“Vrnimo smisel verski razsežnosti življenja”!
Ko se govori o družini in veri, se včasih poenostavlja, banalizira ali pa ostaja pri površni obravnavi; to pa ne privede nikamor. Ta čas namreč ni naklonjen ne družini ne veri, zato je nadvse pomembno, da duhovniki in laiki najdejo skupen jezik. Občutek, da je mogoče s preprostimi besedami najti skupne točke in ploden dialog, je lahko imel, kdor se je 24. novembra udeležil prvega srečanja med goriškim nadškofom Karlom Redaellijem in družinami iz nadškofije. Te so v avditoriju Fogar v Gorici gostu iskreno spregovorile o svojih vsakdanjih težavah in stiskah z otroki, o osamljenosti in potrebi po združevanju.
Po uvodnih mislih msgr. Adelchija Cabassa, odgovornega za družinsko pastoralo, je msgr. Redaelli začel svoje razmišljanje o vlogi družine v prvem oznanilu vere z ugotovitvijo, da bi bilo o tem lažje govoriti pred nekaj leti kot pa sedaj. Vera je dar, zato ne gre za to, ali jo družina posreduje ali ne. Družina lahko le pospešuje, podpira ali pa ovira pot vere otrok, ne more pa prevzeti vloge Boga ali kratiti svobode nikomur. Posredovanje vere je zato že odločitev za krst otrok in zagotovitev vsaj minimalne verske izkušnje. “Ta odločitev je bila v preteklosti samo po sebi umevna, avtomatična, danes ni več tako”. Prepričanje, da vera v življenju konec koncev ni neobhodno potrebna, je ponavadi glavni razlog, zaradi katerega starši ne krščujejo otrok oz. jih ne spremljajo na krščanski poti. Neobhodno potrebni naj bi bili hrana, jezik, vzgoja, odnosi, zdravje, kultura itd., ne pa verska razsežnost. Ljudje se tudi odmikajo, je nadaljeval nadškof, ker nimajo dobrega vtisa o Cerkvi, papežu, škofih, duhovnikih… “Pravijo, da je Cerkev bogata in na strani bogatih, toga, izven sveta itd”. Vse več je tudi staršev, ki niso poročeni v cerkvi, so ločeni ali razporočeni; to so ljudje, ki čutijo, da jih Cerkev obsoja. Katehisti velikokrat z grenkobo ugotavljajo, da obstaja velika praznina že v času od krsta do začetka nauka za prejem prvega sv. obhajila, saj pravijo, da se otroci ne znajo niti prekrižati. Vrzel se še poglobi in duhovna razsežnost spet postaja povsem nepomembna za odraščajoče mlade, ki se po nekaj letih znova pojavijo pri nauku za prejem zakramenta sv. birme. Čeprav je število krščenih otrok danes še vedno kar visoko, je pomanjkanje redne prisotnosti verske razsežnosti v družini glavni razlog za prekinitev posredovanja vere. Ti otroci, ki so bili krščeni in so morda prejeli prve zakramente, po vsej verjetnosti nimajo in ne bodo imeli prave izkušnje vere, z leti ne bodo zahajali v cerkev, se ne bodo poročili v cerkvi in ne bodo niti pomislili na to, da bi krstili otroke. Gre za prekinitev stoletne tradicije posredovanja vere. Zdi se, da je trend neustavljiv.
“Kaj se lahko stori”? Zavedati se moramo, da “ne obstajajo lahki recepti”. Obstajajo različni poskusi oz. pastoralni prijemi, ki so včasih lahko vsaj delno učinkoviti, nikakor pa ne odločilni; npr. iskanje sodobnih didaktičnih metod, poskus posodabljanja verskih vsebin, na drugi strani vračanje k tradiciji in starim oblikam. “Po mojem je odločilno to, da damo prostor in smisel verski razsežnosti življenja ter da o tem pričamo drugim”. To “preprosto pomeni: biti prepričani, da Bog je. On daje smisel življenju. On je prisoten v mojem življenju. On obstaja in na neki način ima opraviti z mojim življenjem”. V preteklosti je bilo to občutiti, pa čeprav so ljudje vedno in povsod tudi grešili. Občutek, da Bog obstaja, je še vedno živ izven zahodne Evrope, “celo v ZDA”. V sekularizirani Evropi pa ga je vedno manj. Saj Cerkve ne zaničujejo na pretiran način, kvečjemu jo imajo za neprofitno, humanitarno ali vzgojno ustanovo, “nikakor pa ne za oznanilko ali pričo Boga”. Zato se moramo potruditi, “da bo Bog spet navzoč v naših življenjih in družinah. Da bi ta prisotnost znova spremljala naše otroke v njihovi rasti”. Skupaj moramo skušati biti za druge, ne da bi to razkazovali ali ne da bi kaj pričakovali, znamenje te Božje prisotnosti v naših družinah.
“Kaj to pomeni konkretno”? Pomeni, da je Bog v vsakdanjem življenju prisoten, oporna točka za naše izbire in odločitve, predvsem pomembnejše; da je evangelij lahko navdih našega delovanja. “To ne pomeni, da moramo vedno govoriti o Bogu. Tako početje bi utegnilo imeti tudi nasprotne učinke”. Raje pomeni, da moramo najti v življenju prostor, v katerem poslušamo Božjo besedo in se z njo soočamo. Prostor za molitev kot vsakdanji pogovor z Gospodom, za krščanski stil življenja. “Vse to na ravni posameznika, zakonskega para in družine”.
In otroci? “Mislim, da ni treba dodajati prav nič”. Če družina živi tako, bodo otroci in mladi čutili, da je Bog pri njih doma, “ker tako je 'normalno' v družini”. Potrebno je znova odkriti tudi majhne geste, ki so nekoč bile 'normalne' po družinah: jutranja in večerna molitev kot spontan pogovor s prijateljem Jezusom; obisk cerkve, kjer se lahko ustavimo pred Gospodom; molitev k Mariji za bolnega sorodnika; odreči se nečemu in nekaj darovati potrebnemu; “preproste stvari, ki pa imajo smisel, če govorijo o tem, da Bog je, da je navzoč med nami”.
In do drugih? Krščansko pričevanje ni opravilo, ki se dodaja drugim, temveč pristno krščansko življenje, v katerem odseva evangelij. Če živimo kot družina to “samoumevno Božjo prisotnost, je samoumevno, da postanemo priče”. Pričevanje se kaže v tem, da smo v malih vsakdanjih stvareh pripravljeni biti v oporo drugim, prevzemati bremena drugih in tudi kakšno odgovornost v skupnosti. Kaže se tudi v življenjskem stilu: kakšen je naš dom, kako se oblačimo, kako preživljamo prosti čas, kako uporabljamo stvari, kako se obnašamo v službi itd. “Morda se drugi ne bodo zavedeli tega, da ste do njih odprti ali da živite na neki način zato, ker ste kristjani”, a to ni pomembno, je zatrdil msgr. Redaelli. “Lepo je že to, da živite dobro vi; poleg tega pričate o veliki humanizirajoči moči evangelija”. Drugače povedano: kdor živi po evangeliju, pridobi na človeški plati. Zgodi pa se lahko, da nam je dano v določenem trenutku razložiti, zakaj smo do drugih odprti, zakaj živimo na tak način. “Potrebno je prositi Svetega Duha, naj nam da spoznati, kdaj naj govorimo in kdaj naj molčimo”.
Posredovanje vere novim rodovom, je sklenil nadškof Karel, torej ni stvar tehnike, didaktike, tradicije, modernosti ali česa drugega; “gre za to, da živimo osebno in v družini, kot da bi Bog bil. In Bog je! Za nas je to živa prisotnost. Prek prozornosti našega življenja bo to lahko – s pomočjo Svetega Duha – tudi za druge, velike in male”.
Danijel D.
Preberi tudi
Kristjani in družba
Kristjani in družba
Kristjani in družba
