Voščila goriškega nadškofa in tržaškega škofa

Voščilo goriškega nadškofa msgr. Redaellija / Dvakrat suženj

Za letošnjo Veliko noč je goriški nadškof msgr. Carlo Redaelli izbral podobo umivanja nog iz cerkve v kraju Fratta pri Romansu. To je Jezusova gesta, ki jo povzema tudi bogoslužje na veliki četrtek. Navsezadnje je On sam dejal: “Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil” (Jn 13, 14-15). Apostol Peter mu je ugovarjal, saj se je Jezus obnašal kot suženj. V takratnem času so bili namreč za umivanje nog gospodarja in gostov odgovorni sužnji. Tedaj niso uporabljali nogavic in čevljev, hodili so bosi ali v sandalih po prašnih in blatnih cestah … To, kar je Jezus storil na večerji, na kateri je bil On Gospod, je bilo torej popolnoma tuje družbenim običajem. Zato je povsem razumljivo nelagodje Simona Petra in drugih apostolov.

Iz Janezovega evangelija je razvidno, da umivanje nog ni stranski dogodek, ampak ima na večerji osrednji pomen: zavzema celo mesto postavitve evharistije, ki je evangelist Janez niti ne opisuje, tako da še bolj poudarja pomen te geste (Jn 13, 1-5). Nekateri menijo, da so besede, s katerimi se začenja 13. poglavje Janezovega evangelija, slovesni uvod v zgodbo o pasijonu. Tega ni mogoče zanikati, toda pravi uvod v to, kar bo Jezus prestal, je prav suženjska gesta.

Z umivanjem nog Jezus izkaže svojo ljubezen do svojih učencev, ljubezen, zaradi katere postane služabnik, suženj ne le v tistem trenutku, ampak tudi in predvsem na križu. Tam se drugič predstavlja kot suženj, tokrat ne po lastni izbiri, ampak zato, ker so drugi ravnali z njim kot s sužnjem. Za Rimljane je bilo križanje smrtna kazen, namenjena sužnjem. Rimski državljani so bili lahko obsojeni tudi na smrt, vendar po rednem sojenju in vsekakor z izvršitvijo smrtne kazni, ki je spoštovala njihovo državljansko dostojanstvo. To pa ni veljalo za sužnje, ki so bili nagi pribiti na križ, izpostavljeni posmehu, prisiljeni izdihniti po dolgem in zelo bolečem smrtnem boju. Jezus je umrl tako, kot suženj. Dejstvo, da je pri umivanju nog sam odločil biti suženj iz ljubezni, dokazuje, da njegova smrt na križu ni bila naključje. Izbral jo je kot razodetje svoje ljubezni “do konca”. Ta suženjska gesta je torej razodela pomen križa.

Jezus ne zahteva, da umremo kot On, nas pa prosi, da drug drugemu umivamo noge. Darovanje življenja izhaja iz konkretnega služenja drugim v vsakdanjem življenju.

Kakšno bi torej lahko bilo sporočilo za to Veliko noč? Delajmo, kot nam naroča On, ljubimo druge v preprostih vsakdanjih trenutkih. Suženjska Velika noč? V nekem smislu da, postanimo služabniki iz ljubezni do bratov in sester, ki jih srečujemo, zlasti tistih, ki so v stiski. Prav s ponižnim služenjem rastemo v bratstvu. Zato nadškof vsem želi “Veliko noč ponižnega služenja, Veliko noč bratstva, Veliko noč ljubezni”.

Voščilo tržaškega škofa msgr. Trevisija / Ti, ki si mrtev in hodiš, vstani

Obstajajo mrtveci, ki hodijo, moški in ženske, mladi in stari, ki trpijo, ker jim je umanjkalo upanje. Gre za zelo razširjeno bolezen: nimajo razloga za nasmeh. Ni energije za to, da bi se potrudili. Živimo v individualistični in jokavi družbi. Žalostna je zaradi nenehne tekmovalnosti, v kateri se ponižuje z nepomembno potrošnjo. Ljudje so odvisni od poskusa množičnega odvračanja pozornosti, medtem ko se zunaj svet podira: vojna divja, pari se ločujejo, demografska zima napreduje, mnogi osamljeni ljudje doživljajo tragedijo. V strahu pred prihodnostjo se moramo opreti na vprašljiv uspeh: kariero, posameznikovo blaginjo, eksotične počitnice … To so blažilne rešitve, živi pesek, ki človeka zapira v samoto. Še vedno je to bolje kot potrtost, ki te pribija na mestu in hromi zaradi črnih predvidevanj tako številnih komentatorjev. Jezus je Bog, ki je postal človek: meso, to je ranljivost, končnost. Velika noč nam ga pokaže kot obrekovanega, užaljenega, izključenega, ponižanega. Ubitega. Potem pa spet vstane. Je živ. Je vstal od mrtvih. Ni prišel, da bi nas obsojal, ampak da bi nas dvignil. Da nas obudi v novo življenje.Luč Velike noči nam daje svobodo, da ponovno vstanemo. Vstali, ki nam daje svoj mir, ne tistega posvetnega, doseženega z bombami, nas pooblašča, da pridobimo novo upanje, ne da bi morali zato skrivati svoje brazgotine (ki nas delajo edinstvene in resnične). Njegov mir je povezan z darom Duha, ki naredi novega moža in novo ženo, slehernega v njegovem ranljivem mesu, vendar sposobnega upanja.

Tebi, ki se počutiš nerazumljenega (s strani zakonca, staršev, prijateljev …), pravim: Vstani. Ponovno vstani. Vrni se vase. Vrni se k negovanju prijateljstva z Bogom, ki živi v tebi in te razume takšnega, kakršen si. S tvojimi upi, razočaranji in šibkostjo. Koliko depresij, prehranskih motenj, neskončnih tesnob … ker se bojimo, da nismo ljubljeni. Tebi pravim: Vstani. Ponovno vstani. Poveži niti svojega nadvse osebnega odnosa z Bogom. Ti si ljubljeni sin, ljubljena hči. To pa ti dovoli, da na stvari gledaš z drugačno svobodo. Pogosto se počutimo neprikladne: to velja tako za starše kot za učence … Drugi gojijo do nas pričakovanja, ki povzročajo tesnobo. Pravim ti: Vstani. Ponovno vstani. Božji Duh te spremlja in te nikoli ne pusti samega. Ne oziraj se na sodbo drugih, ampak zaupaj v Boga, ki te ljubi, in si drzni izbrati svobodo ponovnega zavzemanja za svet pravičnosti in ljubezni. Vstali nas bo vedno razsvetljeval. Koliko je samot, ki jih hrani individualizem. Tebi, ki se počutiš samega, pravim: Vstani. Ponovno vstani. Obstajajo bratje in sestre, s katerimi lahko hodiš in ustvarjaš skupnost. Tudi oni so bili ranjeni. Toda tudi njih ljubi Bog, ki vrača življenje, tudi s tvojim pozdravom, tvojim nasmehom, tvojo družbo.