Za skupno dobro
Ob novem letu se sproži pravo tekmovanje: objavljanje podatkov, dogodkov, dejstev, ocen, statistik, predvidevanj. Bil sem presenečen in zagrenjen, ko sem odkril, da ima na tem našem svetu samo 8 mogotcev pod palcem več, kot ima ena milijarda in šeststo milijonov revežev. Je to mogoče? Do kdaj? … Eden zadnjih znakov razdeljenosti in neenakosti je po vsej verjetnosti predsednik Donald Trump z novimi kilometri “obrambnega zidu” in zavračanjem migrantov iz muslimanskih dežel, čeprav ima Organizacija združenih narodov to početje za “ilegalno in bedno”… S tem v zvezi so me pretresle solze mehiške matere, ki so jo po dvajsetih letih izgnali iz Združenih držav Amerike, kljub temu da sta otroka, šestnajstletni sin in trinajstletna hčerka, tu državljana, ker jih je tu rodila.
Po drugi strani občudujemo papeža Frančiška, ki mu ni tuja usoda nobenega človeškega bitja. Vztrajno se postavlja na stran ubogih, na sto načinov izkoriščanih, zasužnjenih otrok, žrtev vojn, trgovine z organi… Njegovi preferenčni obiski vodijo tja, kjer je stiska. Tako na predvečer odpiranja leta usmiljenja s telefonom doseže celico na smrt obsojenega… Od kod mu ta energija? … Zadnji petek februarja je resno opozoril na vprašanje pomanjkanja vode. Sprejel je udeležence, same strokovnjake s področja okolja, ki so se na pobudo Papeške Akademije za socialne vede zbrali na seminarju, da bi obravnavali “človekovo pravico do vode” in se vprašali, kakšna je svetovna politika z upravljanjem vode in ravnanje z okoljem. Pri tem ni skrival zaskrbljenosti v zvezi s perečim vprašanjem. Dobesedno je rekel: “Sprašujem se, ali se v tej “tretji svetovni vojni” po kosih morda ne približujemo veliki svetovni vojni za vodo”. Hotel je reči, da se moramo “zbuditi spričo perečih potreb po vodi in njenem bistvenem pomenu za dobrobit človeštva”. Saj vsak dan tisoč otrok umre zaradi bolezni, ki so povezane z vodo, in milijoni uporabljajo umazano, nezdravo vodo.
Ta papeževa skrb izraža dejstvo, da je v središču krščanske misli in krščanskega srca: človek. Tisti človek, ki pripada isti družini, eni sami družini.
Leta 2004 je izšel Kompendij družbenega nauka Cerkve (papeški svet Pravičnost in mir, Kompendij družbenega nauka Cerkve, Ljubljana (Družina), 2007, original 2004), ki ob vstopu v tretje tisočletje v zgoščeni obliki razgrinja pogled na človeka, na njegovo dostojanstvo in poklicanost k občestvu. Izhaja iz dejstva, da smo vsi “Očeta enega sinovi, ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi” (France Prešeren, Krst pri Savici), kot se je izrazil naš Prešeren. S tem dokumentom želi Cerkev prispevati resnico o človekovem mestu v naravi in družbi, s čimer se ubadajo civilizacije in kulture in se v njih izraža modrost človeštva. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Bojan M. Ravbar
Postno razmišljanjePreberi tudi
