Žal, nič novega pod cvetočimi mimozami
Spet so zacvetele opojno dehteče mimoze in napolnile s svojimi rumenimi cvetovi cvetličarne, v katere bodo samozavestno ali malce v zadregi zavili možje in fantje, da bi kupili te drobne vejice ali kako drugo žlahtno cvetje in ga poklonili svojim dragim sopotnicam ali ljubicam. Čisto “po moško” si bodo mislili, da se s tem galantnim dejanjem najbolje oddolžijo za male in velike pozornosti in za ves čas, ki ga ženske v svojem življenju “prostovoljno” darujemo “močnejšemu” moškemu spolu. Da smo mi nežnejši spol, pa je le obrabljena fraza, saj smo, kot pravi ljudska modrost, že od nekdaj držale tri hišne vogale in gotovo podpirale še četrtega. Poročena ženska se namreč iz dekleta kaj kmalu spremeni v zrelo ženo, ki mora pač skrbeti za družino: to se pravi, da si ob tistem izdahnjenem “da” pri poroki naprti na svoja ramena najrazličnejše vloge, za katere naj bi bila “ustvarjena”, pa če so ji všeč ali ne. Naenkrat se mora preleviti v kuharico, sobarico, perico, pestunjo, bolničarko, taksistko, varuško, skratka v nekakšno hišno služabnico, če seveda nima toliko denarja, da si lahko privošči kako gospo, da ji le-ta opravlja nehvaležna hišna dela, ki so res ena izmed najbolj nadležnih vsakdanjih nadlog. Nikakršnega “zadoščenja” ni zaznati pri njih: prah se zmeraj na novo useda na pohištvo, perilo za pranje se sproti kopiči… Ne, v tem res ni nič vzpodbudnega. Morda zaposlenim ženskam – še zmeraj jih je premalo, tudi v politiki, čeprav statistike pravijo, da več žensk kot moških doseže univerzitetno diplomo! – prinaša kaj zadoščenja delo, če ga seveda opravljajo z veseljem. A kljub temu jim ostaja zmeraj kako domače opravilo, ki ga je treba narediti, hote ali nehote, pa čeprav prihajajo trudne domov in jim možje včasih dobrohotno priskočijo na pomoč. Veliko, preveliko pa je takih žensk, ki doma ne samo, da ne najdejo posluha za pomoč in prepotrebne nežnosti, ampak jih prav v domači hiši, ki bi morala biti varno in toplo ognjišče, čakajo povrhu še nasilni možje. Žal je po statistiki ugotovljeno, da je prav dom najpogostejše prizorišče dolgotrajnega nasilja nad ženskami. Najbolj žalostno je pa to, da je družba do nasilja moških – ti lahko zasedajo katerokoli stopničko na družbeni lestvici in navzven niso prepoznavni kot nasilneži – nad ženskami še vedno preveč tolerantna, češ da je ženska večkrat sama kriva, če mož nad njo izvaja psihološko nasilje ali jo celo tepe. Mož naj bi imel pravico žensko kaznovati, če se ne obnaša, kot bi morala! Ona pa večkrat iz različnih vzrokov skriva te zmeraj hujše domače težave ali pa ni dovolj zaščitena, ko se končno odloči in prijavi nasilnega moža in sproži postopek proti njemu ter pogumno odide stran od njega. Žal se te prikrite nasilne družinske zgodbe prevečkrat končajo s smrtjo ženske. V Italiji je npr. lansko leto sto ali več žensk izgubilo življenje na tak način. In zdi se, da temu ni videti konca. Grozljive tematike posilstva žensk po vsem svetu pa je bolje, da se niti ne lotimo. Mednarodni dan žena, 8. marec, ki ga praznujejo v kakih sto državah in ki naj bi bil dan praznovanja “ekonomske, politične in socialne enakopravnosti ter dosežkov žensk” in so ga prvič praznovali l. 1911 v Avstriji, Nemčiji, Švici in na Danskem, sicer 19. marca – zamisel zanj je dala nemška feministka in socialistka Clara Zetkin, rojena Eissner (1875- 1933), ki se je začela že l. 1889 bojevati za enakopravnost žensk – bo res prazničen šele takrat, ko bo ženska povsod na svetu dosegla resnično enakopravnost in vse pravice, ki jih imajo moški – v Savdski Arabiji (tu niti avta ne sme voziti!!), Iranu, Siriji in Jemenu je še zelo zapostavljena -, in ko jo bo moški zares spoštoval in ji izkazoval male pozornosti vse leto, ne samo en dan. Zato pa bi bilo dovolj, da bi vestno izpolnjeval Božjo zapoved “ljubi svojega bližnjega kot samega sebe”!
Iva Koršič
