Zaprtje železarne, delovna mesta in okolje
Železarna je zelo kontroverzna tematika, o kateri je bil govor veliko let s socialnega in okoljevarstvenega vidika. Tudi zato je bilo dogajanje okoli tega objekta verjetno eno najbolj zapletenih, spornih in težavnih v zadnjih letih tržaške zgodovine. O pomenu zgodovinskega zaprtja železarne smo se pogovorili z nekaterimi političnimi predstavniki, osebnostmi in domačini, ki so bili s to mogočno strukturo v neposrednem stiku. Taka delikatna tema ima seveda različna mnenja, nedvomno pa je zaprtje osiromašilo Trst z industrijskega in gospodarskega vidika ter pustilo brez dela več kot 400 delavcev.
Renato Kneipp, sindikalist
Kaj pomeni zaprtje železarne in kako gledate na to?
Na zaprtje železarne ne gledam z navdušenjem. Če gledamo to v širšem kontekstu, se Italija in Evropa osiromaši z vidika proizvodnje jekla, kar pomeni, da postajata vedno bolj odvisni od železa, ki ga proizvajajo na Kitajskem in v Indiji. Bojim se, da kakovost jekla ne bo tako dobra kot naša. Odreči se primarni industriji ni pozitivno, bolj pametno bi bilo posodobiti naprave, da bi manj onesnaževale, kot delajo drugod po Evropi, kjer zagotovijo varnost delavcev in tudi tistih, ki živijo okoli takega objekta, ter znižajo onesnaževanje na minimum. Pri nas pa so premalo vlagali v posodobitev in jaz, ki sem živel v Škednju in ki vsekakor hodim večkrat tja na obisk, lahko rečem, da se je v zadnjih desetih letih stanje zraka poslabšalo. To je znak, da je prevladala malomarnost. Z zaprtjem vsekakor nismo rešili problema onesnaževanja, smo ga samo premaknili na drugi konec sveta. Mislim, da so bila na voljo boljša izhodišča.
Drugi vidik, ki nas skrbi, so seveda delavci in izguba delovnih mest, predvsem tistih, ki so delali preko zunanjih podjetij, kot je navada zdaj, in so zato še manj zaščiteni. Do danes ni prišlo še do podpisa programskega dogovora, ki naj bil določal industrijski preobrat zaposlenih. V Trstu beležimo velik padec drugega sektorja, to se pravi zaposlenih v industriji, in tega si tako pomembno mesto ne sme privoščiti. Trst ima vsekakor priložnost, ki je druga mesta mogoče nimajo, saj ima pristanišče, ki ima v zadnjih letih vedno več prometa; prav na območje železarne bi se lahko selila in tu nastala nova podjetja, predvsem na tistih oddelkih, kjer so že naredili pomembne investicije. Med drugim je blizu tudi železnica, ki je dodatna vrednost, saj se zaradi nje zmanjša tudi tovorni promet. Nastala bi nova delovna mesta in Trst bi rastel. Delovna mesta so tudi povezana z mladimi Tržačani, ki žal vedno bolj zapuščajo mesto prav zato, ker ne dobijo dela. Nimajo takih perspektiv, kot bi si sami želeli in ki bi jim poplačale trud, ki so ga vložili v dolgoletni študij. V sindikatu, ki ga predstavljam, upamo, da se bodo investicije in rast pristanišča nadaljevale. Zdaj imamo tudi dve zelo pozitivni osebnosti, to sta predsednik pristaniške uprave Zeno D’Agostino in generalni tajnik Mario Sommariva, ki imata jasne ideje in ne poznata tržaškega rekla “non se pol”. Zaradi njiju se je izboljšal tudi status delavcev, predvsem kar se tiče dostojanstva in varnosti na delu.
V kakšnem položaju so torej delavci, ki so bili zaposleni v železarni? In v katerem stanju je območje tega velikega industrijskega objekta?
To nas zelo skrbi. Trst si ne sme privoščiti izgube niti enega delovnega mesta, kot sem prej povedal. Delavci so zdaj v dopolnilni blagajni, nazadnje so podaljšali rok dela tudi tistim, ki niso bili stalno zaposleni, kar je gotovo pozitivno. Vsem pa so obljubljali nadomestno delo, obljubo bo težko držati, ker temu niso namenili nobenega programa. Napake so bile narejene na več področjih, politika ni pomagala, veliko je govorila, a malo naredila. Zadnja leta je desnica obljubljala zaprtje železarne in tako verjetno tudi zmagala na volitvah, nazadnje so to naredili sami lastniki, glede delovnih mest pa ni bilo nič storjenega. To je velik problem, saj so ti delavci mladi in treba je zagotoviti prihodnost njim in njihovim družinam.
Območje železarne bo treba bonificirati, in to ne samo tisti del, ki je bil danes opuščen, ampak tudi tiste dele, kjer so že leta taki kupi materiala, da so celo ustvarili majhen griček. To delo mora nekdo napraviti in menimo, da edino država lahko poseže in vloži toliko denarja. Ti delavci bi lahko začasno delali prav pri bonifikaciji. Blizu železarne nastaja nova logistična platforma, ki je edini način, da se pristanišče širi, in pri tem bi bilo zelo koristno, če bi prišlo v poštev tudi območje nekdanje železarne. Pri vsem tem je stanje zakomplicirala še pandemija, zdaj je vse ustavljeno in zdravstveni krizi bo sledila tudi gospodarska, zato smo resno zaskrbljeni za naše delavce.
Na koncu bi vas vprašal še za misel ob 1. maju, ki je letos zaradi okoliščin potekal drugače …
Geslo 1. maja je delati v varnosti in gledati v prihodnost. Tudi Cerkev in papež v zadnjih letih gledata zelo zaskrbljeno na družbo, ki se nevarno spreminja v negativno smer. Človek postaja številka in v ospredju so samo interesi. Med gesli ob 1. maju je pav to, da moramo postaviti v osprednje osebo, zdravje in okolje, v katerem živi ta oseba, in ne zgolj zaslužka, kar žal prevladuje danes vsepovsod. Te vrednote so tudi tisto, kar združuje ljudi po svetu. 1. maj je dan, v katerem izražamo solidarnost s tistimi, ki nimajo ne dela ne pravic. Tudi če je bil letos 1. maj okrnjen zaradi pandemije, so prišli vseeno do izraza principi in ideali, ki so v današnjem času, ko prevladuje egoizem, še toliko pomembnejši. To so mir, bratstvo, solidarnost in pri nas prav gotovo sožitje med različnimi narodi.
Sergij Petaros, domačin in dolgoletni rajonski svetnik v Škednju
Ko je nastala železarna v Škednju, ni bilo tako kot danes. Veliko stvari se je spremenilo. Takrat je bila železarna bolj oddaljena od vasi in tam so delali domačini, ljudje iz okolice Trsta, Krasa, vse do Istre. Potem je vas začela rasti in naselja so se začela približevati temu industrijskemu objektu. Ljudje, ki so živeli v novih hišah in delali v železarni, niso bili več s Tržaškega, ampak so bili priseljenci. Takrat so se začele tudi težave, predvsem zaradi stavb, ki so bile ob železarni. Onesnaževanje, prašni delci so bili na balkonih teh ljudi in zato so se začeli tudi protesti. Ko sem bil v rajonskem svetu, so bila mnenja različna, mi (mislim predvsem na domačine in na Tržačane) smo se vedno zavzemali, da bi železarna delovala naprej, saj je bila pomembna za tržaško industrijo in zaprtje je pomenilo tudi izgubo številnih delovnih mest. Smo si pa nedvomno želeli, da bi posodobila naprave, predvsem zato, da bi bistveno omejila onesnaževanje, ki je brez dvomov postalo velik problem. Železarna je za domačine pomenila kruh, zato je bila zelo pomembna. Drugače pa so mislili tisti, ki so prišli živet v njeno neposredno bližino. Časi so se spremenili in ljudje, ki tam živijo, ne delajo več v njej, zato je postal pritisk za zaprtje večji. Nekateri so bili prav gotovo v skrbeh, ker so imeli slab zrak, veliko jih je pa tudi takih, ki so špekulirali. Stanovanja in zemljišča so kupili za malo in z zaprtjem bi ta pridobila veliko vrednosti, kar se je tudi zgodilo. To bo tudi velik problem. Argument je bil in je še vedno zelo kontroverzen. Nekateri so zadovoljni, drugi ne; kaj se bo zgodilo v kratkem, ne vem. Gotovo je, da so zdaj v največji stiski delavci, ki so izgubili delo in so jim obljubljali, da jim bodo poskrbeli drugo. Dvomim, da je dovolj prostora v pristanišču za toliko delavcev, in zdaj nas čaka tudi gospodarska kriza. Bomo videli.
Andrea Wehrenfennig, odbornik Legambiente FJK
Povedal bom nekaj z okoljevarstvenega vidika, s katerim se vrsto let ukvarjam. Z zaprtjem železarne se je nekako končala borba, ki je trajala v mestu veliko let. Mi kot Legambiente smo zadnja leta precej monitorirali onesnaževanje s posebnimi napravami, ki smo jih nastavili v različnih delih mesta s pomočjo občanov, ki jim je pri srcu okolje. Na ta način smo ustvarili omrežje predvsem v okolici Škednja in smo lahko imeli pod nadzorom podatke o onesnaževanju, ki nadgrajujejo uradno omrežje Arpa FVG, ki meri le dnevne srednje vrednote mikrodelcev v ozračju. Z zaprtjem železarne in zmanjšanjem prometa so se rezultati bistveno izboljšali. Mi smo vedno zagovarjali dejstvo, da delavci ne bi smeli plačevati škode, povzročene okolju. To je napaka, odločitev oz. neodločitev lastništva in javnih ustanov oz. politike za nepodpisan dogovor z delavci, ki bi jim zagotovil nadomestno delo, tako kot obljubljeno. Odločitev o zaprtju je bila po mojem mnenju neizbežna, ker je objekt preveč zastarel, da bi lahko realno upali v investicije lastnika za posodobitev. Edina izboljšava je bil sesalnik, ki je res pomagal in zmanjšal količino prašnih delcev, a le večjih, ne pa mikrodelcev, ki so prav tisti, ki nam gredo v pljuča in povzročijo resne težave in tudi rakasta obolenja. Me drugim filtri ne zaustavijo raznih plinov, ki so vseeno šli v ozračje. Res je, da so bile vse škodljive snovi pod mejo, ki jo dopuščajo zakoni, a problem je, da v ozračju, v pljučih in človeškem organizmu se potem nabere vse skupaj. To je še toliko bolj aktualno danes v času pandemije, saj razne študije obravnavajo prav povezavo takih onesnaženih področij s težavami, ki jih imajo okuženi na pljučih, saj si lahko predstavljamo, da virus dobi v oslabelih pljučih večjo možnost za napad.
Roberto Decarli, nekdanji občinski svetnik in dolgoletni delavec v železarni
32 let sem delal v tem pomembnem tržaškem industrijskem objektu in stanje je zelo skrb vzbujajoče in tragično, saj je ostalo doma več kot 400 oseb, ne da bi vedeli kaj o prihodnosti. K temu se je dodala še pandemija koronavirusa. V začetku je bilo rečeno, da bi morali ti delavci iti v neke vrste dopolnilno blagajno, ki naj bi bila večja od tiste običajne, zdaj pa se zdi, da lastništvo ni držalo obljube. To so delavci, ki so imeli kar visoke plače in so preživljali tudi družine, zdaj pa prejemajo krepko pod 1.000 evrov. Si lahko predstavljate, kaj to pomeni. Po pravici povedano, nobena politična uprava ni veliko naredila za izboljšanje stanja železarne. Zanimivo je to, da se župan Dipiazza in desničarska uprava od leta 2001 do 2011 nista ukvarjali s problemom železarne. O zaprtju so začeli razpravljati komaj po občinski upravi Cosolinija in deželni Serracchianijeve, ki sta se začeli delno ukvarjati s to problematiko. Tudi levičarske uprave bi lahko naredile in bi morale narediti bistveno več, to gotovo, desnica pa ni naredila prav nič, nasprotno, onesnaževanje je bilo na višku. Žal mi je, da ni prišlo do srečnejšega konca zgodbe, veliko je bilo napak, za katere bodo po krivici plačali delavci in mesto Trst.
Igor Gabrovec, deželni svetnik in tajnik SSk
Epilog zgodbe o škedenjski železarni je skoraj priročniški primer tega, kar se dogaja, ko neka skupnost ali družba ni voljna ali sposobna dolgoročnega načrtovanja. Pozornost tržaške elite do industrijske plati mestnega gospodarstva je že dalj časa kazala globok minus. To dokazuje že bežen pregled praznih proizvodnih hal v tržaškem predmestju, ki nemo pričajo o dejavnosti, ki je bila živahna in donosna še pred nekaj desetletji. Tržaška družba je v veliki meri sestavljena iz upokojencev in javnih uslužbencev, kar je posledica italijanske usmeritve mesta, ki je vse povojno obdobje ležalo na robu države in v predsobi blokovsko deljene Evrope. Krajši konec so medtem potegnili tudi trgovci, katerih posli so še do osemdesetih let prejšnjega stoletja kar blesteli.
Škedenjski plavži so ugasnili. Pozornost gre seveda nameniti delavcem in njihovim družinam, ki imajo potrebo in pravico, da si na novo zamislijo delovni dan in lastno dostojanstveno preživetje. Mesto Trst in njegov vodilni razred pa se morata resno zamisliti v srednje in dolgoročen gospodarski načrt, ki naj ne bo le fantazijska knjiga sanj. Možnosti je veliko. Lahko bi bil Trst s svojo bogato zgodovino in raznolikim zaledjem mesto kulture, znanosti in turizma. Potrebne so infrastrukture, promocija in kakovosten pristop k ponudbi. Trst lahko razvija tudi pristaniško dejavnost. Potrebni so dogovor in torej sinergija z ostalimi pristanišči severnega Jadrana, recimo vsaj od Reke do Benetk, in boljša železniška povezava.
Možne so še številne druge opcije. Zadnje poglavje o železarni nas mora vendarle strezniti, da začnemo načrtovati in uresničevati druge možnosti. Drugače bomo le še naprej priče zadnjih poglavij in se bomo hudovali nad tem, da se zgodbe vselej žalostno končujejo. Odmisliti moramo, da ni vedno le stvar nesrečnih naključij.
Igor Švab, podpredsednik občinskega sveta in svetnik SSk
Zgodba železarne je žal zgodba velikih špekulacij. Veliko problemov je nastalo prav takrat, ko je občina dovolila gradnjo stanovanj tako blizu železarne. Okoljevarstvena tematika ni bila tako aktualna, gotovo so vedeli, da je onesnaževanje problem, a tudi, da bo nekega dne železarna zaprla in se bodo cene stanovanj in zemljišč blazno zvišale.
Z zaprtjem škedenjske železarne se končuje tudi del tržaške zgodovine na industrijskem področju. Res je in strinjam se z dejstvom, da je skrb za okolje zdaj med glavnimi točkami. Prepričan pa sem, da zaprtje železarne ni bila edina rešitev. Prav gotovo bi lahko posodobili naprave, saj je bilo pripravljeno v to vlagati tudi lastništvo železarne, kar bi bistveno omejilo onesnaževanje, kot se dogaja v drugih evropskih državah, in s tem bi tudi ohranili delovna mesta. Politika pa se je do problematike železarne obnašala vedno demagoško, nazadnje tudi guverner Massimiliano Fedriga in župan Roberto Dipiazza. Sam izražam predvsem skrb za usodo približno 400 delavcev in njihovih družin, ki prav gotovo doživljajo hude čase, še bolj zdaj, ko se bodo zaradi koronavirusa in hude krize težko zaposlili.
Peter Močnik, deželni predsednik SSk
Ni treba, da se imamo za norca. Železarna je grozno onesnaževala. Če si šel do znancev ali sorodnikov v Škedenj in se naslonil z roko na ograjo, je postala takoj črna od prahu. Sploh ne vem, kako so takrat, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, naredili regulacijski načrt in dovolili, da se tam gradijo stanovanjski bloki. Zdrava pamet pove, da bi moralo biti prepovedano. To je, kar lahko po pravici povemo glede okolja in zdravja. Mimo tega, da je ta onesnaževalni center škodoval zraku celega mesta in vplival tudi čez mejo (ko je pihalo, je prišel slab zrak do Kopra), niso nikoli imeli načrta v primeru zaprtja. In tukaj nastane drugi problem, ki so seveda delovna mesta, saj je ostalo na cesti 400 delavcev, ki morajo skrbeti za svoje družine. Govorili so, da bodo naredili neke vrste “rekonverzijo” teh delavcev in jih zaposlili v pristanišču, do tega pa za zdaj ni prišlo. Imeli pa so dovolj časa, da bi na to pomislili pred zaprtjem objekta. Izbire za to so bile porazne in postopek zelo nerodno speljan, brez neke skupne vizije. Politika pri vsem tem ni rešila nič, in to desetletja, ne levica ne desnica. Politika nas je zasula s poplavo besed glede železarne, a nobeden ni realno rešil problema. Zgodba se je “sklenila” samo, ko se je lastnik odločil, da zapre, ker je očitno imel določena izhodišča in je zato izbral tako odločitev.
Matevž Čotar
slike: Damj@n
Pogovori in izjave / Renato Kneipp, Sergij Petaros, Roberto Decarli, Andrea Wehrenfennig, Igor Gabrovec, Igor Švab, Peter Močnik
