Vi sprašujete, duhovnik odgovarja (26.7.2012)
Od oblačil imamo, če gremo po vrsti, najprej oglavnico ali amíkt, ki pa ga danes vidimo bolj poredko, pa čeprav je to oblačilo tudi zelo praktično, zlasti v vročih dneh. Gre za pravokoten kos blaga, iz katerega izhajata v zgornjih dveh kotih traka. Amikt si duhovnik da prek ramen, potem pa traka prekriža prek trupa in zaveže. Njegov namen je, da prekrije civilno obleko (Zakrament odrešenja št. 122). Duhovnik najprej poljubi križ, ki je všit vanj, nato si ga na kratko položi na glavo, nakar ga namesti, kakor smo zgoraj dejali. Amikt namreč predstavlja čelado, ki glavo varuje pred napadi hudega duha, kakor pravijo psalmi. Naslednja zadeva je alba, dolgo belo oblačilo, albus namreč v latinščini pomeni bel. Na koncu rokavov in pri gležnjih je lahko tudi okrašena s čipkami ali drugim okrasjem.
Pomeni oblačilo, ki ga nosijo tisti, ki sledijo Božjemu Jagnjetu, potem ko so svoja oblačila oprali v njegovi krvi, ki očiščuje in napravlja ljudi znotraj snežno bele. Lahko bi temu oblačilu rekli tudi krstna obleka, prav iz tega razloga pa bi bilo prav, da bi si ga nadeli vsi tisti laični sodelavci, ki duhovniku pomagajo pri bogoslužju v moči svojega krstnega duhovništva – strežniki, pobiralci miloščine, delivci obhajila, bralci… Naslednje oblačilo, ki si ga nadenemo, je pas ali cingulum v latinščini. To je vrv, ki ima na koncih velika vozla, iz katerih visijo nitke. Uporabljamo ga za to, da ob boke stisnemo albo, razen v primeru, da le-ta ni tako narejena, da se prilega telesu že brez cinguluma (ZO 122). Pomeni pa čistost, ki odganja opolzkost in ohranja vrlini preudarnosti in zdržnosti: “Zato opašite ledja svojega razuma, trezni bodite, popolnoma naslonite upanje na milost, ki vam je prinesena v razodetju Jezusa Kristusa” (1 Pt 1,13). Duhovniki si zatem nadenemo štolo, precej dolg trak, ki je narejen iz istega blaga kot mašni plašč in v isti barvi. Preden si jo duhovnik nadene okoli vratu, naj bi poljubil križ, ki je na sredi štole, vendar ga danes, žal, mnoge nimajo več. Vselej, ko duhovnik poljubi križ, ki je na oblačilu, to pomeni njegovo pripravljenost upodabljati se po Kristusu, zlasti v trpljenju in smrti, ko je sam sebe daroval za vse ljudi – tudi duhovnik naj bi se na takšen način razdajal. Ko si nadene štolo, jo s cingulumom pričvrsti k telesu, vsaj naj bi, a mnogi tega ne delajo. Najbrž se ne zavedajo, da to oblačilo pomeni nesmrtnost, ki nam jo je pridobil Kristus, potem ko so naši prvi starši padli, zato si štolo le na hitro nataknejo… Nekateri tudi pravijo, da si je ni treba nadeti, ker se pod mašnim plaščem ne vidi, a je to vendarle znamenje duhovništva in bi brez njega, kakor lepo pravi molitev, ki so jo duhovniki ob oblačenju včasih molili, ne bil vreden približati se Božji navzočnosti, kakor si tudi ne bi zaslužil vstopiti v njegovo večno veselje. Nazadnje si nadenemo še mašni plašč, ki se mu po latinsko reče casula, pomeni pa majhno hišo. Kakor hiša varuje svoje ljudi pred zunanjimi vplivi, tako tudi mašni plašč varuje tistega, ki ga nosi. Gre za bogato oblačilo, ki je tudi primerno okrašeno. Poudarek velja na primerno – ne preveč in ne premalo. Zelo je tudi pomembno, da je plašč narejen iz kvalitetnega, dragocenega materiala, kar je pravzaprav še pomembneje od samega okrasa. Zato je vsaj neprimerno, če ne tudi nedostojno, da se kupujejo mašni plašči iz cenenih materialov zgolj zato, da bi “prišparali”, češ: “Za Boga je tako ali tako vse dobro”. Ni treba, da so polne omare plaščev, ampak je dovolj, če jih imamo nekaj, tisti pa naj bodo dostojni Božjemu bogoslužju, kateremu so namenjeni. Zanje je treba tudi lepo skrbeti. Mašni plašč ima na sredi odprtino za duhovnikovo glavo, po celotnem plašču pa je navadno izrisan z okrasom križ – spredaj črka T, na hrbtnem delu pa še navpična črta, ki napravi celoto. To spominja, da je maša sveta žrtev Kristusa, v katerem duhovnik pomaga nositi križ, katerega breme je po Gospodovih besedah prijetno in lahko. To breme je pač treba nositi, če želimo doseči milost. Kako je torej mogoče sploh pomisliti, da bi maševali brez mašnega plašča, kot izgovor pa morda reči, da je prevroče? Kot da bi slišali Jezusa govoriti: “Tako, eno uro niste mogli ostati z menoj” (prim. Mt 26,40b). Pa toliko govoričenja o Cerkvi s predpasnikom, ki mora biti služabnica ljudem. Mašni plašč je oblačilo, ki je lastno mašniku, pa naj bo to papež, kardinal, škof ali duhovnik in se ne sme opustiti, nosi pa se nad albo in štolo in nič drugega: “Kdor opušča mašni plašč, zagreši hud prekršek, za katerega mora škof ali redovni predstojnik poskrbeti, da bo odpravljen” (ZO 123 – V slovenski izdaji je popolnoma preurejeno, zato sem sam prevedel, op. a.). Zdi se, da je glede svetega bogoslužja in svetih oblačil pokorščina navodilom Cerkve nekaj neobveznega, vročina zunaj pa služi kot poceni izgovor, kakor za poceni izgovor služi tudi tisto o vsebini, ki je pomembnejša od oblike. Videli smo namreč, kako bogato vsebino nosijo v sebi že samo mašna oblačila, od katerih smo pregledali le tista najbolj bistvena. Morda bo še priložnost, da spregovorimo kdaj še o drugih.
Andrej Vončina
Kaj torej pomenijo mašna oblačila in kako jih nosimo?
