Zadnja gotovost ni smrt, temveč življenje!
Verniki iz vse Goriške so se 23. marca zvečer zbrali pred nekdanjo šolo v Podgori in se udeležili križevega pota, ki ga je dekanija Štandrež organizirala v tem letu, ko se spominjamo 100-letnice konca prve svetovne vojne. Obred na postni petek pred cvetno nedeljo je vodil dekan Marijan Markežič, navzoči so bili tudi nadškof Carlo Roberto Maria Redaelli, škofov vikar za slovenske vernike Karel Bolčina, podgorski župnik Josip Caha in msgr. Renato Podbersič. Pod taktirko Petra Piriha je lepo pel podgorski zbor ob začetku obreda in nato pri vsaki postaji. Teh je bilo sedem: pri vsaki je po krajši kitici pesmi bralec napovedal ime postaje in prebral svetopisemski odlomek, nato je predstavnik župnije prebral ustrezno meditacijo in dve povezani prošnji. Za prvo postajo (obsodba) je poskrbel Štandrež, za drugo (padci) Sovodnje, za tretjo (Simon iz Cirene / Veronika) goriška duhovnija, za četrto (Jezus sreča žene) Doberdob, za peto (križanje) Podgora, za šesto (Mati Marija) Števerjan. Marsikdo se je pri tem spomnil “križevega pota” številnih mladih, ki so pred sto leti tudi v naših krajih “bili križani” in izgubili življenje v vojni vihri. Spomin pa je šel tudi na posebne preizkušnje mnogih beguncev, ki se skrivajo pred vojno, bežijo pred terorizmom, iščejo boljši svet, ki so prisiljeni bežati, da ne bi podlegli smrti.
Pri sedmi postaji, posvečeni vstajenju, je Markežič dejal: “Če bi se vse končalo na križu, ne bi imelo smisla, da je Jezus to živel. Toda Bog ga je spremljal preko smrti in trpljenja v vstajenjsko jutro, ki osvetljuje tudi vsa naša jutra, dneve in noči”. Z vstajenjsko mislijo je križev pot sklenil tudi nadškof Redaelli. Dejal je, da sta rojstvo in smrt edini dve gotovi stvari v življenju. “Kdor se je rodil, bo gotovo tudi umrl. Vse drugo je negotovo”. Smrt je zadnja gotovost, ki straši in nam obenem daje gotovost in mir. “Z Jezusom pa ni več tako: smrt postane samo predzadnja gotovost: zadnja je življenje, vstajenje”. Z Jezusom so v življenju tri gotove stvari: rojstvo, smrt in vstajenje. “Zato se vse spremeni, vse zadobi drugačen smisel: zdravje in bolezen, študij in služba, ljubezen in prijateljstvo, kajti obzorje ni več smrt”, temveč vstajenje in življenje. Eno je narediti nekaj z ljubeznijo v zavesti, da bo to použito v temnem breznu smrti; drugo je isto dejanje narediti v prepričanju, da bo to ohranjeno za večnost. Pod Kalvarijo moramo torej zapustiti prazni grob in iti v Galilejo, na poti vsakdanjega življenja, novega življenja, kraja, kjer se lahko srečamo z Vsalim in tudi sami živimo kot vstajenjski kristjani, “kot osebe, ki so s Kristusom premagale smrt. In tedaj se bo vse, prav vse spremenilo!”, je dejal nadškof, ki je prisotnim podelil svoj blagoslov.
DD
Podgora / Križev pot vernikov iz štandreške dekanije na KalvarijoPreberi tudi
