Zbogom, pesnik moje mladosti!
Brez tega objema ne pojmujem poletja … Najlepši letni čas v letu se zame začenja, ko lahko končno odložim obleke na plaži ter utrujenost in razočaranje med modre valove. In v takih trenutkih se po navadi odklopim od vseh in vsega, vzamem si čas zase, za tišino, za prastaro pripoved modrine. In odrečem se seveda tudi branju vsakodnevnih novic.
Tako se je zgodilo, da sem za Minattijevo smrt izvedela šele nekaj dni kasneje, ob prihodu domov. In bilo mi je težko, da nisem delila s prijatelji, ki podobno kot jaz ljubijo poezijo, trenutka in občutkov. Težko mi je bilo, da nisem vsaj nekaj besed napisala v spomin, pa vseeno kje, morda samo na Facebooku, morda samo v kaki klepetalnici. Želela sem si spregovoriti o pesniku, na katerega smo v teh letih nekako pozabili, pa čeprav ne na njegov celotni opus, kajti pesem Nekoga moraš imeti rad je postala del našega vsakdana in je prisotna v mislih skoraj vsakega Slovenca. Minatti je v mojem življenju nekaj čisto posebnega, Minatti je pesnik moje mladosti, mojih sanj in razočaranj, njegova poezija pa me je spremljala skozi vsa študentska leta. Ko sem se počutila sama in razočarana, ko je moje srce prekipevalo od sreče, ko sem že tedaj uživala ob mogočnosti narave, sem vsakič vzela v roke Minattijeve pesmi in pustila, da se je moja duša zrcalila v besedi. Preproste, male besede, ki odpirajo srce.
Tako sem knjigo poiskala tudi sedaj, ob njegovi smrti. Berem o travah, o samoti, o hrepenenju, spet prebiram tisto Nekoga moraš imeti rad, ki jo nosim vedno v srcu. Vsakič, ko sem sama in razočarana, ko ne verjamem v človeka in v vsakdanjost, ko grem na kraško gmajno, da tam najdem mir in gledam kamenje in trave in sonce, vsakič se tisti verzi vračajo vame in vsakič je, kot da bi ponovno našla sebe, svoj pohojeni in utrujeni jaz. In postane mi lažje med travami, kamenjem, v soncu, med tistimi spremljevalci “samotnežev in čudakov”. Neminljivost poezije … Ko ponovno berem tisočkrat prebrane verze, prevevajo moje srce občutki izpred tridesetih let. Večni občutki, večna bolečina, večna spoznanja … večna lepota poezije. Meni najbližje literarne zvrsti.
Minatti je bil v pesmih preprosto človek. Preprosto eden izmed nas. Tako kot v vsakdanjem življenju, kjer ni nikoli izstopal, kjer je iskal preprostost in majhne stvari. Take male stvari, ki ostanejo, ko vsi in vse odpovedo.
Spominjam se nekega vročega poletnega dne, ob morju, na Hrvaškem. Bil je pozen popoldan in z možem sva sedla v majhen bife ob ribiškem portiču, da bi se osvežila. Glavo sem položila med dlani in opazovala zaton na morju. Pa mi je pogled zastal na praznem cvetličnem lončku ob ograji. Na grobo pobarvana keramika, okrnjeni robovi in pisane črke … Nekoga moraš imeti rad … Minatti … Nekdo se ga je spomnil ob vsej tej lepoti … Nekdo, eden izmed tisočih, ki nosijo v srcu njegove pesmi.
Minattija sem spoznala v prvem letniku liceja, prirasel mi je k srcu, ker sem v njegovih pesmih našla sebe. Predvsem zaradi tega občutka samote, ki mi sledi na vsakem koraku, pa čeprav se navzven delam družabno in veselo, pa zaradi navezanosti na naravo, na drobcene stvari in nedoživete trenutke. Vem, da so se sošolci iz mene norčevali, češ ti in tvoja poezija, niso razumeli, kaj najdem v tistih verzih, sploh ne vem, ali so se poglobili vanje, ko smo jih v šoli prebirali. Premladi so bili, jaz pa … morda samo drugačna. S popevkami in rock zvezdami se Minattija ni dalo primerjati, vsaj po njihovem mnenju ne, čeprav sama vem, da je tudi v rockovskih besedilih veliko poezije. Imeli so me za “biflonko”, čeprav sem v resnici učenju namenjala zelo malo časa, nekoliko zaradi dobrega spomina, nekoliko, ker sem bila (in sem) premeten govornik in sem se ob vsakem izpraševanju takoj znašla. Brala pa sem, veliko, po cele dneve, in predvsem poezijo.
Pred maturo sem odločila, da bom predstavila referat o Ivanu Minattiju in sem s strahom in negotovostjo v srcu sestavila vprašalnik, ki sem mu ga poslala po pošti, sploh ne vem, kje in kako sem našla njegov domači naslov. Bo sploh odgovoril??? Bala sem se razočaranja, zasmehovanja sošolcev in obenem željno pričakovala, kdaj in če bo po pošti prispel Minattijev odgovor. Pesnik trav, samotnih večerov in tihega pričakovanja pa me ni razočaral, odgovor je prispel, zadovoljno sem ga pomolila pod nos sošolcem in na maturi predstavila referat, ki mora biti še nekje spravljen na podstrešju. Vse te dni sem ga zaman iskala …
Minatti je odšel s tako tihimi, neslišnimi koraki, kot je živel. Zadnja leta smo o njem zelo malo brali, slišali. Na Minattija kot človeka smo, po krivem seveda, celo pozabili. Na njegovo poezijo ne. Živi z nami, na vsakem koraku, postala je del nas, naših misli. V njej se zrcalijo duša, hrepenenje, sanje. Kajti sanje in hrepenenje imajo čisto vsi, ne samo mi, samotneži in čudaki, ki ne maramo svetlih oken, ki slišimo šepet trav in se utapljamo v njihovem vonju. Sanje imamo čisto vsi … in vsi vemo, da so trenutki, “ko umolknejo ljudje in spregovorijo tista dobra, velika bitja, ki so spremljevalci samotnežev in čudakov … Hvala, dragi pesnik, in naj nam pomladne trave, sonce in reka znova in znova prebirajo globino tvojih besed.
Suzi Pertot
