Z optimizmom gledamo v prihodnost!

Piše: Matevž Čotar Fotografije: Henrik Sturman

Pogovor / Rossana Paliaga, predsednica ZCPZ Trst

Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta letos obeležuje pomemben mejnik na svoji poslanstveni poti, in sicer 60-letnico obstoja. Ob tej priložnostni smo se pogovorili z muzikologinjo Rossano Paliaga, že nekaj let predsednico te dragocene ustanove, ki združuje cerkvene pevce na Tržaškem. 

Kakšni občutki te prevevajo ob biserni obletnici Zveze cerkvenih pevskih zborov (ZCPZ)?

Prvi je ponos, da sem skupaj z vsemi sodelavci v odboru in izven njega del te zgodovine in enega najbolj trajnih kulturnih projektov znotraj slovenske skupnosti v Trstu in v naši deželi sploh. Dolga doba delovanja ni srečno naključje, temveč potrdilo, da za tem stojijo jasna vizija, kakovostno delo in vsebine, v katerih so se cerkveni zbori in kulturni delavci prepoznali. Drugi občutek je seveda odgovornost, saj moramo to zgodbo nadaljevati in nadgraditi z upoštevanjem vseh izzivov in problematik časa, ki se bistveno razlikuje od razmer, znotraj katerih so delovali ustanovitelji naše Zveze.

Kako mislite obeležiti ta častitljivi jubilej?

Na najbolj preprost način, in sicer s pevsko revijo. Kljub temu da ima Zveza veliko izjemnih, skupnih, posebnih glasbenih projektov, so naša vizitka najprej cerkveni zbori z njihovim petjem in poslanstvom. Zaradi tega smo želeli, da bi bili oni protagonisti tega večera, ki bo na sporedu v nedeljo, 26. novembra, ob 20. uri na velikem odru Kulturnega doma, ki je tudi v preteklosti gostil veliko naših referenčnih dogodkov, kot je na primer Pesem mladih. Zborom bomo prepustili glavni oder in skušali omejiti vse govore na bistvo. Na koncertnem praznovanju bo najprej in predvsem spregovorila glasba; sodelovalo bo devet zborov, nazadnje bo zapel še združeni zbor pod vodstvom našega podpredsednika Bogdana Kralja. Besede bomo lahko predvsem brali v publikaciji, ki jo bomo predstavili na tem večeru. Naša odbornica Marija Brecelj je poskrbela namreč za novo in dolgo pričakovano izdajo glasila Glas naših zborov 7, v katerem najdemo razmišljanja o cerkvenem petju, o zgodovini Zveze, predvsem pa opise in fotografije naših cerkvenih zborov. Za to priložnost smo naročili fotografu Henriku Sturmanu, da obišče kore in poskrbi za vrsto novih posnetkov zborov in njihovega okolja sredi nastopov in vsakdanjega dela. Nekatere fotografije smo uporabili v publikaciji, druge pa bomo prikazali v ozadju na prireditvi ob naši obletnici.

Naše cerkve se zmeraj bolj praznijo, kako pa je s številom pevcev na koru? Se morda za to petje zanimajo samo starejši ali pristopajo k cerkvenim sestavom tudi mlajši?

Število pevcev na korih niha, zato bi težko odgovorila na to vprašanje. Vsi vemo, da so kori ob večjih praznikih polni, za petje ob navadnih nedeljah pa poskrbijo najbolj vestni in redni pevci. Ponekod so se zaradi tega že odločili za petje ob določenih navadnih nedeljah, da si zbori zagotovijo bolj številčno, a tudi bolj redno sodelovanje pri bogoslužjih. Zasedbe so po starosti mešane v skupnostih, ki si prizadevajo za medgeneracijsko povezovanje, predvsem s sodelovanjem družinskih članov posameznih pevcev. V določenem smislu se to dogaja tam, kjer utegnejo skrbeti za prenos kulturne, družbene in glasbene dediščine.

Prava škoda bi bila, če bi šle v pozabo nabožne pesmi, ki plemenitijo bogoslužja in so tudi veliko kulturno bogastvo …

V slovenskih cerkvah imamo srečo, da lahko črpamo iz zelo bogatega pevskega zaklada. Notne zbirke in mape, ki jih najdemo na naših korih, vzbujajo občudovanje, saj so polne večglasnih skladb, ki imajo tudi določeno umetniško vrednost. Arhivi na korih se med seboj razlikujejo, saj ima vsak zbor svoje navade, ki izhajajo iz usmeritev in ambicij zaslužnih organistov in zborovodij. Med temi so mnogi tudi pisali glasbo za cerkvene obrede, zato se na naših korih velikokrat izvaja tudi skladbe, ki pričajo o bogastvu avtohtone glasbene dediščine. Zveza redno priporoča izvajanje skladb teh avtorjev, saj so repertoarji naših zborov edinstveni ravno zaradi njih.

Kako je potekalo delovanje v tem dolgem obdobju in kako se je spremenilo v zadnjih letih, upoštevajoč tudi mrko obdobje pandemije?

Težko bi na kratko orisala šestdesetletno delovanje. Lahko pa povem, da je bila Zveza vedno pionirska v svojih načrtih in vizijah, saj je izhajala iz konkretne dejavnosti svojih zborov in je zaradi tega vedno dobro poznala njihove potrebe in želje. Ob tem smo z delom naših predsednikov, najprej Zorka Hareja, nato Marka Tavčarja, poskusili usmerjati zbore tudi v nove izzive, od pisanja novih skladb do izobraževalnih pobud. Dejstvo, da je Zveza nastala v času drugega vatikanskega koncila, nam samoumevno pojasnjuje njeno posebno pozornost do vrednotenja in spodbujanja nastanka kompozicij na slovenska besedila. Ta skrb je ostala v ospredju od natečajev do založniške dejavnosti. Masovne revije pevcev vseh starosti, poletni tečaji za pevce in organiste prav tako zaznamujejo naše poslanstvo, ki ga danes razvijamo v sozvočju z aktualnimi usmeritvami zborovskega gibanja. Z ažuriranimi in nadgrajenimi izvedbami naše tradicije spoštljivo nadaljujemo dolgo pot Zveze, hkrati pa skušamo ovrednotiti naša prizadevanja s širšimi sodelovanji in večjo vidljivostjo. V času, ko je bila vsaka dejavnost v stiku z ljudmi nemogoča, smo celo našli novo pot in zelo aktivno delovali na področjih, ki so kasneje postali redni del našega vsakdanjega stika znotraj in izven organizacije, kot so na primer družbena omrežja.

Kako pa se ti izrisuje poslanstvo Zveze v prihodnosti?

Dela in načrtov je toliko, da spontano gledamo z optimizmom v prihodnost. Verjetno bo zvenelo naivno, saj si predstavljamo, da so cerkveni zbori najbolj “staromodna” ali vsekakor “manjšinska” podoba zborovskega petja. V resnici pa so tisti, ki ponujajo najbolj revolucionarne in potrebne vsebine, tudi izven čisto verskega okvira: so namreč zbori, ki se istovetijo z lokalno skupnostjo. V svetu individualizma, izolacije in pomanjkanja komunikcije so cerkveni zbori priložnost za vse generacije pevcev. Medgeneracijsko povezovanje in iskanje primernih projektov za spodbujanje te izmenjave izkušenj in pogledov je eden naših ključnih ciljev.

Seveda nikjer in na nobenem področju “ni več tako, kot je nekoč bilo”; trmasto vztrajanje pri iskanju “nekdanje” podobe cerkvenega zbora je boleča napaka. Prisluhniti moramo – in to čim prej – družbi, ki se zelo hitro spreminja. Poiskati moramo nove načine druženja okrog cerkve in ob cerkvenem petju, ki ustrezajo ritmom in občutljivosti današnjega časa. Zbori že iščejo posodobljene načine delovanja. Ohraniti moramo željo, da bi dolgoletno dediščino vrednotili in nadaljevali skupaj z bogato literaturo, ki nas zaznamuje. Kot velja za teorijo evolucije, je prilagajanje novim razmeram ključ za obstoj.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme