Vtisi s srečanja 31. Stične mladih
Tako se je glasilo geslo letošnjega festivala Stična mladih, ki smo se ga udeležili tudi mladi iz tolminske in kobariške dekanije.
Ne morem torej govoriti o dogodku, pravzaprav o dnevu samem, drugače, kakor smo ga doživeli vsi tisti, ki smo se na pot v Stično odpravili ob 7. uri zjutraj izpred tolminske župnijske cerkve. Prav tako ne morem, da ne bi podal tudi kakega svojega vtisa in misli ob tem, kar sem doživel. Poleg nas, ki smo se na pot odpeljali z avtobusom, jih je nekaj prišlo tudi s svojimi avtomobili, tako da nas je vseh skupaj bilo iz naših dekanij na severu Primorske kakih 40. Na dogodek sam nismo prišli pravočasno, saj smo bili nekoliko naprej od Dolenje Trebuše vpleteni v prometno nesrečo, ko je v ostrem ovinku v bok našega avtobusa priletel avtomobil, ki je svojo pot nato končal v skalnatem bregu ob cesti. K sreči ni bil poškodovan nihče, je pa nekaj časa trajalo, da smo vse uredili – avto smo namreč morali poriniti na stran ceste, voznika sta morala napisati poročilo o nesreči, nazadnje pa je bilo treba še zvezati močno poškodovana vrata avtobusnega prtljažnika, da smo lahko nadaljevali vožnjo.
Ko smo končno vendarle prispeli v Stično (v Spodnji Idriji smo vrata prtljažnika morali še trdno zvezati z žico, da bi lahko varno peljali po avtocesti), so se že začenjale delavnice. Še nekaj, da ne pozabim – letos smo morali plačati prispevek za organizacijo, kdor je mogel, in sicer v višini 5 evrov. Od tega pa je šel po 1 evro za družine v stiski, in sicer so v vsaki od šestih slovenskih škofij izbrali po eno – več kot pohvalno! A naj nadaljujem. Meni in našim mladim se je zdelo nekoliko čudno to, da je londonski gost John Pridmore, nekdanji kriminalec, ki je srečal Jezusa in postal goreč pričevalec ter evangelizator, svojo zgodbo predstavil v eni izmed delavnic, ne pa vsem udeležencem – teh se nas je na 31. srečanju mladih zbralo več kot 5000. Vseeno je spregovoril pred nabito polno cerkvijo, kar je tudi nekaj sto ljudi. Spregovoril je o tem, kako je Bog radikalno spremenil njegovo življenje. Posebej je podčrtal soočenje s svojo temno preteklostjo, s katero je prekinil preko spovedi, ki je po njegovih besedah odkrit pogovor z Jezusom. “Vedel sem, da je Jezus v vsej svoji božanskosti name izlival svojo dušo in svojo kri”, je Pridmore opisal občutke pri maši, pri kateri je začutil, da ga Jezus kliče na pot spreobrnjenja. “Moja zgodba je resnična zgodba”, je dejal ter vse spomnil, da ima Bog načrt za vsako življenje. “Bodite odprti za ta Božji načrt in tako, kot je poudarjala Mati Terezija: Bodi nekaj lepega za Boga. Vedite, da ste lepi. In bolj ko svoje srce izročate Jezusu, bolj vam Jezus kaže tisto čudovito podobo, kdo v resnici ste. Bog vas blagoslovi”! Vesel sem bil, da sem spreobrnjenega londonskega gangsterja, čigar zgodbo sem bral že v italijanskem jeziku, kasneje na kratko srečal tudi v živo. To željo sva namreč oba izrazila že pred časom na FB, kjer sem tudi že spomladi izvedel, da pride septembra k nam. Poleg njega so mladim spregovorili ostali, kot recimo: igralka Milada Kalezić, igralec Gregor Čušin, škofa Lipovšek in Jurij Bizjak, s. Marjeta Pija Cevc, Katarina in Tomaž Erzar, Anamarija Jemec, p. Toni Brinjevec, Štefka Klemen, Mica in Nejc Škoberne ter številni drugi.
Skoraj takoj ob prihodu sem na notranjem dvorišču samostana srečal tudi našega škofa Jurija, ki me je takoj vprašal, kako je, pa sem mu odgovoril kar z letošnjim geslom dneva v izvirniku, kar je naš ordinarij takoj zagrabil in izkoristil za eno od svojih že legendarnih modrosti. “Veselite se v Gospodu” (Flp 4,4) namreč ni najboljši prevod, ker bi bilo bolje reči: “Radujte se”! Pa to seveda nima nič opraviti z organizatorji dneva mladih, ki so izbrali zelo dobro geslo. Kot najbrž že veste, je dr. Jurij Bizjak tudi biblicist in prevajalec Svetega pisma, zato je dejal približno takole: “Mislim, da so Filipljani zelo dobro razumeli, kaj jim je želel Pavel povedati, kakšno veselje je imel v mislih. Razumeli so, da je to tisto globoko veselje, ki ga lahko da samo Gospod. Nam niso pustili, da bi prevedli z “Radujte se”, češ da se to več ne uporablja. Torej imamo Slovenci zgolj en sam izraz za veselje, ki pa še zdaleč ne pove vsega, ker pojmuje veselje zelo površinsko. Judje imajo za to kar štiri izraze. Tudi jezik je pokazatelj tistega, kar neki narod je. Mi Slovenci smo očitno zelo površinski”.
Zato srčno upam, da so udeleženci doživeli kaj tistega globokega veselja oz. radosti – ni me sram uporabiti te besede. Prav naši mladi so namreč termometer naše družbe – ker so bili tu zbrani mladi katoličani, jih moremo torej pojmovati kot lakmusov papir stanja v naši Cerkvi. Kot so pravilno organizatorji poudarili na tiskovni konferenci, je Stična mladih enodnevni dogodek, nisem pa prepričan, da so razumeli, kako je to nekaj izrednega, ni pa to redno delo z mladimi.
To so besede duhovnika Gregorja Kuneja, voditelja društva SKAM, glavnega organizatorja dogodka: “Veseli nas, da je Stična mladih kot enodnevni dogodek prerasla ta okvir in da se razvija in širi ter se krepi v tem, da postaja celoletno dogajanje”. Kakšno je resnično stanje mladih v slovenski Cerkvi? Je teh “več kot 5000” res vsako nedeljo pri maši? Se resnično zavedajo in čutijo, kdo podarja tisto pravo veselje, da je to Gospod Jezus Kristus? Celjski škof Lipovšek je na tiskovni konferenci izrazil prepričanje, da tovrstna srečanja pomagajo pokazati pot do resničnega veselja. V določeni meri gotovo, saj je duhovnik Janez Rus v nagovoru pri maši, kjer je podal tudi svojo življenjsko zgodbo, lepo poudaril, kako iskati pravo veselje: “Kaj delaš v svojem življenju pa ob tem nisi vesel? Kaj delaš? Kaj delaš vsako dopoldne, vsak dan, ko greš v šolo, ko se vračaš iz nje, ko si doma pri starših, ob popoldnevih, kaj delaš za vikende, kaj delaš na internetu, kaj delaš s svojimi elektronskimi napravami, računalnikom? Ob vsem tem nisi vesel! Jezus ti danes pravi pusti, pusti in splezaj dol, lahko je danes dan, ko je v tvoje srce prišlo odrešenje”, je mladim dejal duhovnik Rus. “So prijatelji, ki so nam v veselje, in so takšni, ki nam v veselje niso. Če ti je tvoj prijatelj v veselje, ga blagoslavljaj, veseli se, in če ti ni, zakaj je tvoj prijatelj, zakaj ga ne zamenjaš? In če nimaš moči, da bi ga zamenjal, prosi Jezusa. Jezus, danes je dan, ko lahko najdem novo prijateljstvo”. Povedal je tudi, da je sam tisti pravi mir in veselje dobil pri sveti spovedi, kar je poudaril tudi Pridmore v svojem pričevanju. Koliko pa mladi danes še izkoristijo to priložnost? To je zelo resno vprašanje, ker je v Stični, recimo, le nekaj odstotkov udeležencev izkoristilo to velikodušno ponujeno priložnost, če že govorimo o številkah. Podobno vprašanje se mi postavlja tudi ob sveti maši, kjer je sicer letos sodeloval poleg Stična banda tudi pevski zbor s kakimi petdesetimi pevci. To je namreč bila “posebna”, “izredna” maša, z nekakšno crossover glasbo, takšno torej, v kateri je bilo pomešanih več različnih zvrsti glasbe. Bodo mladi prišli potem k maši tudi v svoji domači župniji, kjer bo “navadna” nedeljska maša? Je to res način, da bi mladi v globini vsaj malo doživeli, kaj je to sveta maša? Ni namreč težava biti katoličan tu, med somišljeniki, veliko težje je to v vsakdanjem življenju, kjer nam številka “5000 mladih v Stični” prav nič ne pomaga, saj predstavljamo manjšino, ki je kamen spotike za slovensko družbo. To je nekaj pomislekov in vprašanj, ki se mi ob tem porajajo. Seveda pa je vedno praznik, ko se mladi dobijo skupaj, ko pokažejo, da predstavljajo še kako pomemben del družbe, ki ga je treba jemati zelo resno. Si pa najbrž vsi želimo, da bi mladi kristjani, zdaj in ko odrastejo, bili v slovenski družbi “luč sveta”, “sol zemlje” in “kvas družbe”. Zato se ne ustavljajmo samo pri številkah, ki so pomembne, a le do določene mere.
Andrej Vončina
“Veselite se v Gospodu, zmeraj!”