“Vzljubil sem Trst, toplino ljudi ter srčnost tržaških prostovoljcev in operaterjev v sprejemnih centrih”

POGOVOR – Soheil, zgodba o balkanski poti in novem življenju v Trstu

Balkanska pot, migrantska kriza, stanje z begunci v mestu Trst, neprecenljiva vloga sprejemnih centrov, Karitas in drugih organizacij, ki pomagajo pri tem pojavu, ki je včasih bolj včasih manj v ospredju medijev in našega vsakdana. V zadnjih letih se nas namreč na mednarodnem področju marsikaj dotika (od vojn do diplomatskih odnosov med državami in geopolitičnih sprememb), vendar nekatere tematike so včasih potisnjene v ozadje, a še vedno trn v peti naše družbe in zahodne civilizacije. Tako je z balkansko potjo, ki se konča prav v mestu v zalivu, in begunskim vprašanjem, na katero med evropskimi državami še ni pravega in še manj složnega odgovora. Migranti se odpravijo na pot, pustijo družine in pravzaprav zbežijo iz rojstne države iz različnih razlogov, med temi so gotovo politični razlogi, politična nestabilnost držav, tlačenje pravic, versko preganjanje, diskriminacija, ekonomski razpad itd. Večina jih prihaja iz Afganistana, Irana, Pakistana, Sirije, Turčije in v Evropi vidi priložnost za novo življenje s pravicami, delom in varnostjo.

Pred kratkim sem spoznal 29-letnega Iranca Soheila Akbarja, ki je prehodil balkansko pot in danes dela pri Karitas oz. je referent in odgovoren za prenočišče pri njihovi ustanovi v Ulici Sant’Anastasio. Želel sem mu prisluhniti in z bralci deliti zgodbo nekoga, ki je balkansko pot neposredno izkusil. Soheil je z veliko naklonjenostjo delil osebne spomine in tudi pretresljive trenutke. Zapis je tudi zgodba o uspešni integraciji, saj je Soheil v kratkem času začel dobro govoriti italijansko, pričel delati, študirati na univerzi in samostojno živeti v Trstu. Danes se balkanske poti, na kateri je bil devet mesecev, spominja, ne da bi se med pripovedovanjem zjokal. Dogajanje je predelal, kot nam je povedal, postalo je del njegove osebne in življenjske rasti. Prosil je le, da ne zapišemo vzroka, zaradi katerega je odšel iz Irana, ker bi to lahko povzročilo velike težave družini, ki še danes živi tam. Kar je fant doživel v štirih letih, ob stalnem in nepredvidljivem spreminjanju razmer na balkanski poti, je neverjetno.

Od začetnega navdušenja v trdno realnost

Od doma je odšel konec leta 2020, takrat je poleg vseh težav, ki jih prinaša pot, razsajala tudi pandemija. “Emigranti se večkrat ‘skrivajo’ med vsakdanjim dogajanjem v mestih, v javnih prostorih, se sprehajajo med ljudmi, domačini …, med pandemijo pa so bili vsi doma, zato je bilo treba več hoditi po gozdovih, ponoči, nismo uporabljali javnih prevozov. Zato je moja pot do Trsta trajala toliko časa,” nam je povedal Soheil, ki je v začetku želel priti v Anglijo. Kot je znano, je begunska kriza povezana tudi z organiziranim kriminalom, saj ljudje vidijo priložnost za dobiček tudi v tej nesrečni zgodbi. Tihotapci žal igrajo pomembno vlogo in od njih je večkrat odvisna usoda posameznikov na poti. Oni organizirajo pot peš, z osebnimi vozili ali javnim prevozom od ene točke do druge. Nekateri so zanesljivi, nekateri manj, nekatere se preplača in ne držijo obljub itd. Med njimi vlada konkurenca, začeli so upravljati in nadzorovati posamezna območja oz. prehode ob meji, kjer oni odločajo, kdo in kako bo šel čez, ali pa zahtevajo “cestnino”, če želi drugi tihotapec uporabiti pot. Vsak migrant ima, ko gre od doma, na poti tudi “zanesljivo osebo”, običajno so to upravitelji majhnih trgovin jestvin, ki ob delu hranijo denar teh popotnikov, sredstva, ki jim jih zaupajo družinski člani in za katera si zaračunajo svoj delež. Ko pride migrant v stik s tihotapcem in se odloči za pot od ene točke do druge, ta “zanesljiva oseba” tihotapcu nakaže denar.

Vsak migrant ima svojo zgodbo z balkanske poti. Na začetku poti se oblikujejo skupine več migrantov iz različnih držav, ki so plačali istemu tihotapcu, nato se usode posameznih mikroskupinic ali posameznikov ločijo zaradi drugačnih končnih ciljev, nepredvidenih dogodkov itd. “Vsaka država je imela svoje težave za prehod, svoj način ravnanja in spoprijemanja z migranti,” nam je povedal in podrobno opisal dogajanje v posameznih državah. Do Turčije je takrat prišel brez večjih težav in tudi do Grčije, saj je Erdogan na začetku leta 2021 pustil mejo proti Grčiji prosto. V primeru, da je migrante ustavila policija, jih je odpeljala le nekaj kilometrov nazaj proti osrednji Turčiji. Na poti iz Carigrada proti Solunu so hodili, tekli in se nato vozili v velikih avtih, v katerih so bili stisnjeni v petnajstih. Avti so imeli zasenčena okna, da bi jih kdo ne videl. “Ni se dalo dihati.” Nekaj kilometrov pred avtom, v katerem so se vozili, je bil drugi, ki ga je vozil tihotapčev sodelavec in sporočal, ali je cesta prosta oz. da ni kakšnih policijskih zapor, drugače je bilo treba traso spremeniti. “Srečno smo prišli v Grčijo. Začetno sem želel ostati tukaj, bližje družini … Če bi jih nekega dne želel srečati, bi se lahko dobili v Turčiji. Med drugim sem bil prvič na fizično tako zahtevni poti, nisem imel izkušenj in sem bil že zelo utrujen. Nisem pa vedel, da je bilo treba za azil narediti prej neko proceduro po internetu. V Grčiji sem bil pri znancu, ki je za azil zaprosil štiri leta prej, in se je očitno medtem proces pridobivanja spremenil. On mi je rekel, da gre ponovno na pot, saj v Grčiji ni dobil priložnosti, ki si je je želel. Vabil me je z njim. Jaz pa sem že odločil, da ostanem. Samozavestno sem šel na kvesturo in zaprosil za azil. Zaprli so me v sobico, kjer naj bi čakal na prevajalca. Po šestih urah ni bilo še nobenega in spoznal sem, da ne bom srečal nobenega prevajalca. Po dvanajstih urah sem bil psihično zdelan, nato so odprli vrata, me odpeljali na parkirišče, kjer nas je čakal avtobus, ki je imel notri posebne celice, kot za ujetnike. V njem sem srečal tudi nekatere migrante, s katerimi sem opravil pot do Grčije. Pripeljali so nas do nekega skladišča, tam pa dali v sobo brez oken … Bilo nas je približno 80. Situacija je bila kritična in neznosna. Bili smo stisnjeni, lačni in izmučeni. Z nami so ravnali slabo in nas psihično izmučili, nekatere tudi fizično … In to nalašč, da bi spet ne poskusili prečkati meje z Grčijo. Nekateri so bili tam več dni, jaz sem imel srečo v nesreči, da so nas kmalu premaknili. Tam tako stisnjeni namreč nismo mogli ostati, zato smo začeli kričati. Prišel je kamion, ki nas je odpeljal spet proti Turčiji. Bili smo spet na začetku, ves denar, porabljen do takrat, pa izgubljen. Izmučen sem se odločil, da ne grem več v Grčijo, ker nisem hotel ponovno doživeti takega stanja. V joku sem poklical starše, oče pa me je prepričal, naj nadaljujem, po telefonu je obdržal miren glas, spodbudne misli in mi vlil potrebnega poguma in energije. Na poti je namreč pomemben denar, tudi fizično je trda preizkušnja, a brez močnega duševnega stanja se ne pride nikamor.” V Grčijo se je Soheil spet vrnil nekaj dni kasneje, tokrat pa se ni ustavil v Solunu, s prijateljem, ki je ciljal na Italijo, sta vzela karto za avtobus in odšla proti meji z Albanijo. “Spet so nas ustavili. Bila sva obupana, a kmalu srečna, saj sva izvedela, da nas peljejo na mejo z Albanijo. Običajno je balkanska pot kot ena veriga, pošljejo te nazaj v prejšnjo državo, a če te v Grčiji ustavijo, ko si že severno od Soluna, te peljejo v Albanijo. V Albaniji smo hodili v miru, prišli smo do begunskega naselja čez mejo v Črni gori, kjer so bili zelo spoštljivi in organizirani. Dali so nam jesti, piti, poskrbeli za zdravniško nego in nam nato dali 15 dni časa za odločitev: ostati v Črni gori ali oditi … Takrat smo bili še v skupini v treh in odšli smo naprej … Prijatelj, ki je bil namenjen v Italijo, je imel brata z družino v Riminiju. Ta ga je z vozilom prišel iskat do meje med Hrvaško in Črno goro, uspelo mu ga je pripeljati v Italijo, kjer je dobil azil. S kolegom, ki je ciljal na Anglijo, pa sva nadaljevala pot v Bosno …”

Neznosne razmere in prihod na Božje Polje

Soheil nam je opisal razmere v Bosni, kjer jih je bilo v begunskem naselju v Sarajevu res veliko, okoli 3000. Negativno ozračje se je tam stopnjevalo, ker si videl, koliko migrantov se je neuspešno vračalo iz Hrvaške. Na meji z Bosno je bilo moč spoznati tudi vso krutost tihotapcev. Po gozdovih in območjih ob meji so si razdelili prehode in zato npr. afganski tihotapec ni smel uporabljati prehoda Pakistanca ali pa ga je bilo treba dodatno plačati ipd. Celo oborožene vojake so imeli za večji nadzor. Če so migranta dobili na napačni poti ali prehodu, so ga okradli in se fizično znesli nad njim. “Nekega dne se je nekdo vrnil brez roke,” nam je povedal Soheil, ki v tako negativnem ambientu ni hotel ostati, ker bi ga psihično zdelalo. Zato je vprašal “zanesljivega” kurdskega tihotapca, ki ga je družina najela na začetku poti, ali v Bosni obstaja kakšna alternativa. Ta ga je napotil k znancu. Takoj je spoznal, da je bil tudi ta tihotapec, zelo inteligenten inženir, ki je organiziral varne točke na balkanski poti oz. točke, kjer so lahko emigranti po potrebi in seveda proti plačilu dobili hrano, potrebščine itn. Po povabilu se je odločil, da bo nekaj časa pri njem. Bil je služabnik, čistil je hišo, kuhal, šel po nakupe itd. “Šel je mimo kak mesec in nato se je pojavila priložnost za prestop meje s Hrvaško, zelo nadzorovano državo, ki z migranti ravna zelo trdo. Prišli smo srečno do Šibenika in nato z avtom do Reke, kjer smo se odpravili peš do Trsta. Na meji pri Bazovici nas je ustavila policija in nas pripeljala na Božje Polje, kjer je bila urejena struktura za sprejem in izolacijo, saj je bil covid v polnem teku. Od tam so po končani karanteni nekateri odšli proti drugim mestom in državam, meni pa je bilo na Božjem Polju lepo, spoznal sem operaterje in prostovoljce, ki so bili zelo prijazni. Bil sem utrujen, pravzaprav izmučen od poti in od vsega, kar sem doživel. Iskal sem le en varen kraj in tukaj sem se dobro počutil. Občudoval sem delo operaterjev, ki so nam pomagali, in jih že takrat vprašal, ali je možno, da bi nekega dne tudi jaz opravljal tako delo. Odgovorili so mi, da je možno, a pogoj je znanje italijanskega jezika. Odločil sem se, da ostanem v Trstu, in začel tudi azilski postopek. Bival sem v sprejemnih centrih, dobil prve zaposlitve v prodajalnih kebaba. Delal sem po 12 ur in služil zelo malo; bilo je zelo utrujajoče, a vsak prosti trenutek sem izkoristil za učenje italijanščine. Odločil sem se, da ne bom izgubljal časa. V krajših pavzah sem tudi sedel v kavarno, spil kavo in opazoval navade, govorice ljudi ter obnašanje natakarjev. Kebabov sem bil naveličan, želel sem dobiti delo v gostinstvu. Imam tak značaj, da se precej hitro naveličam dela, ko usvojim znanje … Stalno potrebujem novo motivacijo. Pojavila se mi je priložnost raznašalca jedi, tako sem se nekaj časa vozil s kolesom in prenašal hrano na domove. Prijatelj v Riminiju pa me je vabil, naj pridem poleti tja za sezonsko delo pomočnika v kuhinji. Sprejel sem in začasno sem opravljal to in tudi delo natakarja v znanem nočnem lokalu. Spal sem 3–4 ure na dan, imel sem visoko plačo, a bil sem popolnoma uničen. Odločil sem se, da se vrnem v Trst. Opravil sem vozniško dovoljenje, kupil motorno kolo in nadaljeval z raznašanjem hrane, medtem pa utrjeval italijanski jezik. Živel sem blizu uradov ustanove ICS, ki se tudi ukvarja s solidarnostjo in migrantsko krizo. Znanec me je pri vhodu vprašal za pomoč pri prevajanju iz turščine v italijanščino in operaterka me je vprašala, ali bi rad postal operater. Privolil sem. Komuniciranje z ljudmi mi leži in že ob prihodu v Trst sem razmišljal o tej poti,” nam je povedal Soheil, ki se je v devetih mesecih dobro naučil dela.

Trst, nov dom

Nato se je spremenilo vodstvo škofije. V Trst je prišel nov škof, tudi vodstvo škofijske Karitas so zamenjali in takrat je Soheil spoznal, kako deluje prenočišče v ulici Sant’Anastasio. “Tam sem spoznal res veliko novih ljudi, prostovoljcev z različnih področjih in neverjetno raznolikih življenjskih izkušenj. Očaran sem jih poslušal in od njih črpal veliko znanja … Nadaljeval sem z delom in kmalu postal odgovoren referent za to strukturo. Večje odgovornosti od te pa bom brez višjega študijskega naslova težko opravljal. Zato sem se odločil, da se vpišem na univerzo in izbral študij umetne inteligence. In zdaj … zdaj sem malo v kaosu, po pravici povedano,” se je posmejal in pošalil z nami v redakciji, ki smo ga ob pripovedovanju kar debelo gledali. V sprejemni strukturi so Soheilu dali veliko odgovornih zadolžitev, ki jih v tako kratkem času ni pričakoval, študiju jezika pa je dodal še študij na univerzi, za katerega je povedal, da je zelo zahteven. “Sedanja težava pa je obenem velika motivacija, saj vem, da rastem osebno in profesionalno.”

Ob koncu smo ga vprašali še nekaj o odnosu z drugimi migranti, saj se še vedno neposredno ukvarja s tem, kar je doživljal sam, in o tem, kako gleda na stanje z druge perspektive.

“Ko si v skupini migrantov po balkanski poti, se pojavljajo določena razmišljanja, določene teze in prepričanja. Z današnjega zornega kota pa se razume marsikaj drugače in gleda stvari z drugačne perspektive. Vsekakor govoriti z drugimi migranti ni nikoli enostavno, z jezikom se sporazumevamo, a nekateri raje govorijo z italijanskimi operaterji. Verjetno je to zaradi različnih čustev in doživljanj, mogoče gre za ljubosumnost, da je nekdo, ki je prej delil podobno usodo, zdaj na mestu operaterja, ali mu ne zaupajo, ali jim ni všeč, da jim razlagamo, kako se je treba obnašati, kaj delati in kaj ne. Včasih je težko, ker v krajih, od koder prihajamo, ni pravic, ni miru, za vse se je treba boriti, nekateri nimajo niti osnovnih pravic in se dobesedno borijo za življenje. Migrantom je treba obrazložiti, kako so ljudje vzgojeni tukaj, kako se je treba obnašati, kako se lahko integrirajo na najboljši način, ne da bi ustvarjali nepotreben nemir, in katere možnosti so jim na voljo, če se tega naučijo. Osebno nisem pri Tržačanih ali Italijanih nikoli občutil, da bi me grdo gledali ali zmerjali. Povsod obstajajo ljudje, ki so zagrenjeni, ki sovražijo določeno kategorijo ali celo sodržavljana zaradi različnih razlogov. Jaz pa sem vedno z vsemi sogovorniki zelo spoštljiv in to spoštovanje se mi je vedno povrnilo. Občutil sem toplino operaterjev, prostovoljcev, tržaških ljudi, vsem sem hvaležen, tudi dekletu, študentki v Trstu in prostovoljki pri Karitas. Seveda tudi družini, ki mi je bila od daleč vedno ob strani in ki jo zelo pogrešam. Pred dvema letoma sem šel v Armenijo in jih srečal, ni lahko …

Vzljubil sem Trst, spoznal sem tudi, da ste Slovenci v Trstu, da ste organizirani in da imate društveno delovanje. Tudi med operaterji pri Karitas in povezanih strukturah so Slovenci, ki sem jih spoznal in sem jim zelo hvaležen. Upam, da bo priložnost, da bom še kaj izvedel … Med drugim sem spoznal osmice, nekatere kmete in tudi okusil izjemne kraške dobrote,” nam je na koncu z nasmehom povedal Soheil.