Nagrado Maganja je prejela Vera Poljšak, ki “vsem rada pomaga, vedno z nasmehom in optimizmom”

“Draga učiteljica Vera, hvala za vse, kar ste dali šoli in otrokom,” se je slišalo iz otroških grl v nabito polni dvorani Slovenskega kulturnega društva Barkovlje ob podelitvi nagrade Nadja Maganja. Glasni in dolgi aplavzi so sprejeli in obkrožili letošnjo nagrajenko, učiteljico in vsestransko kulturno delavko Vero Poljšak. Odbor za nagrado Nadja Maganja, ki ga sestavljajo predstavniki Društva slovenskih izobražencev iz Trsta, Slovenske zamejske skavtske organizacije, Skupnosti sv. Egidija iz Trsta ter člani Nadjine družine, so nagrado za leto 2026 v sodelovanju s SKD Barkovlje podelili v ponedeljek, 13. aprila, v prostorih barkovljanskega društva.

Ponedeljkov kulturni večer je uvedla predsednica SKD Barkovlje Sandra Poljšak, sicer tudi hčerka letošnje nagrajenke, in poudarila, da letošnja nagrada ni samo poklon, ampak predstavlja pomembne vrednote, kot so predanost skupnosti, ljubezen do kulture in skrb za slovensko besedo v našem prostoru. V imenu odbora za nagrado je v nadaljevanju spregovorila Maja Lapornik, ki je hkrati tudi obudila spomin na Nadjo Maganja Jevnikar. Najprej je izpostavila, da poznamo danes veliko izjemnih žensk, ki delujejo v dobro skupnosti in pomagajo ljudem. Takšne osebnosti najdemo v vsakem okolju in času in med njimi je bila tudi Nadja. Po končani višji šoli se je vpisala na Filozofsko fakulteto Univerze v Trstu, kjer je študirala zgodovino. Poklicno pot je posvetila poučevanju na slovenskih nižjih srednjih šolah v Trstu. Odlikovala se je po izjemni občutljivosti za mlade, njihove sanje in njihov svet. Ves čas je bila dejavna tudi v skavtskem gibanju. Družina je bila njena svetinja, je poudarila Maja Lapornik, za Iva, Petra in Ivana bi dala vse, in to je tudi storila. Nadjo so zaznamovali izjemen čut za pravičnost, neomajna potreba, da to pravičnost uresničuje v konkretnem življenju, ter zavestna odločitev, da je pravičnost bistvena za človekovo bivanje. Brezkompromisno se je borila za vse, kar je imela za pravično, in vedno stopila v bran vsakomur. Od sebe je vedno zahtevala več, a je kljub temu znala najti čas za prijateljstvo, ki ji je pomenilo veliko vrednoto. Do ljudi je pristopala iskreno in nevsiljivo, še posebej do tistih, ki so se znašli v stiski. Nadjo so imeli radi in so jo globoko cenili. Letos nagrado, poimenovano po njej, podeljujejo že šestnajstič in prepričani so, da je res v pravih rokah. Odbor, je sklenila Maja Lapornik, pa vodi tudi drzna zamisel povezovanja žensk v mednarodnem prostoru, pogumnih posameznic ali skupin, ki so v svojem okolju pomembno zaznamovale in oblikovale prostor, v katerem delujejo.

Večer so nato glasbeno obogatili glasovi otroškega zborčka Glasbena kambrca pod vodstvom Marilene Lo Pinto. Mali pevci so v imenu vseh učencev Osnovne šole F. S. Finžgarja čestitali učiteljici Veri za vse, kar je storila za otroke.

O življenju nagrajenke je nato spregovoril Barkovljan in član društva Devan Jagodic, ki je takoj poudaril, da je letošnja izbira nagrajenke povsem upravičena. Nagrada po njegovih besedah vsako leto opozarja na pomembno vlogo žensk v družbenem in kulturnem prostoru, kjer so kljub ključnemu prispevku pogosto ostajale v ozadju.

Letošnja nagrajenka Maria Pertot, v domačem okolju znana kot Vera Poljšak, je po njegovem mnenju izrazit primer vsestransko dejavne in družbeno angažirane ženske, ki je pomembno prispevala k ohranjanju in širjenju slovenskega jezika in kulture. Rodila se je leta 1934 v Barkovljah v skromnih razmerah in v narodnozavedni družini. Zaradi razmer v času fašizma ni smela uporabljati slovenskega imena, slovenščina pa ji je bila v otroštvu celo prepovedana. Kljub temu je po vojni nadaljevala šolanje v slovenščini in se izobrazila za učiteljico. Učiteljskemu poklicu je bila predana veliko let, pri čemer je izstopala po predanosti učencem, potrpežljivosti in inovativnosti. Bila je med prvimi, ki so uvajale spolno vzgojo ter je na sodoben način poučevala verouk. Pomembno vlogo je odigrala tudi v kulturnem življenju, zlasti v Slovenskem kulturnem društvu Barkovlje, kjer že desetletja deluje kot nepogrešljiva sodelavka in tajnica. Aktivna je bila tudi v širšem družbenem prostoru ter vztrajno zagovarjala pomen slovenskega jezika in identitete. “Naša Vera je po značaju izredno pozitivna oseba, vsem rada pomaga, vedno z nasmehom in optimizmom. Kot sama pravi: če bi se vrnila nazaj, bi ponovila čisto vse, kar je storila. Še bolj kot nagrada priča o njeni pozitivnosti, širini in priljubljenosti velika množica ljudi, ki se je pred dvema letoma zbrala v tej dvorani ob njenem jubileju. Tako povezovalno moč imajo samo redke in izjemne osebnosti, naša nagrajenka pa prav gotovo sodi mednje,” je sklenil Devan Jagodic.

Nagrado so Veri Poljšak podelili člani Nadjine družine Ivo Jevnikar in sin Peter. Ob tej priložnosti ji je bilo izročeno kamnito srce, delo akademske kiparke Zalke Arnšek. Vera Poljšak se je ob tem iskreno zahvalila vsem navzočim in poudarila, da je vse življenje le izpolnjevala svojo dolžnost, da ni storila nič več, kot je čutila, da mora. Dejala je, da ji je bilo v življenju veliko dano in da je tudi sama veliko dala, ob tem pa izrazila hvaležnost, srečo in ponos ob številni udeležbi ter se vsem prisrčno zahvalila. Slovesnost je sklenil nastop barkovljanskega pevskega zbora Adria pod vodstvom Tine Renar.