Sv. Kapitalizem

Na stopnicah (180)

Spomnim se dogajanja okrog slovenske osamosvojitve, ko smo za seboj puščali centralistično in ideološko vodeno državo oz. gospodarstvo. Marsikoga sem slišal reči, da bo zdaj zavladal kapitalizem – in to so rekli z navdušenjem. Saj je bilo težko ne biti navdušen, po pravici povedano, da se bo končal kaos in strah totalitarizma. In da se bomo končno oprijeli modela “napredne družbe”. Če bi me danes vprašali, bi rekel, da slovenska osamosvojitev ne pomeni odločitve za kapitalizem, temveč za pluralizem, za demokracijo. Od tod pač tudi izhaja, da je posameznik ekonomsko svoboden. Svoboden do take mere, da je morda njegovo zasužnjenje v obliki ekonomskih odnosov skoraj enako totalitarno.

Vem, da zadnja trditev zveni kot neposredno iz kakšnega komunističnega učbenika. A v takratni idejni zatohlosti in praktični omejenosti se je zdela vsaka alternativa naravnost nebeška. Prosti trg se ni slišalo samo kot razumen sistem, slišalo se je kot sanje. Videli smo, kako dobro je uspevalo “velikim” državam: v kakšnih avtih so se vozili, kakšne plače so imeli, kaj so si lahko privoščili … Ker sta bila idejno nasprotovanje in splošna indoktriniranost še vedno močna, nismo preveč mozgali, kakšen je model, ki se ga bomo v prihodnosti oprijeli – samo da se rešimo meča za svojim vratom. Saj drugače niti nismo zares znali – ideje in uzance od prej so bile že skoraj izgubljene. Kar je pač prineslo, da so se v novem sistemu najbolje okoristili tisti, ki so bili že prej “pri koritu”; prosti trg je za marsikaterega barona iz časov enoumja žal preprosto pomenil, da se mu ni bilo treba več pretvarjati, da so njegove spletke družbenokoristne. In je z veliko žlico zajemal iz skupne sklede, kjer je bila večina še vajena odmerjenih, planskih porcij. Smo se potemtakem odločili narobe? Saj je kitajskemu komunizmu vendar uspelo; glejte, kako krepko je mahnil po smrčku gospoda Trumpa … Ne, naša odločitev stoji. A res ni treba iz ene skrajnosti v drugo, da ponovno nekritično privzamemo ideje, ki ne zdržijo treznega premisleka. Ko smo na svoji koži izkusili, da so komunistične ideje pač sanjarija, ki ne jemlje v poštev, kakšen je človek v resnici – da je pač pokvarjen; da tudi ne gojimo nekih romantičnih predstav o dobrih “očetih” bogataših, ki bodo prepoznali svoj dolgoročni interes in bodo zato v družbi ravnali v skladu z njenimi interesi. Da bo bogastvo pricurljalo do najbolj revnih – in da je blagostanje samo posledica trdega dela. Da so bogataši naše največje bogastvo – in jim zato ne država ne družba ne moreta in ne smeta postavljati nobenih mej niti načel. Da poštenost in pravičnost nekako izhajata iz ekonomskih načel, ne pa jih utemeljujeta – ali korigirata. Da je dobiček ekvivalent blagoslova. Če smo cinično ugotavljali, kako zelo religiozen je bil komunizem, smo zato lahko toliko bolj pozorni na “religiozne” prvine v kapitalizmu – kje na neki način imanentne vrednote stopajo na mesto presežnih. In, pogledano počez, da kakor smo komunizem lahko poimenovali s totalitarizmom, lahko neobrzdani kapitalizem enačimo z nihilizmom. Da torej, ne glede na politični ali ekonomski sistem, obstajajo vrednote in modeli, ki so nad njim. Da moramo biti sumničavi vedno, ko se nam obljublja, da se bo v družbi nekaj zgodilo samo od sebe. Saj to večinoma pomeni, da bodo lahko posamezniki na privilegiranih mestih stvari peljali v svojo korist – nas ostale pa prepričevali, da je to neizbežna nujnost zgodovine.