutku se mi to zdi nekaj zelo pozitivnega.

Vlogo koordinatorja srednje šole sem imel, še preden sem postal ravnatelj, zato sem se že prej ukvarjal z vodenjem vsaj dela večstopenjske šole. Ravnateljica Sonja Klanjšček je namreč vodila dve šoli in je potrebovala pomoč. Zato nisem štartal z ničle. Ko postaneš ravnatelj, se moraš seveda naučiti celo vrsto drugih stvari. Na navadno delovanje smo bili v glavnem pripravljeni; v glavnem je bilo težje se soočiti s tem velikim problemom reorganizacije vsega, od pouka do tajništva. Izkušnja je bila za vse nova in nepričakovana, zato smo si morali vsi pomagati.

Kako poteka letošnje šolsko leto?

Tudi v Benečiji je demografski padec znaten. Zaradi osipa vpisov imamo v tem šolskem letu samo en vrtec. Število učencev je več ali manj enako lanskemu. Razredi, ki so končali srednjo šolo, niso bili tako številčni, zato je število ostalo v glavnem nespremenjeno. Če smo doslej imeli paralelke v skoraj vseh razredih osnovne šole, jih bomo v prihodnjih letih imeli na srednji šoli; val letnikov, ko smo imeli veliko vpisov – v vrtcu okrog 100 učencev – se bo nato končal. Vemo, da število vpisanih niha, tako je bilo vedno. Proti temu padcu se borimo z novimi pobudami, kot je npr. odprtje pomladnega oddelka, ali s promocijo naše ponudbe tudi na družbenih omrežjih. Veliko delamo, včasih pa tega ne znamo primerno promovirati.

Ste zadovoljni z učnim kadrom? Je več rednih šolnikov ali več suplentov?

Mislim, da imamo zelo pripravljen, dinamičen in motiviran učiteljski zbor. V vrtcu je urejeno, na osnovni šoli še kar, naš problem je srednja šola, saj nimamo dovolj razredov, da bi si lahko privoščili večje število stalnih profesorjev. Lahko bi imeli do šest profesorjev in enega za podporni pouk, a iz različnih razlogov imamo samo tri stalne šolnike. Po drugi strani je res, da je osebje na srednji šoli zelo kakovostno in razmeroma mlado, pripravljeno delati. Žal so zdaj ustavljeni tudi projekti, a v zadnjih letih smo prišli celo do projekta Erasmus, ki je za srednješolce nekaj nenavadnega, in raznih oblik čezmejnega sodelovanja. Marsikaj se lahko naredi, samo če imaš učitelje, ki so pripravljeni delati.

Koronačas je močno pospešil uporabo spletnih komunikacijskih sredstev, ki so se oprijela ne le šol, temveč tudi glasbenih šol, društev itd. Je tako tudi pri vas? Kako je z internetnimi povezavami v vaših krajih?

Nekako nepričakovano, a tudi v Nadiških dolinah je mogoče delati na daljavo. Imamo sicer tudi nekaj družin, ki se ne morejo povezati na hitrejši internet; pozvali smo deželno upravo in tudi ministrstvo, naj pristojni posežejo, ker nihče ne sme ostati “zunaj”. Veliki večini družin in ljudem na kulturnem področju pa se uspe primerno povezati. Glasbena matica je zmogla nadaljevati pouk z veliko večino učencev. Podobno velja za šolo. Demografski padec zadeva predvsem gorske občine in vasi; večina otrok živi v nižini in predelih, kjer je internet lažje dostopen. Skupno imamo 280 učencev, od teh jih je 60 v vrtcu. Skoraj osemdesetim od 220, ki uporabljajo internet za pouk, je šola posodila računalnike oz. tablice. Nekaterim smo dali tudi možnost pridobiti brezplačno internetno povezavo. Problem interneta v naših krajih obstaja in je tudi velik. In vendar si skušamo pomagati tako na šolskem kot na kulturnem področju.

Vaše delovanje je na splošno usmerjeno v prihodnost. In vendar izhajate iz trdnih korenin. Naj omenim samo vašega očeta Alda, pesnika in enega izmed glavnih junakov preporoda Slovencev v videmski pokrajini. Kateri drugi veliki Benečani so vam še (bili) v zgled?

Če sem ravnatelj na dvojezični šoli, je eden od teh gotovo Pavel Petričič, predvsem z didaktičnega vidika; bil je zelo napreden in v zgled mi je tudi 15 let po svoji smrti. Kar se tiče vztrajnosti, mi je za vzor Viljem Černo. Bruna Dorbolo’ je nepozabna za navdušenje, ki ga je vedno znala vlagati v to, kar je delala na političnem in kulturnem področju. V dokumentarnem filmu, s katerim smo letos obeležili Dan emigranta, smo videli, koliko pomembnih osebnosti je pri nas zmanjkalo v zadnjih 20 letih, po drugi strani jih je še vedno veliko, ki so dejavni in v zgled. Veliko imen bi lahko še dodal, omenil sem samo najpomembnejše.

Vaša velika ljubezen je tudi glasba. Kje in kdaj se je ta ljubezen rodila?

Ta se je rodila prav z očetom. V družini smo vedno radi peli, predvsem z očetom in s sestro. Če od vsega začetka poješ, postane glasba sama po sebi del tvojega življenja. Ker je bilo očetu to pri srcu, sem pri desetih letih začel igrati klavir; zanj sem se tako navdušil, da je glasba postala glavno zanimanje v mojem življenju. Moji veliki strasti sta glasba in matematika. Ko bi moral izbrati samo eno, res ne vem, katero bi izbral …

V katerih glasbenih skupinah oz. pevskih zborih ste doslej delovali?

