Zanesljivo upanje
V preambuli konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah je zapisano, da je družina “temeljna družbena skupina in naravno okolje za razvoj in blaginjo vseh njenih članov”, torej živa in dinamična celica, ki gradi družbo, presnavlja njeno tkivo in daje odgovore na odprta vprašanja. Samo zdrava družina lahko ruši strah in negotovost, širi zaupanje v prihodnost, spodbuja družbeno rast. Od nje sta odvisni človekova sreča in usoda, sposobnost dajati smisel in smer življenju.
In vendar se zdi, da je o tem prepričanih vedno manj ljudi. Kljub temu da je družina družbena dobrina in veliki “vir družbenega kapitala”, doživlja v našem času vedno hujše težave, saj sta ji družbeno in ekonomsko okolje vedno manj naklonjena. Revščina je dejansko – po podatkih državnega statističnega zavoda Istat – vsakdanja stvarnost skoraj četrtine italijanskih otrok. Družini s štirimi ali več otroki pa je uboštvo skoraj neizbežno usojeno. Vse večje število revnih družin je resen alarmni znak: nelagodje šibkih členov namreč prej ali slej vpliva na celotno družbeno verigo.
Evropska družba je vedno starejša, mladi brez (stalne) zaposlitve z ogromnimi težavami postavljajo na noge družine, število rojstev neusmiljeno upada. In prihodnost izgleda še temnejša. Odločiti se za družino je danes pravi podvig! Imeti družino in zraven več otrok pa naravnost junaško dejanje; pomeni plavati proti toku v družbi, kjer je vse začasno in prekerno, celo zakonska zveza, krhka, ker tudi na odnose gledamo z vidika potrošništva, ker je “jaz” močnejši in pomembnejši kot “midva”.
Mediji, sodobna kultura nasploh in celo minister italijanske vlade, ki že nekaj mesecev zagovarja nujnost žrtev, kohezije in družbene rasti, je prejšnji teden zamudil priložnost, da bi molčal, ko je tradicionalno družino označil za izjemo in ne za pravilo… Čeprav republiška ustava priznava zakonsko zvezo kot družbeno relevantno skupnost, ki – se je zdelo – je pomembna za državo, je odločitev za družino vedno bolj podobna kazni, revščina pa pokori zanjo. Smo v začaranem krogu, ki ga moramo nujno razbiti, če se hočemo izogniti dramatičnim posledicam. To pa lahko stori le politika, ki ne zasleduje kratkoročnih interesov, temveč ji je pri srcu resnično dobro države.
Ob misli na družino, njeno identiteto in vlogo je danes težko biti optimisti. Edina pot je morda le v “zanesljivem upanju”, o katerem je prejšnji teden spregovoril milanski nadškof kard. Angelo Scola, ki je prepričan, da bomo na koncu tunela le ugledali luč, saj nas ta čas sili k resnemu razmisleku o tem, kaj je pomembno in kaj ne. Govorjenje o vrednotah nikamor ne privede, je dejal; samo izkustvo vrednot lahko vliva pogum in optimizem.
Danijel Devetak
Od 12. do 20. maja je v Italiji potekal drugi teden pravice do družine, 15. maja dvajseti mednarodni dan družine, od 30. maja do 3. junija pa bo v Milanu sedmo svetovno srečanje družin. Na sporedu so že bili številni posveti (celo v parlamentu!), srečanja, okrogle mize, pohodi in druge prireditve. Glavni namen je seveda bil postaviti družino pod drobnogled in v središče družbe ter jo prikazati ne kot problem, temveč kot svetilnik upanja.
