Vera postane živa ob nekem srečanju
Morda se tudi vi sprašujete, čemu je sveti oče Benedikt razglasil Leto vere? Brez skrbi, misel se mu ni porodila čez noč, temveč je plod jasnega dejstva, ki se nam vsiljuje na Zahodu, da ne moremo več pojmovati vere kot nekaj samo po sebi umevnega. Naša družba je pokrščanska, saj sami opažamo, da je krščanstvo postalo neki lepotni dodatek, opcija, ni pa več nekaj, kar usmerja naše življenje, kar bi odločilno vplivalo na naše bivanje samo in na naše odločitve – majhne ali velike. Pomeni, da smo lahko kristjani sami ovira “veselemu oznanilu” odrešenja, kar pomeni beseda evangelij, če vlada v našem življenju razkorak med tistim, kar izpovedujemo, in tistim, kar živimo. Ob nedeljah in slovesnih praznikih namreč v velikem številu “izpovedujemo vero”, že ko stopimo iz cerkve na plano, pa te izpovedi ne potrjujemo z življenjem. Morda smo tudi mi podobni tistima učencema, ki sta na poti v Emavs izgubila vso vero in vse upanje, da je Jezus resnično tisti rešenik. Prišla sta pač do skrajnosti svojega razumevanja in izpovedovanje zgolj z jezikom jima ni koristilo. Moralo je priti do nečesa povsem drugačnega in novega, eksplozivnega, nečesa, kar bi njuno življenje resnično obrnilo na glavo – srečati sta morala Vstalega. Da pa je do tega prišlo, je pomembno še nekaj – bila sta na poti. Pomembna zadeva tudi za nas, saj vera pomeni zvestobo in vztrajnost. Pogosto se je treba pošteno boriti ter premagati ovire in krize, vstati ob padcih. Učenca sta Jezusa poslušala, čeprav ga še nista spoznala. Tudi mi ga morda še nismo prav spoznali, ker ga še nismo zares srečali, želimo pa si tega. Z razumom in voljo se lahko nekoliko prisilimo k poslušanju njegovih naročil – to so Božje zapovedi (sem spadajo seveda tudi Jezusova naročila, če je pač Bog), pa tudi cerkveni nauk. Le-tega se je težko držati, zlasti, če na Cerkev ne gledamo pravilno in jo imamo za zgolj človeško ustanovo. Pa vzemimo ta nauk kot navodila neke modre starke, morda stare mame, ki govori iz svojih življenjskih izkušenj – ne nazadnje ima tudi Cerkev svojih častitljivih dva tisoč let. Iz tega se, kakor učencema, vname srce, ki nam pove, kdo je zares tisti, ki nam govori. Če ne pridemo do tega “gorenja” srca, ne bomo nikogar mogli navdušiti za Kristusa, pa tudi naše življenje bo ostalo prav tako kot prej. Saj pravi bl. Slomšek, da mora, “kdor hoče druge vneti, najprej sam goreti”.
Andrej Vončina
Preberi tudi
Kristjani in družba
