Zakaj je naša dežela sploh ‘posebna’?
Odnos, ki ga ima danes naša dežela do slovenske manjšine, gotovo ne zrcali pomena in teže, ki ga je sama naša prisotnost imela pri izglasovanju posebnosti njene temeljne listine daljnega leta 1963.
Težko si namreč zatiskamo oči pred golim dejstvom, da je slovenska narodna skupnost za sedanjo deželno garnituro (v prvi vrsti politično) povsem postranska zadeva.
Toliko velja napisati po zadnjem zasedanju deželne posvetovalne komisije, na katerem so člani končno sklenili način porazdelitve ostanka razpoložljivih sredstev za lansko leto, ki so po mesecih pogajanj in upanj ostala taka, kot je bilo predvideno: se pravi 4.188.407 evrov, kar je približno milijon tristotisoč evrov pod običajnim pragom financiranja. Dejansko bodo v prihodnjih mesecih naše manjšinske ustanove stopile v še hujše krizno stanje kot doslej: to zato, ker bodo številke ostale take, kakršne so; zato, ker nič ne kaže, da bi lahko imeli še kaj pogajalskega manevrskega prostora, in zato, ker je v tem obdobju deželna politika zaposlena s prihodnjimi volitvami.
Besede, ki jih je uvodoma izrekel deželni funkcionar, ravnatelj deželnega urada za manjšinske jezike Giuseppe Napoli, so jasno izrisale najhujši scenarij: “Niti naši deželni uradi niso pričakovali tako negativnega razpleta”, je gladko ugotovil! Prav zato je Napoli zaželel, da bo prihodnje leto celoten birokratski ustroj glede financiranja manjšine jasneje stekel in da ne bo treba čakati konec leta, da bodo lahko prejemniki razpolagali s prepotrebno denarno vsoto. Deželni funkcionar je obenem izrazil pripravljenost, da pristojni uradi FJK neposredno in na bolj učinkovit način posredujejo pri državnih funkcionarjih v Rimu, saj se včasih stvari, še prej kot na političnem, lahko rešijo na birokratskem nivoju.
Tokrat pa žal kaže, da ne bo tako. Prizadevanja direktorja Napolija so spodbudno zvenela, nikakor pa niso zadovoljila predsednika krovnih organizacij SSO in SKGZ, Draga Štoko in Rudija Pavšiča. “Težko bomo našim članicam in organizacijam razložili ta položaj”, je dejal Drago Štoka, ki je v svojem posegu jasno in glasno poudaril, “da so svojčas parlamentarci v Rimu kot razlog za izglasovanje posebnega statuta omenili prisotnost naše narodne skupnosti”. Predsednika krovnih organizacij sta se s sodelavci zaradi okoliščin morala dogovoriti o načinu porazdelitve zadnje tranše prispevkov za lansko leto (v višini 1.113.000 evrov). Pavšič je tako obrazložil kriterij dvojne solidarnosti, ki bi po eni strani čim bolj branil organizacije, ki imajo v svojem ustroju redno zaposleno osebje, po drugi pa omogočil tudi manjšim organizacijam brez zaposlenih nadaljnje – sicer močno okrnjeno – delovanje. Po tem principu naj bi primarne ustanove in ustanove, ki sodijo v seznam t. i. visokih organizacij, prejele 22% manj sredstev, ostale pa do 38% manj. Tudi Pavšič je ostro nastopil proti deželi, “saj smo za normalno sprejeli dejstvo, da ustanova iz svojih skladov ne more črpati niti evra za naše potrebe”. K temu je predsednik SKGZ prištel še vsoto 400 tisoč evrov, ki jo je dežela zahtevala nazaj v poravnavo posojila, ki ga je nakazala pred dvema letoma, in zavrnjeno možnost posojila v višini 900 tisoč evrov za primanjkljaj lanskega leta, obresti katerega bi v celoti bremenile izključno našo manjšino. Pavšič glede na vse te pomanjkljivosti celo razmišlja, da bi zapustil svoje mesto v komisiji.
“Ta dogodek se bo vpisal v zgodovino našega ozemlja”, je posvaril predsednik SKGZ in obžaloval še dejstvo, da se je izredni prispevek iz ‘finačnega sklada’ manjšinske organiziranosti v prid Slovenskega stalnega gledališča v letih spremenil v stalnega: tudi ta vidik naj se letos v komisiji končno razjasni. Poleg tega je potrebno paziti, naj prihodnji triletni finančni načrt nikakor ne oškoduje ostalih členov zaščitnega zakona in Benečije, le da bi postavka organiziranosti naše narodne skupnosti imela potrebne dotacije. Na seji so se oglasili tudi nekateri drugi člani komisije. Med temi je Iztok Furlanič prav tako nasprotoval dodelitvi omenjega izrednega prispevka SSG iz manjšinskega sklada, še bolj pa se je hudoval nad dejstvom, da je dežela podprla fašistoidno društvo z vsoto 30 tisoč evrov, za našo manjšino pa ni našla niti evra. Janez Povše pa je posvaril pred linearnimi rezi, ki bi oškodovali tudi manjše realnosti naše narodne skupnosti: pravica manjšin je namreč področje, na katerem domicilne države merijo svoj pogum.
In poguma imata naša država in dežela FJK izredno, izredno malo. Ostajajo tako le obljube funkcionarja Napolija, ki mu je v komisiji dodeljena nesrečna pilatovska vloga: “Vedite, da naši uradi nastalo situacijo zelo obžalujejo”, je dejal in še enkrat obljubil večjo prizadevnost pri vzpostavitvi stikov z rimsko birokracijo, hkrati pa je z zadovoljstvom ugotovil, da bo vsekakor razpoložljiv denar nekoliko olajšal usodo prejemnikov.
Ostala je še zadnja postavka dnevnega reda: glasovanje postavke o omenjenem kriteriju porazdelitve. Vsi člani komisije so dvignili roke. V tem soglasju pa je bila potrjena jalova in krivična odsotnost naše dežele na dan, ko je pred petdesetimi leti postala ‘posebna’ tudi, če že ne predvsem, zaradi nas.