Ko sem bil star 21 let, sem začel z moškim zborom Matajur. Takoj po ustanovitvi sem prevzel skupino Beneške korenine, ki je kasneje postala bend. Med letoma 2003-2014 sem vodil mešani zbor Naše vasi v Tipani, potem Barski oktet, šolski zbor Fajna banda, še prej, od vsega začetka, otroški zbor Mali lujerji. V zadnjem letu je prekinjeno tudi delovanje zborov; skušamo ohranjati vsaj stike. Pomembno je, da obdržimo te naše konjičke; če se osredotočimo samo na nove tehnologije, tvegamo, da izgubimo stik z realnostjo.

Znani ste kot zelo zavzet kulturni delavec. V katerih društvih oz. pri katerih prireditvah ste aktivni?

V glavnem sem prisoten malo povsod. Predvsem z glasbo sem sodeloval malo z vsemi, po potrebi. O zborih sem že povedal, potem so še Beneško gledališče, Dan emigranta, Senjam beneške piesmi, Kulturno društvo Rečan itd. Sodeloval sem tudi z Inštitutom za slovensko kulturo, v delu, ki je v muzeju bolj povezan z glasbo. Bila je zelo zanimiva izkušnja.

Veliko mladih na Videmskem – prav tako kot na Goriškem in Tržaškem – zaradi izobraževanja in/ali službe zapušča svoje kraje in skupnosti. In vendar so vam prav mladi na poseben način pri srcu. Kako gledate danes nanje?

Mislim, da je ta ključni problem. Kot sem povedal na lanskem Dnevu emigranta, je beg možganov po mojem naš najhujši problem. Izgubljamo kar nekaj ljudi. Dokler se naši selijo v Čedad in okolico, ni hudo; mnogi pa gredo v svet in nekateri se tudi dobro uveljavljajo. Tisti, ki jim to uspe, so ponavadi “najboljši”; ko bi ostali tukaj ali se vrnili domov, bi lahko dali pomemben zagon naši družbi. Danes vse sloni na kakovosti: če imaš kvaliteto, imaš tudi rezultate. Dokler bomo še naprej izgubljali ljudi, bo težko. Treba bi bilo ustvariti pogoje, da ostanejo doma. A javne uprave so problem: pri nas imamo veliko občin in upraviteljev, toda njihova kvaliteta je v glavnem nizka. Zato se ne da načrtovati za daljše obdobje. Za dosego takih ciljev je treba imeti primerne sogovornike, kakovostne upravitelje. Če politika ne pomaga, se možnosti razvoja izničijo. Odkar se tudi sam ukvarjam s kulturo in politiko, je žal vedno ista zgodba, in to zaradi nepripravljenosti upraviteljev ali pa zato, ker stalno kaj spreminjajo in ni stalnic, na katerih bi lahko kaj gradili. To pa je res moteče.

Kako ocenjujete delovanje javnih uprav v vaših dolinah?

Nekateri upravitelji imajo tudi dobre ideje in pobude; žal pa jih kdaj pa kdaj v tako majhnem prostoru, kakršen je naš, ovirajo razni politični “manevri”, strankarska pripadnost, dejstvo, da so Slovenci, ali podobni dejavniki. Problem je tudi ta, da se v našem prostoru vsi poznamo, morda še preveč. Manjši smo, manj si včasih pomagamo … 

Ko sem vas videl voditi otroški zbor na odru, je bilo razvidno, da imate radi mlade, oni pa imajo radi vas. Vam uspe jih nagovarjati in jim posredovati to, kar jim želite sporočiti? Kako lahko danes v mladih krepimo ljubezen do našega jezika in kulture?

Za to si veliko in rad prizadevam. Osebno se nimam za nekoga, ki bi zmogel kaj posebnega, še vedno pa se čudim, kako je moj oče zmogel privabiti toliko mladih. Tudi jaz si veliko prizadevam, ker se zavedam, da je to ključnega pomena. Zavedam se, da so nekateri naredili nekaj res neponovljivega. Gotovo je zelo pomemben zgled, ki ga dajemo, pa tudi motivacija. Mladim je treba pripraviti teren, da se lahko predstavijo in izrazijo, da se izkažejo s svojimi sposobnostmi in talenti. Tako se ustvarijo pogoji za nadaljnje delovanje. Sicer pa ne obstaja recept … Ko bi obstajal, bi bilo dosti lažje. 

Katere izzive imate pred sabo? Kakšna je vaša dolgoročna vizija življenja rojakov v videmski pokrajini?

Mislim, da moramo postopoma spremeniti svojo dosedanjo vizijo. Če je nekdaj vse slonelo na vaškem društvu in mladi niso imeli drugih možnosti za srečevanja, se je zdaj vse spremenilo. Vedno več bomo morali delati na kakovostnih in privlačnih projektih, ki bi bili zanimivi za mlade. Več kot toliko ne moremo ostati povezani s prostorom, saj je danes mobilnost dosti večja kot v preteklosti: če je nekdaj bil problem priti do Špetra, danes ni več tako. Predvsem poskusimo biti na vseh področjih bolj vabljivi. Ni nujno, da ima vsaka vas svoj pevski zbor: na to kar pozabimo! Mislim, da je z nekaterimi zbori nesmiselno vztrajati; bolje bi bilo delati na projektih. Združiti moramo ljudi, ki imajo podobne interese, tiste, ki iščejo kvaliteto, in tiste, ki si želijo pretežno družabnih srečanj. Ne glejmo samo na prostor, ampak na ljudi!

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme