Za človeka gre

Piše: Jožica Ličen Fotografije: Designed by Freepik

Ponosna sem, da tudi naša zastava plapola pred Organizacijo združenih narodov. Velik hvala vsem, ki so si za to prizadevali. Naj ne bo zaman … Če bo svet zaradi Slovenije za zvezdni utrinek lepši, hvala Bogu.

Bila sem srednješolka, imeli smo različne krožke, najbolj so bili zanimivi tisti, ko smo pogledali, kaj se dogaja po svetu. To je bilo v časih, ko je, če sploh je, imela vsaka vas samo en televizor. Med našimi dijaki je bil nadobudnež, kasnejši novinar, ki nam je “zmešal” glave z OZN. Prepričani smo bili, da lahko spremenimo svet. Takrat je bila še vedno aktualna smrtna kazen in ure in ure smo debatirali, kako svet rešiti te sramote. Nismo toliko razpravljali o kriminalcih, ki bodo itak slej ko prej umrli, temveč o rabljih, ki smrtno kazen izvajajo. Podučili smo se o vseh postopkih usmrtitve in ugotovili, da stoji za tem, poleg obsojenca, veriga ljudi, ki o tem odločajo in kazen tudi vršijo. Zelo nas je skrbela njihova vest, pa ne le njihova, tudi vest družine, prijateljev, sodelavcev, družbe. Kot najstnica si nisem mogla predstavljati, da bi imela očeta ali fanta, ki bi v tem kontekstu počel karkoli, pa čeprav bi samo priključil električni stol. Izdelali smo dva plakata, na prvem je pisalo “Odpravite smrtno kazen” in na drugem “Naj poklic rablja ne obstaja več”. Sedaj vem, da to ni bila naša zasluga, pa vendar …

In danes smo si izmislili “samomor s pomočjo”, ki pomaga kaznovati invalide, bolne, stare …, skratka neuporabne člane družbe. Vse skupaj smo zavili v rožnat celofan in zadolžili naš najvišji organ, državni zbor, da z zakonom zaveže veliko črno pentljo. Paket, skrbno domišljen, ki odgovornost preimenuje v “pomoč” s čašo opojnosti. Prosim, tega nikar!

Poslušam mnenja ljudi, ki imajo življenje za dar, žalost zdravnikov in predstavnikov različnih ver, ki samomoru s pomočjo nasprotujejo, pa ne le to, imajo razčiščena etična načela in niso pripravljeni biti podaljšana roka nasprotnikov življenja. Izgovarjanje na bolečine in vse tegobe je razumljivo, toda medicina in človečnost sta tako napredovali, da lahko vsak s pomočjo zdravil in paliativne oskrbe dočaka neizogibno.

Poslušam in občutim vsakodnevne statistike o mrtvih na bojiščih, ob naravnih nesrečah, kjer je pomoč pri reševanju življenj včasih že na mejah zmožnega. Ob vsakem uspehu ploskamo in se radujemo … Zdravniki brez meja rešujejo življenja, pri nas pa naj bi zdravniki po zakonu pomagali smrti pri končanju življenja. Kakšna ironija, kaj ironija, sramota ali bolje hudobija. Sama sem proti podaljševanju življenja z različnimi pripomočki, ki so bolj mučenje kot pomoč. Dovolimo ljudem, da se rodijo in umrjejo po naravnih zakonih, in pomagajmo v mejah ljubezni do bližnjega. Kaj pomeni poseganje v zakone narave, občutimo vsak dan. Bog odpušča, narava nikoli.

Resnično upam, da se bo tudi tokrat v OZN znašel kakšen nadebudni mladenič in bo spravil na dnevni red razpravo o pomoči, ki sploh ni pomoč. Če bi bila to Slovenija, smo junaki vseh nadstropij! Drugače pa bomo pristali v Dantejevem devetem krogu, ki spada v Božansko komedijo. A res – komedijo?

Preberi tudi

Govoriti o mladih ni lahko

Kristjani in družba

Zgled služenja in znamenje poguma

Kristjani in družba

Papež bo julija v Trstu

Aktualno

Kaos v zavodu  in v Žabnicah

Goriška

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme