Vera ali fanatizem?
Vedno se razveselim pošte, še zlasti tiste, ki je napisana na roko. Ob današnji poplavi tehnologije je prava redkost, če pa pride, kot svojčas, iz nje zadiha duša osebe, ki jo je odposlala, in če se še malo “pozabavamo” ob pisavi, je to še dodatno veselje.
Med voščili, ki sem jih dobil, je bila tudi razglednica s pripisom malega Anteja, ki je takole napisal: “Tudi jaz grem z očetom molit na Trg Bana Jelačiča.” Okorne črke prvošolčka so me razveselile, saj izražajo otroško preprostost, pa tudi navdušenje, da sme z očetom tja, kjer se zbirajo možje in molijo.
Na prvo soboto v mesecu se namreč v jutranjih urah v več mestih sveta na javnem mestu zberejo možje, da skupaj molijo rožni venec za določene namene. Na Hrvaškem se poleg Zagreba zbirajo še v Splitu, Slavonskem Brodu, Vinkovcih pa še kje. Ta pobuda se je začela na Poljskem, prešla v Avstralijo, se razširila v Ameriko in končno pristala tudi na Hrvaškem. Pobudnik je dr. Krunoslav Puškar. Zelo dobro se ga spominjam z nekega predavanja, na katerem je redno uporabljal ekavščino, kar ni ravno običajno. Živi v Križevcih, je poročen, po izobrazbi anglist, veliko prevaja, predava, vodi anglistične seminarje, svoje vere pa ne skriva. Na prvo soboto v jutranjih urah na Trgu Bana Jelačiča redno zbere nad dvesto mož, ki kleče skupaj molijo rožni venec. V molitev vključijo najrazličnejše namene, ki so v tistem času na Hrvaškem in v svetu aktualni. Vsekakor je pogled na dvesto mož, ki kleče molijo na javnem mestu, nekaj nenavadnega. Ljudje se zaustavljajo, nekateri se jim pridružijo, drugi se smejejo, tretji jih imajo za fanatike …
Po nekaj molitvenih srečanjih se je na drugi strani istega trga začela zbirati znatno manjša skupina, ki nasprotuje tako temu kot tudi državnemu dogovoru med Svetim sedežem in hrvaško državo, pa še nekaterim verskim ugodnostim, ki jih ima Cerkev na Hrvaškem. Ta skupina o zadevah glasno razpravlja in jim oporeka. Da pa ne bi prišlo do incidentov, poskrbi policija, ki je zadolžena za red in mir.
Kakšen naj bi bil komentar? Vsekakor, če nekdo organizira neko molitveno srečanje, ga je treba samo pohvaliti. Če pa so to možje, še toliko bolj. Kot je znano, se je v naši Cerkvi preveč uveljavil ženski del, medtem ko so moški bolj v ozadju. Nekateri trdijo, da zato, ker so ženske bolj borbene, pogumne, medtem ko so moški bolj sramežljivi. Kaj je res, ne vem. Spominjam se zelo ostre debate, ki se je razvnela pred leti zaradi ministrantk, češ da te, ker so bolj “borbene”, “preženejo” izpred oltarja fante, in dogaja se, da so ponekod pri strežbi med mašo res v večini deklice, fantki pa jo “popihajo” v cerkev ali domov … O tem se je in se bo še pisalo. Pa pustimo času čas.
Mene bolj zanimajo možje, ki molijo na javnem mestu, kot to počnejo na Hrvaškem. O tem so se razpisali tisti, ki zbiranje odobravajo, in tisti, ki ga ne. Oboji molitev podpirajo, vendar drugi trdijo, da za naš prostor in našo kulturo organizirana molitev na javnem mestu ni primerna. Bolje bi bilo, če bi to organizirali v eni od cerkva. Mogoče imajo res prav. Prav v Zagrebu se je pokazalo, da se tako neti razdor, ko se je lučaj stran zbrala skupina z nasprotnim namenom. Sicer so pa taka nasprotovanja obstajala skozi vso zgodovino in za Jezusa je bilo sploh rečeno, da je “znamenje, ki se mu bo nasprotovalo” (Lk 2,34).
Če imamo pred seboj evropsko vernost, potem vemo, da sta, vsaj na videz, najbolj verni Poljska in Hrvaška, sledita jima še Slovaška in Madžarska. V primerjavi s Slovenijo je treba vedeti, da je jugoslovanski komunizem v Zagrebu bil znatno bolj ohlapen kot pri nas. Na zagrebški univerzi je bilo normalno, da si na katerikoli fakulteti srečal redovnice, redovnike v habitih, medtem ko tega v Sloveniji ni bilo. Tu so morali biti vedno v civilu.
Nekateri hrvaški teologi imajo tak molitveni dogodek za narcisoidno dejanje ali celo manifestacijo, ki že meji na verski fanatizem. Vsakdo ima lahko svoj pogled, dejstvo pa ostane: če vidite skupino mož na kolenih z rožnim vencem v roki, ki molijo za potrebe svojega naroda, potem to ni manifestacija, ampak herojsko dejanje, saj pred javnostjo izpostavljajo potrebe, ki narod tlačijo, in javno molijo, da bi se te težave rešile.
Res je, da so za molitev najbolj primerne cerkve, saj temu tudi služijo. Na drugi strani pa poznamo ustaljene javne molitve, kot so naše procesije za telovo, križev pot, ki še marsikje poteka po mestnih ulicah, po vasi, poznamo tudi molitveno procesijo za mir, pa Markovo procesijo … No, res je pa tudi, da Sveto pismo pravi: “Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.”
Pa pustimo ob strani komentarje, leve ali desne, pomembno je, da se moli, in to je sedaj najvažnejše, saj vsi vemo, da se danes zelo malo moli, Marija pa v svojih prikazovanjih opominja ljudi k molitvi. Pred tem si ne zatiskajmo oči!
In še opomba na rob: le zakaj se nihče ne spotika ob muslimanske molitve po mestnih trgih Evrope, na vseh mogočih krajih (od letališč do postajališč itd.), ko pride zapovedana ura molitve?