Volivci so po svoje vedno nepredvidljivi ...
Igor Gabrovec, ponovno ste bili izvoljeni v deželni svet. Glede na veliko število preferenc se zdi, da je bila vaša potrditev v deželni parlament zgolj gola formalnost. Ali je ta presoja preveč cenena?
Seveda je preveč cenena. Volitve so vsakič kot za kmeta čas pobiranja pridelka. Če politika dolga leta ni bilo na spregled, potem ga ne reši nobena, pa naj si bo še kako kakovostna volilna kampanja. Doleti ga usoda kmeta, ki pred setvijo ni pognojil zemlje, ki ni namakal sadik, ki ni ruval plevela. V tem smislu sem se volitvam približal s čisto vestjo. Vse od prvega dne po svoji izvolitvi sem se potrudil z vsemi svojimi močmi, da bi bil kos zahtevnosti mandata in pričakovanjem naših ljudi. Bil sem na razpolago prav vsakemu in vedno prisoten na teritoriju od Milj do Trbiža, kjerkoli sem bil povabljen ali vsaj zaželen. Tedni volilne kampanje so me potrdili v prepričanju, da so ljudje cenili moj trud. V vseh teh letih ni zmanjkalo niti napak in zamujenih priložnosti, za katere sem se odprtega srca iskreno opravičil skupnosti v celoti in vsakemu prizadetemu posamezniku. Kdor dela, lahko zgreši, to sem tudi sam vedno priznal vsakemu 'delavcu'. Volivci so bili prizanesljivi tudi do mene, do mojih šibkosti in potrditev s tako velikim številom preferenc sprejmem kot novo obvezo do naših ljudi. Posebej me je presenetila tudi podpora na Goriškem, kjer sem se prav tako uvrstil na prvo mesto po preferencah. Tržačan to doživlja kot veliko priznanje, verjemite. Veselil sem se 26 glasov za SSk v Reziji, ki je, simbolino gledano, pravi exploit za stranko, ki je tam glasove štela na eni roki.
Tudi vestnemu kmetu se lahko zgodi nepredvidljiva nesreča, recimo toča ali krdelo divjadi, ki mu v hipu uniči pridelek. Take nesreče v politiki prežijo za vsakim vogalom. Ena teh je tudi zloglasna preiskava o stroških deželnih svetniških skupin, ki je razgalila tako nepravilnosti kot napake. Ni znano, kdaj in kako se bo preiskava zaključila. Zase lahko rečem, da sem s sredstvi, ki so mi bila na voljo, ravnal odgovorno in v skladu s sicer ohlapnim pravilnikom. Jasno je, da bom brez vsakega obotavljanja rade volje povrnil katerikoli strošek, ki bi ga sodniki ocenili za dvomljivega. Za naprej pa je potrebno, da novi deželni svet takoj potrdi jasen in nedvoumen pravilnik. Razpoložljiva sredstva za politično dejavnost pa smo že itak znižali na raven, ki ne bo več omogočala ne zlorab in tudi ne napak. Vsaka šola nekaj stane. Ta šola je bila za odhajajoči politični razred še posebej draga…
Najbrž ste pravi politični podvig storili pred petimi leti, ko je bilo z izvolitvijo v deželni svet dejansko v igri tudi vaše profesionalno življenje. Kako bi primerjali tedanjo volilno kampanjo in občutke, ki so jo spremljali, s tokratno?
V petih letih se je, politično gledano, spremenil svet. In to ne le zame. Leta 2008 sem sprejel izziv, ki je bil za mnoge popolnoma nerazumljiv in malokdo je takrat verjel, da bom uspel. Stranka je nastopila prvič z novimi pravili, ki jih je narekoval deželni volilni zakon. Napovedovala se je visoka volilna udeležba, saj so sovpadale deželne in politične volitve. Potrebne so bile visoke številke. Prerana in boleča izguba Mirka Špacapana je ustvarila pogoje za odprto tekmovalnost med različnimi dobrimi kandidati. Koalicijo je vodil Riccardo Illy, ki so mu številni napovedovali zmago; nekako tako kot pred par tedni Renzu Tondu.
Volivci pa so po svoje vedno nepredvidljivi, saj nas vedno znova presenečajo. Presenetili so me leta 2008, ko sem le za kakih sto glasov prehitel drugo uvrščenega kandidata in nekaj sto glasov me je ločevalo od naslednjih dveh. Zato, da sem kandidiral, sem se seveda moral odpovedati svojim funkcijam v organizaciji civilne družbe, ki, recimo tako, ni bila nikoli pretirano naklonjena samostojni slovenski narodni stranki. Osebno pa tega odpora nisem nikdar doživljal. S svojega 'levega' brega sem se odkrito pogovarjal s politiki SSk in dobro sodeloval z njenimi javnimi upravitelji. Ko bi mi podvig takrat ne uspel, potem bi se najverjetneje posvetil časnikarstvu, ki je medtem postalo moja glavna služba. Odprte pa so bile še druge možnosti. Gotovo pa je, da se je s kandidaturo na listi SSk takrat zaključila moja kariera v SKGZ. To sem razumel in mirno sprejel brez vsake zamere. Z marsikom v vodstvu organizacije sem ohranil zelo dobre odnose. Nekateri pa me še danes ne pozdravljajo. Taki smo pač ljudje.
Z razliko od leta 2008 je letos glasovalo kakih dvesto tisoč manj volivcev. Tudi Slovenski skupnosti je zmanjkalo približno dva tisoč glasov. Podatek nas ne sme pustiti ravnodušne. Tudi slovenski ljudje so naveličani in razočarani. Politiki smo dolžni, da pogledamo vase in z vso potrebno skromnostjo na stežaj odpremo ušesa in izostrimo naš pogled na družbo, ki nas obkroža. Bodimo strpni. To je prvi korak k temu.
Kako si razlagate zmago Debore Serracchiani ravno v obdobju, ko se Demokratska stranka nahaja v najhujšem obdobju svojega obstoja?
Debora predstavlja mlado in neobremenjeno lice politike in to kljub temu, da je navsezadnje starejša od mene. Predstavlja svežino in zahtevo po prenovitvi, ki ju ljudje že dalj časa na ves glas zahtevajo. Debora je nastopala samozavestno in radoživo, ljudi nagovarjala s programskimi smernicami, ki so zelo stvarne. Njeni protikandidati so bili v tem smislu v primerjavi z njo pravi palčki. Posebej klavrno je deloval glavni kandidat Grillovega gibanja, ki je genovskemu komiku dejansko le posodil obraz in ime. Serracchianijeva se je tudi v svoji stranki od vsega začetka predstavila kot kritičen glas, ki ne prizanaša nikomur. V tem smislu je podobna Matteu Renziju, ki ga prav tako cenim. Vse to je Debora odlično izkoristila za to, da je svojo podobo v kočljivem trenutku ločila od podobe stranke in v tej ločnici se je zgodil čudež njenega volilnega uspeha. Na deset tisoče ljudi je glasovalo le osebno zanjo, kljub temu da je bila deželna tajnica Demokratske stranke. Zveni paradoksalno, a je tako. Nakar se ji je nasmehnila sreča: izpad Andolinove levičarske liste, ki bi nastopala konkurenčno, nastop Bandellijevga gibanja ločeno od Tondove koalicije, vsaj začasni upad Grillovega konsenza. In še kaj bi lahko dodali. Skratka, bil je njen trenutek: prava izbira v pravem kraju, pravem času in pravih okoliščinah.
V kakšno smer se mora po vašem mnenju razviti politika DS v prihodnje na državni ravni? Ali se stranka nahaja pred neizbežnim razkolom, ali bo morala kreniti v izrazitejšo levičarsko oziroma sredinsko profiliranost?
Ni moj namen in tudi ne vloga, da bi zavezniški stranki karkoli svetoval. Dejstvo je, da DS ni nikdar uspela premešati in poenotiti dve osnovni ustanovni duši, se pravi bivše Leve demokrate in bivše Marjetičarje, ki so v nekaterih primerih tudi nekdanji demokristjani in nekdanji komunisti. Medtem si je stranki izborila svoj prostor nova generacija, ki s tako oddaljeno preteklostjo nima zveze. Spojitev pa se ni zgodila in sinteze med včasih diametralno si različnimi vizijami večkrat ni mogoča. Pred dnevi sem bral razmišljanje bivšega župana Benetk Massima Cacciarija, ki napoveduje skorajšnjo delitev stranke na dve avtonomni politični gibanji – levo in sredinsko-liberalno. Cacciari vidi v tem edino možnost, da bi ta dva svetova skupaj postala vladna naveza, medtem ko, tako Cacciari, se bosta znotraj iste stranke vzajemno izničila v stalnem bratomornem obračunavanju. Čas bo povedal svoje. Za zdaj bom raje razmišljal o tem, kako naj se razvije stranka Slovenske skupnosti zato, da postane zares atraktivna in sprejemljiva za širši krog volivcev – skratka zares zbirna. Številke in izkušnje z volilnih preizkušenj zadnjih mesecev so dovolj zgovorne. Razmišljati moramo, kako naj nagovarjamo mlajše generacije in širši krog ljudi, ne pa izključno narodne elite. Razširiti moramo paleto političnih argumentov, ki naj bodo zanimivi tudi za tiste Slovence, ki živijo na robu našega družbenega jedra ali celo izven njega.
V izjavah za naš časopis ste takoj po zmagi leve sredine in ob spoznanju, da ste bili ponovno izvoljeni v deželni svet, sintetično nanizali vrsto načrtov, ki jih kot član opozicije niste utegnili izpeljati. Ali bi nam jih lahko razčlenili?
Pričakovanja so velika in to me že sedaj malce zaskrblja. Gotovo je tu nekaj deželnih zakonskih osnutkov, ki so obviseli: zakon o razvoju podeželja na Tržaškem, zakon o prvi svetovni vojni, ki naj spodbudi nastanek novih turistično-gospodarskih priložnosti, in revizija zakona o jusih in srenjah. Za našo 'notranjo rabo' je načrt, ki sva ga bila začela s Kocijančičem, o deželnem zakonu, ki naj uredi demokratično izvoljeno zastopstvo Slovencev v Italiji. Gre za izredno občutljivo tematiko in v razpravo mora biti polno soudeležena vsa naša narodna skupnost. Zanima me, če bomo zreli in sposobni, da skupaj naredimo tak korak. Potrebne bodo korekture tudi k deželnemu zaščitnemu zakonu za Slovence.
V minulem mandatu sem posvetil veliko pozornost vprašanju električnih daljnovodov. Vztrajam pri predlogu, da jih je potrebno dolgoročno vkopati v zemljo na trasah, ki smo jih že žrtvovali infrastrukturam: železnica, naftovod, avtocesta. Ostaja odprto vprašanje prihodnosti Slovenske socio-psiho-pedagoške službe, ki je še vedno nedorečena. Veliko je neznank tudi na področju slovenskega šolstva, ki je za našo skupnost vitalnega pomena. Da ne govorimo o splošno družbenih prioritetah, kot so kriza gospodarstva, brezposelnost, socialno skrbstvo, poenostavitev javne uprave, ki naj postane varčnejša in učinkovitejša. Pa še obsežno poglavje narodnih in jezikovnih pravic, ki predolgo čaka na zadovoljive odgovore.
V pisarni imam poldrugi meter visok stolp samih fasciklov in map z odprtimi vprašanji, ki so mi jih v teh letih nalagali posamezniki, društva, podjetja, organizacije. Čakajoč na boljše čase. Kaj naj rečem? Veselo na delo!
Kakšno politiko menite, da bo deželna predsednica Debora Serracchiani ubrala do tematik slovenske narodne skupnosti?
Mislim, da bo Serracchianijeva popolnoma odprta in neobremenjena do vprašanj slovenske in ostalih narodno-jezikovnih skupnosti. Prav tako računam, da bo veliko pozornost posvetila tudi čezmejnemu sodelovanju in vsestranskemu povezovanju s Slovenijo. Sam jo bom v to smer zelo spodbujal in ji bom ob strani.
Kot slovenski predstavnik Demokratske stranke je bil izvoljen Stefano Ukmar. Kako upate, da se bo razvilo vajino sodelovanje?
Sem optimist in zato tudi prepričan, da bova dobro sodelovala in s tem tudi koristna za skupnost, ki nas je izrazila. Sva si vsestransko različna in v tej različnosti se bova morda celo dopolnjevala. Sem človek dialoga in sodelovanja. Prva soočenja po volitvah so bila pozitivna. Obenem morava nujno soudeležiti tudi ostale komponente naše skupnosti, denimo skrajnejše, ki so tokrat nekako izostale. Obstajajo tudi Slovenci zunaj levosredinskega bloka. Tega ne smemo pozabiti in pošteni smo, če tega dejstva ne prezremo.
Igor Gregori
