Veliko Cerje kot pomnik miru?

Piše: Milan Gregorič Fotografije: Ambrož

V medijih (Demokracija, 16. 3. 2023) je Borut Korun zapisal, da je bil pred leti na Velikem Cerju postavljen “veličasten bel stolp, viden na vse strani, ki bi se moral imenovati Pomnik braniteljem slovenske zemlje (za katerega je tudi sam prispeval kar nekaj denarja), a se imenuje Pomnik miru. O tigrovcih in njihovemu boju je videti bore malo. Še huje, tigrovci so s to krajo in preimenovanjem kar nenadoma postali nekakšni borci za mir.”

Rojstvo ideje o postavitvi spomenika in priprava projekta

Pobudo za postavitev pomnika tigrovcem na Velikem Cerju je dal v okviru društva TIGR Primorske Evstahij Pregelj, gradbeni tehnik, ki je bil sicer avtor in soavtor tudi drugih spominskih obeležij, ki jih je društvo začelo postavljati tigrovcem in drugim primorskim domoljubom (Nanos, Mala Gora nad Ribnico, čedermaci idr.), na katere so komunisti “pozabili”. Upravni odbor društva je sprejel pobudo in hkrati sklep, naj se pripravi program za postavitev dostojnega spomenika – muzeja TIGR-u in drugim primorskim domoljubom z nazivom Spomenik braniteljem zahodne meje. Naloga je bila zaupana Preglju, ki jo je, kot sledi, tudi uspešno izpeljal in je tako ne samo pobudnik spomenika, ampak tudi njegov duhovni oče. Najprej si je ogledal različne možne lokacije spomenika (Sabotin, Škabrijel, Trstelj idr.) in presodil, da je najprimernejša lokacija Veliko Cerje, to je 324 m visok vrh, ki se dviguje nad Lokvico na goriškem Krasu. Načrt projekta je nastal v sporazumu s primorskim arhitektom dr. Darkom Likarjem prek spletnega natečaja med primorskimi študenti na arhitekturi v Ljubljani, in sicer kot obrambni stolp, z uradnim nazivom Arhitekturni projekt za osrednji spomenik upora Slovencev in spomenik domoljubni organizaciji TIGR. Po projektu naj bi bilo “prvo nadstropje posvečeno prvi svetovni vojni. Drugo se izpolni z eksponati odporništva – upora primorskih Slovencev in organizacije TIGR ter drugih ta čas delujočih organizacij. Tretje zajema eksponate iz druge svetovne vojne s poudarki na NOB in delovanje prekomorskih brigad. Četrto pa nastajanje nove države Slovenije in domovinsko vojno.” Upravni odbor društva je sprejel predlagano zasnovo spomenika kot tudi njegov naziv in lokacijo. Izdelava glavnega projekta je bila s soglasjem odgovornega projektanta dr. Darka Likarja zaupana arhitektu Mladenu Baši, načrt gradbene konstrukcije pa je izdelal inženir Stanislav Torkar. Ker leži Veliko Cerje na ozemlju občine Miren – Kostanjevica, je investitorstvo prevzela občina pod vodstvom župana Zlatka Marušiča, ki ima po Pregljevem mnenju velike zasluge tako pri pridobivanju zemljišča, potrebnih dovoljenj za objekt kot tudi za samo graditev spomenika. Gradnja se je zaradi ekonomske krize in pomanjkanja finančnih sredstev zavlekla v dobro desetletje, kljub velikanskim naporom, ki so jih vanjo vlagali menjujoči se predsedniki društva, najprej Karlo Kocjančič, za njim Franjo Batagelj, Svito Vižintin, Marjan Bevk in tajnik društva Lucijan Pelicon.

Zapleti in spori v zvezi z nazivom in zasnovo spomenika

Društvo je načrt in program spomenika predstavilo tudi veteranskim organizacijam v Ljubljani, ki so ga sprejele in potrdile predlog društva, naj bi bilo Veliko Cerje spomenik vsedržavnega pomena. So pa pri tem iz različnih, predvsem levičarskih krogov prihajale pripombe, naj ne bi bilo videti, da gre za kako “razkazovanje militarističnih mišic”, pa da bo naziv Spomenik braniteljem zahodne meje kazal s prstom in prizadel naše zahodne sosede, ki naj bi se že pritoževali, “da bo z njim legla senca nad Gorico”. Pri tem ni nikogar motilo, da so naši zahodni sosedje kot agresorji postavili na slovenski zemlji svojim padlim tri ogromne kostnice (Sredipolje/Redipuglia, Oslavje, Kobarid). Zato je bil na veliko razočaranje predstavnikov društva naziv spremenjen v Spomenik braniteljem slovenske zemlje. Naslednji zaplet je povzročil Goriški muzej, ki je bil po dogovoru zadolžen za postavitev muzejskih eksponatov, a je brez posveta s sodelujočimi predložil novo zasnovo muzeja, ki je z drugačnimi vsebinami po etažah radikalno posegla v že sprejeti koncept. S tem je sprožil oster odpor predstavnikov društva in koordinacije veteranskih organizacij, ki so zagrozili, da bodo v primeru odklonitve sodelovanja s strani Goriškega muzeja poverili nalogo postavitve muzejskih eksponatov Vojaškemu muzeju slovenske vojske v Ljubljani, kar bi bilo za Goriški muzej boleč poraz. In nenazadnje se zadnje čase v tisku in na spletu (gl. mirenkras.si, Pomnik miru, 25. 4. 2023) pojavlja za Veliko Cerje nov naziv, in sicer Pomnik miru, za katerega nimam vpogleda, kdo, kje in kdaj ga je sprejel ali vsilil. Morda je to povezano s tragično usodo, ki jo je pred desetletjem doživelo društvo TIGR Primorske zaradi skoraj hkratne smrti njegovih ustanovnih oz. vodilnih članov (Karla Kocjančiča, Nadje Maganja, Cirila Pelicona, Franja Batagelja in Marjana Bevka). Pod njihovim vodstvom je namreč društvo ohranjalo pluralnost ter kopalo tudi po nasilju in zločinih, ki jih je revolucionarno nasilje zagrešilo nad primorskimi domoljubi, kar je bilo mnogim trn v peti. Vendar se je po njihovi smrti polastila društva leva struja in naredila iz njega bled privesek borčevske organizacije, kar je verjetno vplivalo tudi na omenjeno dogajanje okrog imena spomenika. Ob navedenem razpletu pa se je društvo tudi razbilo. Pomladna stran je iz njega izstopila in Vili Kovačič je na Krasu ustanovil vzporedno tigrovsko društvo SLOVENSKI TIGR – 13. MAJ, ki je ostalo zvesto izvornemu programu, ki so ga društvu postavili in dosledno uresničevali njegovi tragično preminuli vodilni člani. Po podatkih predstavnikov Občine Miren – Kostanjevica spomenik zaenkrat uporabljajo za različne občasne razstave, a etaže še niso muzejsko stalno opremljene, z izjemo prve, v kateri so kot predvideno že stalno razstavljeni eksponati iz prve svetovne vojne. Upati je, da bo tudi muzejsko opremljanje ostalih etaž ostalo zvesto izvornemu programu. Nov naziv spomenika (Pomnik miru) se sicer lepo sliši, a je povsem skregan ne samo z dogovorjenim uradnim nazivom (Spomenik braniteljem slovenske zemlje), ampak tudi s sprejeto zasnovo spomenika. Zato se strinjam s Korunom, da gre, prvič, za krajo imena in, drugič, za potvarjanje vsebinskega sporočila spomenika. Kajti žrtve, ki jim je spomenik namenjen, so bili borci za obrambo slovenske zemlje in obstoj slovenstva, ne pa za mir. Prvo nadstropje je namreč posvečeno padlim slovenskim vojakom, ki so se na Soški fronti borili za slovensko zemljo. Drugo nadstropje je posvečeno boju Primorcev za obstoj slovenstva pod fašizmom. Tretje naj bi gostilo eksponate iz časa partizanskega osvobodilnega boja, četrto pa je rezervirano za borce proti poskusu okupacije novoustanovljene slovenske države s strani JLA. Človek se ne more znebiti občutka, da je po smrti vodilnih članov novo vodstvo društva klecnilo in si z nazivom spomenika ne upa povedati našim sosedom, da smo se branili pred njimi. Pa tudi pred JLA.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme