Kristjani in družba

Zakaj prav Jezus? (9)

Zakaj prav Jezus? (9)

Piše: Primož Krečič / Zgodovinski viri o Jezusu Kristusu

Prvi in osrednji vir, ki govori o Jezusovem življenju, so novozavezne knjige, še posebej Evangeliji. Originali sedemindvajsetih knjig Nove zaveze so izgubljeni, ostalo pa je veliko število starih papirusov in pergamentov, ki se nahajajo po velikih knjižnicah sveta, prav tako je veliko prevodov v stare jezike: latinski, sirski, koptski, armenski. Tako je kar 5000 rokopisnih pričevalcev, če sem prištejemo še liturgične lekcionarje in druge knjige. Pozorno delo paleografov in tekstnih kritikov pripelje navadno do dveh ali treh temeljnih variant novezaveznih tekstov, ki so bili v rabi v drugem stoletju v mediteranskem prostoru.
Za jasnejše odkrivanje svetopisemskih spisov imajo velik pomen kumranski rokopisi, ki jih je meniška skupnost esenov spravila v jamah ob Mrtvem morju. Prav tako odkrivajo tedanje judovsko okolje pred porušenjem templja leta 70. Spisi, ki so jih odkrili leta 1945 v Egiptu, so poznejšega datuma, med knjigami v koptskem jeziku je tudi apokrifni Tomažev evangelij, ki je nastal pod gnostičnim vplivom proti koncu 2. stoletja in prinaša nekatere pristne Jezusove besede. Pri tem imajo svoj pomen tudi arheološka izkopavanja, ki potrjujejo evangeljsko dogajanje v Jeruzalemu in še zlasti okrog templja. V gledališču v Cezareji so našli kamen z napisom prefekta Poncija Pilata. Bogate izkopanine so tudi v Kafarnaumu na severu Tiberijskega jezera, kjer so odkrili Petrovo hišo.
Obstajajo tudi nekrščanski viri, ki govorijo o Jezusovem zgodovinskem obstoju. Rimski zgodovinar Tacit v svojih Analih-Letopisih leta 116 opisuje požar v Rimu pod Neronom leta 64 in pravi, da je Neron podtaknil ta požar in zanj obdolžil ‘osovražene ljudi’, ki jim preprosti ljudje pravijo ‘krestjani’. Gaj Svetonij, ki je živel od leta 65 do 135, je na osnovi virov v državnem arhivu napisal delo Dvanajst rimskih cesarjev, v katerem na dveh mestih govori o kristjanih. Tudi on poroča o Neronu in njegovem preganjanju kristjanov, na drugem mestu piše, kako je cesar Klavdij leta 49 pregnal iz Rima Jude, ker so “pod vplivom nekega upornika Krestusa povzročali nemire”. O tem govorijo tudi Apostolska dela. Plinij Mlajši, ki je živel od leta 61 do 114, v svojem znanem delu Pisma sprašuje cesarja Trajana, kaj naj naredi v težkem procesu proti kristjanom. Tako kot Tacit in Svetonij imenuje kristjane poniževalno kot zlo in škoda, obenem pa poudarja, da so pošteni in krepostni. Pisatelj Celz iz 2. stoletja je skušal z razumskim pobijanjem odvrniti ljudi od krščanstva. Po njegovem pisanju se je Jezus rodil v ubogi delavski družini židovske vasi. Njegova mati je bila Marija, oče pa Pantera. Zaradi revščine je moral oditi v Egipt, kjer se je naučil magijskega znanja. Po vrnitvi v domovino se je razglasil za Boga in Sina Božjega. Njegove trditve je zavrnil krščanski pisatelj Origen.
Jožef Flavij je judovski zgodovinar, ki je med osvajanjem Jeruzalema pribežal k Rimljanom. V svojem delu Judovske starožitnosti leta 94 piše o tem, da je Judovski veliki duhovnik Hanan obsodil na smrt Jakoba, ki je bil brat Jezusa, znanega Kristusa. O njem govori zelo pozitivno, da je delal čudežna dela in bil učitelj ljudi. Zaradi tolike naklonjenosti mnogi to mesto zavračajo kot nepristno in sad kasnejšega posega. O Jezusu govori tudi Talmud, zbornik judovske modrosti in izročila, ki pravi, da je bil na predvečer praznika Pashe razpet Jezus iz Nazareta. Ta zapis tudi govori o tem, da je štirideset dni pred tem šel okrog klicar in klical, da bo kamenjan, ker se je ukvarjal z magijo in prestrašil Izrael.

04.01.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!