Za koga navijamo?
Na stopnicah (190)
Pisal sem že o tem, da nisem najbolj vnet navijač za noben šport. In da se mi vsesplošna evforija, ki športne dogodke spremlja, v glavnem upira. Če že gledam kakšno tekmo, bolj za družbo, sem raje pozoren na dobro, prefinjeno igro kot pa na to, kdo bo zmagal. Ko sem pred leti nekajkrat gledal “El Classico”, sem bolj občudoval Messijevo skupnostno virtuoznost nasproti narcističnemu tankovstvu Ronaldove ekipe. In je na podlagi tega moje srce bolj bilo za Barcelono. No, malo tudi zato, ker sem v tisti igri videl katalonski boj za neodvisnost. Skratka, pri meni fair play precej odloča o tem, za koga navijam.
Toliko bolj fair play odloča, za koga navijam v “resničnem” svetovnem dogajanju, ne na zelenicah. V ruski agresiji na Ukrajino nikoli nisem imel pomislekov, čigavo zmago si želim – a ne za vsako ceno. Uporaba kasetnih bomb in protipehotnih min je zame vzela veliko častnosti obrambe domo-vine. Ampak moja moralna podpora tako ali tako ne spremeni veliko v tem primeru. Antifašizem je v narodnoosvobodilni borbi zame pomembnejši od zmage Jugoslavije nad Italijo. A žal si je zma-govalec umazal roke z nedolžno krvjo in zmagi dal boleč priokus. Seveda si ne delam iluzij, da je možna vojna brez nedolžnih žrtev in brez grozodejstev, a kopica mednarodnih sporazumov, ki jih je porodilo prejšnje stoletje, to vsaj malo zamejuje. Verjetno agresorju ti sporazumi ne pomenijo kaj dosti, ker se je z agresijo že izhodiščno odločil za zavržno dejanje; dajejo pa okvir pravični obramb-ni vojni. Oziroma v razmerah, kjer je iz zgodovinskih razlogov težko ločiti črno-belo, kdo je agresor in kdo napadeni, dajejo morda edini kriterij, na čigavo stran se postavljamo. Tako se je svetovno javno mnenje v spopadu med Izraelom in Palestino zelo odločno prevesilo na palestinsko stran – ker si je Izrael dovolil skoraj vse, kar so Judje pred leti izkusili v holokavstu. Bo poslej lahko še kdo omenjal holokavst, ne da bi pomislil na Gazo? In v spopadu med Iranom in Izraelom; saj bi bil človek kar vesel, da si dva taka “hudiča” med sabo čim bolj polomita roge. Na eni strani režim fanatičnega islamizma, ki ima razpredene teroristične lovke po vsem svetu in je tudi aktivno podprl agresijo na Ukrajino in utegne ravnokar imeti atomsko bombo – na drugi militaristični neofašizem, ki si zaradi podpore Združenih držav lahko dovoli prav vse, celo edini na svetu imeti jedrski program brez mednarodnega nadzora. Naj eden drugega čim bolj zmeljeta v prah, bi rekli – nihče od njiju ne bo izšel iz tega spopada močnejši in vsi bomo bolj veseli in varni. Tako bi rekli, če ne bi v tem mesar-jenju oholih samodržcev umiralo na stotine nedolžnih. Če se ne bi zaradi njega v generacije zajedlo še hujše sovraštvo in nemoč. Še tako se Iran lahko sklicuje na veličino in kulturno de-diščino stare Perzije; še tako lahko Judje izpostavljajo svoj status Izvoljenih in spominjajo na ho-lokavst – oboji s svojimi sedanjimi dejanji omadežujejo ta spomin. Kot se Moskva zaman sklicuje na svoj status “vzhodnega Rima”. In kot čez lužo neki samodržec zaman igra na karto “velike Ame-rike” – paradoksno ZDA že dolgo niso bile bolj ponižane in osmešene kot ravno v navalu tega skli-cevanja. Kdor s pestjo udriha po mizi, dobi prej prezir kot spoštovanje.
Zato v zadnjih dogodkih ne navijam ne za eno ne za drugo stran – navijam, da se tekma prekine. Navijam za mir.
