“Zahvala za 50 let utripanja žive skupnosti”

Praznovanje zlatega jubileja Slovenskega pastoralnega središča v Gorici

Slovesno bogoslužje je 26. novembra v cerkvi sv. Ivana v Gorici kronalo niz prireditev ob 50. obletnici ustanovitve Slovenskega pastoralnega središča (SPS), kjer se že stoletja zbirajo slovenski verniki. Z dekretom ga je ustanovil goriški nadškof Peter Cocolin 24. 10. 1972, uradno pa razglasil na nedeljo Kristusa Kralja, 25. 11. 1972. Njegovo pastirsko palico – znamenje njegove navzočnosti v duhu – je prejšnjo nedeljo držal v roki ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik, predsednik koordinacije za Slovence v zamejstvu in po svetu pri Slovenski škofovski konferenci, čigar prihod v cerkev sta s Händlovim Canticorum iubilo na orgle in trobento pozdravila David in Amadej Bandelj.

Kot je v dobrodošlici gostu povedal župnik in nadškofijski delegat Marijan Markežič, ki že 44 let deluje v duhovniji, je maša na letošnjo nedeljo Kristusa, Kralja vesoljstva, želela biti “zahvala za 50 let utripanja žive skupnosti, obenem pa, da bi se posvetili in okrepili za naprej”. Msgr. Jamnik je g. Marijanu in p. Janu Cvetku, ki mu zadnja leta pomaga, ob “čudovitem jubileju” iskreno čestital v imenu vseh slovenskih škofov: “Ena domovina smo, ena Cerkev, povezani tam, kjer molimo skupaj, kjer se pogovarjamo, kjer ohranjamo kulturo, kjer smo ponosni na naše korenine: tam je naša domovina.” O krajevni povezanosti s slovensko Cerkvijo je pričala tudi navzočnost somaševalca p. Boštjana Horvata, župnika v sosednji župniji na Kapeli. V homiliji je škof poudaril, da v Gorici “ohranjate čudovito tradicijo, identiteto, iz katere rastete”. V zgodovini so bile tudi napetosti in preizkušnje, ustanovitev SPS je zato bila “pogumna odločitev škofa in sodelavcev”. Duhovnija nima fizičnega ozemlja, “ima pa največji teritorij: vaša župnija je tam, kjer skupaj živite, molite in si prizadevate, da bi ohranjali svojo kulturo”. Spomnil se je msgr. Franca Močnika in ostalih duhovnikov, ki so opravili veliko dobrega na Goriškem, da ohranjamo vero ter zvestobo Bogu in domovini. V globalnem svetu, v združeni Evropi, ki je postala tako majhna, “je pomembno, da vemo, kdo smo, kaj je naša zgodovina, naš jezik”. Drugemu lahko nekaj damo, samo če vemo, kdo smo, če smo hvaležni za to, kar imamo. Srce govori srcu, a srce lahko da samo to, kar ima. Zgodovina, vera, kultura in jezik so nam darovani. Msgr. Jamnik je izrecno pohvalil petje na svetoivanskem koru: “To je dar ne samo za slovensko skupnost, temveč tudi za vse ostale na tem področju, za italijanske skupnosti in druge, ki prihajajo”. Zlati jubilej naj da “zagonskega vetra še naprej, da se boste z veseljem družili, molili, praznovali”. V digitalnem svetu udobja, ugodja, umetne inteligence, v katerem ostaja človek strahovito sam, “potrebujemo, da se družimo, da smo skupaj, molimo, se pogovarjamo in na ta način tudi marsikaj rešimo”. Človek je ustvarjen zato, da ljubi in je ljubljen, da je v občestvu, da nekoga pogleda v oči, ga objame, sliši in posluša. V svetu, ki je postavil Boga na stran, v katerem se zdi, da je najpomembnejša logika kapitala, moči in človeškega ega, je vera “pravi privilegij”: nismo prestrašeni, zaupamo, saj Bog je stvarnik naše zgodovine. Mladi birmanec je msgr. Jamniku nekoč dejal, da je papež Frančišek veren, ker ima rad Boga in ljudi. To je “najlepši teološki odgovor, kar sem ga slišal!” Tudi mi “radi imejmo Boga! Radi imejmo ljudi! Bog nas ima brezpogojno rad, podaja nam roko, išče nas, tudi če odtavamo po svoje! Nikdar ne pozabi na nas. To vero ohranimo! Potem pa mirno in srečno živimo, z zaupanjem delajmo, ustvarjajmo, študirajmo!” Ljudje naj ob nas začutijo “nekaj svetega, nekaj božjega, da jih razumemo, spoštujemo, tudi če se z njimi ne strinjamo. Vsakdo na tem planetu je ustvarjen po Božji podobi, zato ga imejmo radi! Ne izključujmo nikogar! Gradimo pristne medsebojne odnose! Pri tem je še predvsem pomembno, da ohranjamo svoj jezik in kulturo. Jezik niso samo besede, jezik je način življenja.” Z njim “ohranjamo dušo naših korenin”. “Jezik pomeni, da drugemu nekaj podarimo. Besede so lahko besede milosti, upanja, veselja. Z besedami lahko naredimo ogromno dobrega.” Danes je človek “vpet v tehnično znanost in empirično racionalnost”, “toda življenje ni samo to”, človek je presežno bitje: kultura, pesem, umetnost človeka dvigajo k Bogu. Gorica bo z Novo Gorico evropska prestolnica kulture: “Evropa išče svojo dušo, doživlja tudi napetosti”. Kot je dejal Robert Schumann, Evropa ne more biti samo gospodarsko združenje, ekonomija, biznis … Evropa pomeni, da ohranjamo temeljne vrednote, dostojanstvo človeškega življenja od spočetja do naravne smrti: “Življenje je nekaj svetega, je Božji dar, zato ga spoštujmo!” Potem gre za solidarnost, versko svobodo, za družbo dialoga in miru. V Evropi smo “poklicani, da smo poslanci upanja, veselja, dialoga, solidarnosti in miru”. Tudi verniki Slovenskega pastoralnega središča v Gorici, je še dejal msgr. Jamnik, “imate v prihodnje posebno mesto na tem področju za slovenstvo, za Gorico, za Evropo, da bi ji tudi vi s svojim pričevanjem dvignili dušo”. Biti veren je “velik blagoslov, velik dar: iz tega živimo!” Kot verniki, ki imajo radi Boga in ljudi, “bodimo žive priče upanja in veselja v Evropi”.

Ob peti in deseti obletnici ustanovitve se je duhovnija izročila Marijinemu in Jezusovemu srcu, o čemer pričata kipa na levi in desni strani oltarja; zato je škof povabil navzoče, da bi z molitvijo obnovili to posvetitev in se izročili v varstvo Jezusovega in Marijinega srca, na kar so se župljani pripravili z devetdnevnico. “Da bi njuna priprošnja pripomogla k naši skupni rasti v veri, upanju in ljubezni”. Pred sklepnim obredom je zbor na koru zapel Jericijevo pesem Sveti Janez Krstnik na besedilo Ljubke Šorli. Tik pred koncem prazničnega obreda – s kora ga je spremljalo ubrano petje cerkvenega zbora, ki je pel tudi Bandljevo Mašo v čast sv. Janeza Krstnika, nekaj pesmi pa so pod vodstvom Bogdana Podveršiča zapeli tudi volčiči, volkuljice in mali veroukarji – se je Elia Bastjančič v imenu vernikov zahvalil škofu za prisotnost in mu poklonil “nekaj dobrot naše zamejske zemlje”. Ob tem je poudaril, da je za goriško skupnost duhovnija posebej pomembna, “ker se v njej Slovenci družimo in Boga slavimo v svojem materinem jeziku”; kot je dejal tudi bl. Slomšek, je materni jezik med vsemi jeziki najljubši.

Polstoletna zgodba žive svetoivanske skupnosti je obenem del Božje zgodbe, piše Markežič v uvodni besedi priložnostne publikacije z naslovom Utrip žive skupnosti, ki jo je napisala Mariza Perat (za to si je prislužila topel aplavz), uredila sta jo župnik in Bandelj, ob praznovanju pa so jo delili vsem navzočim. Knjižica z več kot 60 fotografijami prinaša kratek zgodovinski opis prisotnosti slovenskih vernikov v Gorici, oris prizadevanj za ustanovitev dušnopastirskega središča in razvejenega življenja skupnosti, pa tudi življenjepise duhovnikov, ki so povezani z nastankom in delovanjem SPS. Na pobudo msgr. Jamnika je polna cerkev namenila bučen aplavz g. Marijanu, pa tudi ministrantski skupini, o kateri je dejal: “Nadškofu bom povedal, da je to najboljša ekipa, boljša kot v stolnici.” V pozdrav pa še to: “Tu živite sončni ljudje. Prinesite čim več tega sonca tudi v Ljubljano!” Ob tem je vsem zaželel blagoslovljen adventni čas, da bi po zlatem jubileju v prihodnost gledali s pogumom in zaupanjem v Boga, zvesti koreninam, polni mladosti, radosti in veselja. “Še naprej držite skupaj, to je ključnega pomena!”

Slavje se je nadaljevalo v dvorani bližnjega Močnikovega doma, kjer je skupina delavnih župljanov pripravila praznično kosilo za več kot 50 oseb. Pridružila sta se jim tudi goriški nadškof msgr. Carlo Redaelli in don Nicola Ban, župnik pri sv. Ignaciju (cerkev sv. Ivana je namreč podružnica travniške). In še enkrat smo začutili utrip žive in živahne skupnosti.