“Vera mi daje moč, da se podam na poti, ki so mi neznane”

Piše: Špela Pahor

Pogovor / Jana Dagarin, prostovoljka v Tigraju

Jana Dagarin, katehetinja v Škofji Loki in upokojena učiteljica, je kot prostovoljka odpotovala v Tigraj, severnoetiopsko regijo. Tam bo ostala tri mesece. Pri salezijancih poučuje otroke in mlade, nekateri med njimi so v dve leti trajajoči vojni izgubili starše. Tako jim bo pomagala predelati travme, ki so jih doživeli med vojno. Z njo je odpotoval tudi zobozdravnik Michael Weber, ki bo v mestu Shire sestram redovnicam opremil zobozdravstveno ambulanto. O tem je zapisal: “Pomagal sem opremiti že več ambulant v afriških državah, toda take revščine, kot je tu na severu Etiopije, še nisem doživel. Bo mnogo dela in truda, ampak sem vesel, da sem prišel sem.” V Tigraju kljub podpisu mirovnega sporazuma novembra lani še vedno ni miru.

Z Jano sva se spoznali na misijonskem potovanju v amazonski del Peruja in od takrat ohranjava stike. Občudujem njeno ljubezen do otrok in kako hitro zna vzpostaviti stik z njimi, njeno človeško toplino, pogum, optimizem, delavnost, iskrenost, poštenje. Ima velik čut za sočloveka v stiski, saj je tudi sama veliko doživela in pretrpela. Zanimalo me je, kakšne so njene izkušnje iz Tigraja, zato sem jo povabila k pogovoru.

Jana, že dolgo si si želela potovati v Etiopijo. Vmes se je zgodila vojna in kot prostovoljka si odšla v Ugando. Tam si ostala tri mesece. Poučevala si otroke v osnovni šoli in se srečevala z njihovimi družinami. Malo ti je uspelo tudi potovati in si ogledati nekaj znamenitosti. Kaj bi lahko povedala o svoji izkušnji Ugande? Kaj se te je najbolj dotaknilo?

Najbolj so bila doživeta srečanja z otroki in njihovo veselje, ko so prejeli majhne darove. Izredno so jih osrečili uporabni izdelki – torbice, ki so jih sami sešili. Razveselila sem se užitnih semen in avokadov, ki so mi jih nekajkrat podarili.

Rekla si, da tudi v Ugandi ljudje niso varni. Čeprav ni vojne, lahko pride do terorističnih napadov. Bi lahko povedala kaj o tem?

V vasi sem se počutila varno, ko se pa večeri, je bolje biti doma. V mestu je veliko oboroženih ljudi pred trgovinami, bankami …

V Ugandi si bila kar dolgo. Se je tvoj pogled na svet zaradi te izkušnje spremenil? Kaj najbolj ceniš doma in kaj pogrešaš, ko se spomniš na Afriko?

Pogrešam živahno vaško življenje s porokami, krsti in plesi. Ob takih priložnostih se lahko zbere tudi do 500 ljudi. Razveselili so me otroci s svojim velikim veseljem in željo narediti tisto, kar učitelj pohvali.

Doma si si nabrala novih moči, vmes si postala celo prababica, zadnji teden pred odhodom v Etiopijo si se povzpela še na Triglav. Nekajkrat si se prišla tudi kopat na morje. Prek Karitas Stara Loka in Facebooka si zbirala sredstva za pomoč v Etiopiji. Rekla si, da ljudje radi prispevajo za misijone.

Presenetilo me je nekaj sosedov, ki so dali svoj dar za otroke v Etiopiji. Vsakega prispevka sem bila izredno vesela. V tem času so v stisko prišle mnoge družine v Sloveniji, katerim so mnogi pomagali z delom in prispevki. Na računu Karitas se je nabralo 1200 evrov za Tigraj, prejela sem 24 punčk iz blaga, mnogo barvic, zdravil in oblačil. Moj tovor je omejevala teža kovčkov, ki je morala biti ustrezna zahtevam.

Udeležila si se tudi srečanja slovenskih misijonarjev, ki vsake tri leta pridejo v Slovenijo na počitnice, in prisluhnila njihovim zgodbam. Kaj te pri misijonarjih najbolj nagovarja?

Vsem misijonarjem so dežele, v katerih delujejo ali so delovali, globoko zasidrane v njihovih srcih. Mnogo zgodb privre na dan, o težavnih vožnjah, stiskah, obiskih, transportih bolnikov, prijetnih pripetljajih.

Potem si se jeseni odpravila na pot. Torej je želja po obisku Etiopije ostala živa v tvojem srcu. Kaj te je tako močno vleklo tja?

Prva spodbuda so bili pogovori s teboj, saj si mi globoko doživeto pripovedovala o teh krajih in tvojih pogovorih s sestrami, igri z otroki, omenila si salezijanskega duhovnika Jožeta Andolška … Prav tako pa sem želela dati del sebe bolj oddaljenemu svetu, ki je drugačen od mojega domačega.

Zdaj si v Tigraju in delaš v skupnosti salezijancev. Sodeluješ z domačimi animatorji in se ukvarjaš z otroki v osnovni šoli. Kako in v katerem jeziku poteka pouk? Otroci radi obiskujejo šolo?

Animatorji so učenci sedmih in osmih razredov, sodelovanje je prostovoljno in skoraj vsakodnevno. Štirinajst dni pred poukom smo pripravljali slikovna gradiva, maske, različne kartice. To je zdaj v pomoč meni in še enemu učitelju, gradivo predstavim tudi učiteljem, ki me po čem vprašajo. Vsi pripomočki bodo ostali tu. Učenci se veselijo šole, učijo se v tigrinjščini, imajo pa dva tuja jezika, amharščino in angleščino. V prvem razredu spoznajo dve vrsti pisav.

Rekla si, da je pri salezijancih lepo, čisto in da domačinke zelo dobro pripravljajo njihovo hrano. Pa tudi, da vsak dan nekaj manjka, zdaj voda, zdaj elektrika, zdaj wi-fi. Kako se znajdeš v takih razmerah?

Sprejmem, da tako je. V okolici šole in v šoli je prebivanje varno. Abba Haftu je zelo prijazen. Pred menoj je bil tu brat Josip iz Bosne, ki študira teologijo v Jeruzalemu. Kasneje je prišel brat Samuel. Pripravljam se na pouk. Če grem v mesto, je bolje, da nimam s seboj vabljivih predmetov (telefona, kamere), ker te stvari kot magnet privlačijo tatove. Prav daleč pa se ne odpravim sama.

Želiš si tudi malo potovati, obiskati Lalibelo in druge kraje, se srečati z zares revnimi ljudmi. Najbrž to zaenkrat zaradi razmer še ni možno.

Pred 14 dnevi v nedeljo me je abba odpeljal v Aksum, kjer je pravo bogastvo starodavne kulture. Videla sem kamnite ostanke palače, v kateri je prebivala kraljica iz Sabe, najsvetejši cerkvi v Etiopiji, ki sta posvečeni Devici Mariji Sionski. V eno cerkev in samostan, kjer menihi ves dan molijo, ženske ne smejo vstopiti. Bila pa sem v mogočni novejši cerkvi, kjer se iz spoštovanja do svetega prostora sezuješ, preden stopiš na stopnice, ki vodijo proti vhodnim vratom. Z abbo sva si ogledala čudovite poslikave iz Jezusovega življenja, odgrnili so nama sveto knjigo s slikami, ki je narejena iz kože in je zelo stara in težka.

V Tigraju so še vedno eritrejski vojaki, ki ne spoštujejo mirovnega sporazuma in še naprej ubijajo nedolžne ljudi ter posiljujejo ženske in deklice. Gotovo si slišala marsikaj o tem?

Slišala sem o grozodejstvih, ki so se zgodila. V mestu Shire ni eritrejskih vojakov, vendar so še vedno znotraj Tigraja, nedaleč stran.

Življenje se postavlja na novo. Spet se začenjajo šolski dnevi (ponekod je bil prvi šolski dan 2. oktobra, ker šole še niso bile izpraznjene). Še so pogrebi tigrajskih borcev.

V osnovni šoli Don Bosco Shire je veliko učencev, ki so žrtve vojne, eden od mnogih je pogumna deklica Betlehem Tesfay Mawecha. Naj predstavim njeno tragično zgodbo. Stara je osem let in obiskuje prvi razred. Rodila se je leta 2017 v družini Tesfaye Mewcha G/Medhin in Woletetensae Tesfaye. Oče je zdaj z deklico stran od razširjene družine v Kebele 04 v mestu Shire v regiji Tigraj. Preživela je nevarnost vojne v območju zgodovinskega mesta Aksum. Nenadoma so v mesto prišle enote s težkim orožjem. 19. 3. 2013 (etiopsko štetje let se za sedem let razlikuje od našega, torej gre za 19. 3. 2020, op. a.) je eritrejska vojska vstopila v Aksum, Betlehem in njena mati ter starejši brat in dedek so se odpravili v kraj Mahbere Dego, kjer so se skrivali v bližnji vasi. Eritrejski vojaki iz Aksuma so bombardirali tudi vasi. Zaradi granatnega napada so Beth umrli brat, mati in babica. Istega dne je Betlehem utrpela zelo težke poškodbe, 2. 4. 2013 (oz. 2. 4. 2020) so jo odpeljali v Bolnišnico sv. Marije v Aksumu in ji med operacijo amputirali obe nogi. Zdaj živi z očetom, ki je napad preživel. Betlehem Tesfaye odločno vstopa v prvi razred osnovne šole Don Bosco Shire.

V naši šoli Don Bosco Shire imamo veliko žrtev vojne, ti otroci so resno telesno in duševno poškodovani, več jih je sirot. Nekatere so resno poškodovali droni, to se je zgodilo Halefomu Shimndiju, 14-letnemu fantu iz sedmega razreda, ki je izgubil roko in nogo.

Rekla si, da se vseeno počutiš varno, ker si v Božjih rokah in veliko ljudi moli zate. To je zelo veliko zaupanje v Božje varstvo in velik pogum. Od kod jemlješ vse to?

Vera mi daje moč, da se podam na poti, ki so mi neznane. Verujem, da sem ves čas v varstvu. Pri tem pomagajo tudi ljudje, ki so ob meni.

Doslej si se srečala s sestrami matere Terezije, ki v svoji skupnosti v mestu Adwa skrbijo za 20 otrok. Če se bodo razmere umirile, jih bodo starši čez dve leti vzeli nazaj domov. Bila si tudi v bolnici pri sestrah usmiljenkah, ki je zelo čista in urejena, medtem ko je državna bolnica umazana. Rekla si, da je pri salezijancih zelo urejeno, poleg šole so veliki travniki in igrišča. Veliko več otrok se želi vpisati, kot pa imajo prostora. Obiskala si tudi vrtec pri sestrah usmiljenkah. Videla si kamione s humanitarno pomočjo. Z otroki si na cesti praznovala dan sv. Rafaela. Dekle Rahel vam je prinesla gosto jed iz bele moke. V sredini je bila vdolbina in v njej pekoča omaka. Učenka ti je z žličko dala hrano v usta. Tako spoznavaš tudi nove, doslej znane običaje.

Vsak stik z otroki in odraslimi mi veliko pomeni. Bila sem tudi trikrat v bližnjem begunskem centru. Včasih me kdo čaka pred šolo, da mu prinesem nekaj hrane. Dvema deklicama sem z denarjem, ki sem ga prinesla s seboj, kupila obleki, družini 50 kg teff, nekaterim zvezke … Šola je nabavila tiskalnik, mizo, več različnih žog.

Kmalu se boš srečala z abbejem Hailemariamom, župnikom v Alamati. Povedal mi je, da sta se slišala po telefonu in da si videti zadovoljna in srečna.

Tudi tvoja pozornost mi veliko pomeni, saj mi pomagaš navezovati stike z ljudmi, s katerimi sodeluješ.

Ne bi te rada zasula s preveč vprašanji. Morda bi za konec povzela svojo dosedanjo izkušnjo v Tigraju?

Spoznavam, da je možno učiti tudi v zelo velikih razredih, je pa malo težav, ker ne znam tigrinjščine. Vesela sem, da mi priskočijo na pomoč mladi animatorji.

Zdaj lahko tudi nagovoriva bralce za pomoč misijonom, morda pa se bo kdo odločil za botrstvo. Kako lahko to stori?

Abba Haftu bo izredno vesel botrstev. Obrnite se na osnovno šolo. Tukaj je njegov e-naslov: haftugebreyesuss@gmail.com

Jana, hvala ti, da si si vzela čas in z bralci Novega glasa podelila svoja doživetja. Res ti želim Božjega varstva in da se srečno vrneš domov in še naprej pripoveduješ svoje misijonske zgodbe. Morda pa se še kdo navduši in odide na obrobje, kakor nas vabi papež Frančišek.

Tu v osnovni šoli Don Bosco v mestu Shire bo abba Haftu vesel vsakega prostovoljca, ki bi lahko pomagal pri učenju, urejanju šole in pripravi šolskih prostorov za čim bolj uspešno delo.

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme