Zbogom, papež Benedikt XVI.!

Piše: Ambrož Kodelja Fotografije: Vatican Media/SIR

Ob slovesu zaslužnega svetega očeta

Bavarski znanci so mi sporočili, naj spremljam začetni, to je neuradni del pogrebnih slovesnosti za pokojnim papežem Benediktom XVI. Za ta namig sem jim zelo hvaležen. Slovo se je namreč začelo v hišni kapeli ob parah. Tam so bili zbrani najbližji sodelavci: tajnik Gänswein, bolničar iz reda usmiljenih bratov, osebni zdravnik, obe snažilki, gospodinjska pomočnica in še dva ožja sorodnika. Ko so prišli uslužbenci pogrebnega zavoda, je tajnik z zbranimi zmolil očenaš. Redovnice so v klavzuri zapele verz iz psalma. Nato je tajnik z navzočimi papežu Benediktu še zadnjič poljubil roko, nato so truplo pospremili na mrliški voz.

Nad mestom je ležala noč, žalujoči pa so v sprevodu spremljali mrtvo telo v cerkev sv. Petra. Opazil nisem ne križa ne zastave. Vse je potekalo v tišini, brez garde in godbe, brez žalostink. Nemi so bili tudi zvonovi … Le nočne ptice so se oglašale in prispevale le njim samim razumljivo poslednjo simfonijo.

Prizor me je popeljal v čase, ko so ljudje še umirali doma, slovo pa smo jim Slovenci pripravljali na hišnih pragih in jih od tam pospremili na božjo njivo s križem na čelu.

Znano je, da je bil Joseph Ratzinger mož globokih misli in prepričljivih besed.

Sam sem prvo njegovo besedilo prebral okoli leta 1965. Šlo je za teološki sestavek v nemščini. Leta 1968 je v Tübingenu, kjer je bil od leta 1966 profesor dogmatike, izdal Uvod v krščanstvo, ki smo ga kmalu dobili tudi v slovenskem prevodu. Profesor Strle nam ga je priporočil v branje. Še vedno se spominjam, kako je to storil, saj sem si njegovo navodilo zapisal na listič. Takole je dejal: “Najprej predelajte traktat o Sveti Trojici, šele potem sezite po tej knjigi.” Delo sem prebral kot precej drugih in vedno sem bil s prebranim zadovoljen. Čeprav nekateri drugi teologi o istih temah pišejo različno, mi Ratzingerjeva misel, zapisana v številnih knjigah, veliko pomeni in še vedno rad sežem po njej.

Ob njegovem slovesu sem se spomnil predavanja, ki ga je imel leta 1969 na bavarskem radiu. Govoril je o prihodnosti Cerkve.

Po današnji krizi – je govoril – se bo pojavila Cerkev, ki bo veliko izgubila. Postala bo mala čreda in začeti bo morala na novo, tako rekoč od začetka. Ne bo več živela v velikih stavbah, ki si jih je zgradila v času blagostanja. Število njenih članov se bo zmanjšalo, izgubila pa bo tudi veliko ugleda in spremenile se bodo tudi njene prioritete. Številni bodo na Cerkev gledali kot na nekakšno dobrodelno društvo, kamor ljudje prostovoljno vstopajo in izstopajo.

Varuhinja male črede bo veliko več zahtevala od svojih članov. Ni dvomov, da bo odkrila nove oblike služenja, da bo za duhovnike posvečevala kristjane, ki že imajo kakšen poklic. V mnogih malih skupinah ali samostanskih skupnostih se bo pastorala ravnala po tem modelu. Duhovniška služba s polnim delovnim časom bo manj pomembna, kot je bila svojčas.

V vseh teh prihajajočih spremembah bo Cerkev našla polno utemeljitev in podporo v tistem prepričanju, ki je bilo vedno njeno glavno jedro: v Sveti Trojici – v Bogu Očetu, v Božjem Sinu, učlovečenem v Jezusu Kristusu, ter v navzočnosti in delovanju Svetega Duha.

V veri in molitvi bo Cerkev zopet spoznavala svoje pravo središče in doživljala zakramente kot ponavzočenje Boga, ne pa kot predmete liturgike …

Za Cerkev bodo to težki časi, procesi kristalizacije in razločevanja bodo terjali veliko časa in energije. To bo sicer cerkveno institucijo osiromašilo, a jo hkrati ohrabrilo, da bo postala Cerkev ponižnih.

Spremembe bodo še toliko težje, ker nas bodo prisilile k opuščanju ozkosrčne in vase zagledane samovolje. Domnevamo lahko, da bo za vse to potrebno veliko časa. Pot bo dolga in težavna, težja, kot je bila po francoski revoluciji – ko je kakšen škof pomislil, da bi bilo pametno spremeniti kakšno dogmo ali celo podvomiti o obstoju Boga …

Ko se bo ta proces sklenil, bo imela Cerkev spet veliko moč, a ta bo izvirala iz njene poduhovljene in poenostavljene narave. Bo Cerkev, ki je Kristusovo skrivnostno telo.

Osamljenost in prečiščenje bo občutil tudi svet. Morda bo tedaj čas tudi za odkrivanje male črede verujočih kot neke nove svetle točke. Morda bodo v njej uzrli spodbudo za novo upanje sebi samim. Postala jim bo odgovor na vse, kar so iskali.

Vsekakor na koncu ne bo več Cerkve političnega leska, temveč tisti človeški dom, v katerem živi upanje v posmrtno življenje.

Velikokrat se sprašujemo, kam vodi današnje razkristjanjevanje? Kakšen bo novi rod, ki zori skoraj ali povsem brez vere? Na vsa ta vprašanja imamo odgovor: vsemogočni Bog ne bo nikoli izgubil ničesar, izgubil pa bo človek, ki se od Boga oddaljuje in ga zanika. Zgodovino človeštva k sreči vodi Bog, ne človek. In Božja dobrota ne bo nikoli obrnila hrbta ne sedanjemu ne prihodnjim rodovom.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme