Zakaj?

Čemu bi tik pred začetkom zelo pričakovanega leta Evropske prestolnice kulture, za katero program v celoti sloni na spravi in sožitju, obujali zadeve izpred stotih let? Čemu bi se uprli predlogu, da fašističnemu diktatorju Benitu Mussoliniju odvzamemo častno meščanstvo v mestu, kjer od vedno sobivajo različne kulture in jeziki? Taka in podobna vprašanja sem si v zadnjem tednu postavljala med vožnjo iz službe domov, med čakanjem na sestanke, med umivanjem zob. Vsakič sem si drugače odgovorila.

Zaradi pragmatičnega značaja sem se najprej vprašala, kako bi taka odločitev lahko vplivala na obnašanje ljudi. Odvzem častnega meščanstva osebi, ki je odgovorna za najtemnejše obdobje naše zgodovine, brez dvoma ne bi izbrisal spominov na pretekle dogodke, prav tako se ne bi spremenil način podajanja grozot fašizma med poukom zgodovine in prenašanja zavedanja o krutih dejanjih. Obenem sem prav tako prepričana, da izbris Mussolinija s seznama častnih občanov ne bi spodbudil razmišljanja med člani danes po sreči manj številnih, a še vedno prisotnih skupin ekstremistov, ki se še vedno zgledujejo po fašističnih idealih. Predlog svetnice Eleonore Sartori na zadnjem zasedanju občinskega sveta v Gorici konkretno ne bi spremenil obnašanja in odnosa do fašizma med ljudmi, ne v eno ne v drugo smer.

Zakaj se je župan Ziberna (Forza Italia), ki je na zasedanju občinskega sveta spregovoril v imenu celotne večine, odločil, da predloga ne sprejme? Z zelo dolgim in v določenih trenutkih nejasnim odgovorom je goriški prvi mož poskusil razjasniti (ali pa ne) razloge za odklon. “Zgodovine ne smemo spremeniti” je bilo v glavnem njegovo sporočilo.  Sprašujem se: koliko je danes, predvsem pa bo jutri, pomemben kos papirja, ki dokazuje, da so v Gorici leta 1924 bili na oblasti fašisti? Potrebujemo to?

Vprašala sem se tudi, zakaj bi se svetnica iz vrst opozicije odločila, da približno 85 dni pred odprtjem brezmejne Evropske prestolnice kulture izvleče iz predala nakopičenih in zaprašenih tem predlog, ki je povzročil – upam, da ne preveč – veliko, kljub temu pa vidno razpoko med Goričani. Poveličevanje diktatorja je brez dvoma vredno obtožbe, a ime na seznamu izpred stotih let lahko označimo kot čaščenje?

Odzivov s strani političnih in drugih predstavnikov slovenske narodne skupnosti v Italiji in Sloveniji je bilo veliko. Dogodek so komentirali stranka Slovenska skupnost, krovni organizaciji SKGZ in SSO, državni sekretar Marko Rusjan in številni drugi. Oglasil se je tudi župan Mestne občine Nova Gorica, s katerim se še najbolj strinjam. Novogoriški prvi mož je prebivalce goriškega in širšega prostora spodbudil, naj se ne “prepustijo težnjam posameznih politik po delitvi in razdvajanju, temveč s projekti, kot je Evropska prestolnica kulture, dokažejo, da si želijo drugačnih vrednot, miru in razumevanja”.

Izjavo novogoriškega župana lahko v celoti preberete tukaj (klikni in preberi).