"The vegan side of the moon "

Piše: RS

Pogovor / Alessia Fantini

V poplavi različnih influencerjev je včasih na internetu težko najti kakovostne vsebine, da niso polne reklam in plačanih objav, da izražajo dejansko mnenje posameznikov, da prinašajo lepoto, pozitivno energijo in človeka obogatijo. Takšen profil, ki skuša posredovati svojo izkušnjo brez dlake na jeziku, ki sledilce in gledalce nagovarja neposredno brez nepotrebnega olepševanja resničnosti, ustvarja mlada Goričanka Alessia Fantini, ki jo bodisi na Youtubu kot na Instagramu (ustvarja pa tudi svojo spletno stran) najdemo pod imenom The vegan side of the moon. Teme, o katerih rada spregovori, so veganska prehrana, različne oblike telovadbe, osebnostna rast in še marsikaj. Ker je delo po spletu tudi služba, včasih sodeluje z nekaterimi firmami, a to je vedno jasno prikazano, sploh pa pri njej reklame niso prevladujoča vsebina. Da je njena vsebina cenjena, pričajo tudi številke. No, te niso tako vrtoglave kot pri najbolj znanih influencerjih, pa vendarle vseeno nekaj povejo. Na Youtubu ji sledi več kot 10.000 oseb, na Instagramu pa več kot 29.000. Publiko nagovarja v italijanščini, ne skriva pa svojih slovenskih korenin, kot je lepo prikazala v videu, v katerem spregovori v vseh jezikih, ki jih pozna. Med karanteno je v Instagramovih storyjih tudi Alessia prikazala, kako je meja med državama dejansko nenaravna in oddaljena od našega vsakdana, saj sodi med tiste osebe (teh je res veliko pri obeh narodih, ki naseljujejo Goriško), ki uživajo na našem ozemlju ne glede na mejo. Same sebe sicer nima za influencerko, saj noče vplivati na ljudi, pač pa jih vabi k razmišljanju s svojo glavo.

Alessia, povej nam kaj o sebi, o svojem šolanju, odraščanju, življenjski poti.
Rodila sem se leta 1995 v Gorici, kjer sem tudi odraščala. Šolala sem se sicer večinoma v italijanščini. Obiskovala sem jezikovni licej, nato pa sem študirala strojništvo (ingegneria meccanica). Odraščala pa sem tudi v slovenskem okolju, saj sem hodila k skavtom in se trinajst let učila violino na glasbeni šoli Emil Komel. Že v mladih letih mi je veliko pomenilo smučanje, saj sem dolgo tudi tekmovala, najprej s Slovenskim planinskim društvom Gorica (SPDG), nato pa s smučarskim klubom Devin. Smučanje je še vedno del mojega življenja, saj učim na smučarskih tečajih SPDG.
Zelo mlada sem se srečala tudi s potovanji. Moja prva izkušnja v tujini je bila izmenjava pri 16 letih, ko sem preživela eno štirimesečje v Kanadi.

V enem od videov si zelo odkrito spregovorila o izkušnji anoreksije. Gre za temo, o kateri se premalo govori na utemeljen način. Kakšen je tvoj pogled na družben odziv na te problematike? Kaj bi lahko svetovala dekletom in fantom (ne pozabimo, da se lahko v takšni situaciji znajdejo tudi fantje), ki se spoprijemajo s tem?
Strinjam se, da se o tem premalo govori. Ljudje se tej temi izogibajo in se skušajo ne pogovarjati o tem. Res pa je, da osebe v takšnih trenutkih potrebujejo ravno pogovor. Tudi zame je bilo na začetku težko, saj je bilo zahtevno priznati problem pri sebi. Dokler si nisem rekla, da imam to težavo, mi je bilo tudi težko se o tem pogovoriti z domačimi in prositi za pomoč. A ravno v tem je problem. Vprašati za pomoč je bistveno in nujno, da se lahko izvlečemo iz te bolezni. Ne sme nas biti sram. Pri tem velja poudariti, da vlada v družbi še vedno neki tabu v povezavi s psihologi in psihoterapevti in v povezavi z vsemi duševnimi boleznimi. Marsikdo misli, da hodijo k psihologu samo motene osebe, nore, vendar ni tako. Psiholog ni nekdo, ki nam ponuja rešitve, pač pa nekdo, ki nam lahko pomaga, da najdemo odgovore in rešitve v sebi, nas vodi na naši poti ozaveščanja, zato da se nazadnje počutimo bolje in da vemo, kako se spoprijeti z življenjem. Psiholog je nekdo, ki nam lahko pomaga tudi takrat, ko nimamo takšnih bolezni, saj nas le pripelje do tega, da bolj zavestno in polno uživamo življenje.
O svoji izkušnji z anoreksijo in o svojem odnosu do telesa sem posnela dva posnetka, kjer govorim tudi o tem, da se ne smemo poistovetiti s podobo v ogledalu ali s številko, ki nam jo kaže tehtnica. Naša vrednost se kaže še kje drugje, ne le v našem telesu.

Kako pravzaprav izgleda tvoja služba? Od česa za zdaj živiš? Ali se da živeti kot youtuberka s takšnimi vsebinami, kakršne pripravljaš ti?
Lahko se živi tudi od Youtuba, a za zdaj nisem še imela časa, da bi se popolnoma posvetila temu. Snemanje in objavljanje posnetkov je doslej bila zame neka stranska dejavnost, zagotovo tudi neka strast, vendar tega nisem dojemala kot službo, pač pa bolj kot hobi. Najprej sem študirala, nato sem potovala, sledilo pa je dodatno izobraževanje, saj sem postala osebna trenerka in trenutno se preživljam prav s tem in s poučevanjem smučanja. Res je, da za zdaj živim pri starših … Vedno sem se izobraževala, zato je vse, kar je povezano s spletom, spadalo v neki t. i. vmesni čas, a počasi bo to postalo moj poklic, saj bom vložila čas tudi v to in sproti videla, kako gre.

Že nekaj let se prehranjuješ izključno vegansko. Naj bralcem pojasnim, da je Alessia ena izmed tistih veganov, ki ne skušajo prepričevati, da se morajo vsi prehranjevati na takšen način, pač pa enostavno prikazuje, kako se prehranjuje ona in daje dobre ideje za takšne obroke. Kateri razlogi tičijo za tvojo izbiro? Kje iščeš informacije za čim bolj ustrezno prehanjevanje?
Razlogov za to izbiro je več, lahko pa povem, da gre za izbiro na 360 stopinj. Ne gre le za prehrano. Zdelo se mi je pomembno, da se vrnem k bistvu, da moje vrednote in moja dejanja sovpadajo. Tu je bil seveda pomemben tudi etičen vidik izbire. Zdi se mi, da imamo leta 2020 tako veliko alternativ in možnosti, da lahko izberemo to pot neizkoriščanja živali.
Moja izbira je tudi povezana z okoljem. Počutim se del našega planeta, za katerega moramo skrbeti in biti odgovorni. Naše odločitve vplivajo na naslednjo generacijo in prav je, da se zanje trudimo, da ohranimo to hišo, ki ji pravimo planet Zemlja.
Tretji razlog je zdravje. Rada se izobražujem in berem različne knjige in članke o prehranjevanju. Zelo mi je všeč pogled ameriškega zdravnika, specialista za klinično prehrano, dr. Michaela Gregerja. Napisal je knjigo How not to die, ki je v italijanščino prevedena kot Sei quel che mangi, v slovenščino pa z naslovom Kako ozdravimo s hrano. Med italijanskimi avtorji mi je zelo pri srcu Silvia Goggi. Vse vire, od koder črpam informacije, si lahko pogledate na spletni strani (ravno v tem času nastaja nova verzija spletne strani). Tam navajam tudi dokumentarce, npr. The Game Changers, v katerem so prikazane izkušnje znanih ljudi, kot sta Hamilton in Schwarzenegger, govori pa o športu v povezavi z vegansko prehrano.

Kako je družina sprejela to izbiro? Se je tudi njihov način prehranjevanja deloma spremenil? Ti mogoče kdaj očitajo, da si preveč stroga?
Moja družina je to izbiro sprejela na zelo odprt in lep način. Podpirajo me pri izbiri, čeprav je sobivanje z osebami, ki se prehranjujejo drugače od mene, za obe strani včasih zelo zahtevno in mi kdaj očitajo, da sem prestroga. Seveda nočem prisiliti ljudi, da sledijo mojim izbiram, a kakšno seme za spremembe v prehrani pa je vendarle vzklilo tudi v moji družini. Če pripravim kakšen smuti ali skuham kakšen obrok, zelo radi pojejo to, kar pripravim jaz. Mama na primer redno pije riževo mleko. Navsezadnje pa je treba povedati, da jesti vegansko hrano ni vedno tako težko, saj je naša kulinarična tradicija bogata tudi s takšnimi jedmi, a jih mi ne povezujemo z vegansko prehrano in jim ne dajemo takšne etikete. Naj navedem le nekaj primerov: pašta in fižol, pica marinara, farinata di ceci itd. Da ne naštevamo zraven še receptov, ki jih zlahka spremenimo v veganske, saj lahko brez težav poiščemo kvalitetne nadomestke. Za nas, ki živimo blizu Slovenije, je seveda še laže, saj imamo možnost nakupovanja sestavin v obeh državah in torej dostop do dveh različnih tržišč.

Med vsebinami, ki so zelo priljubljene, a jih je letos zaradi nepredvidljivih časov seveda veliko manj, so tudi potovanja. Pomenljiva izkušnja je bilo zagotovo enoletno potovanje okoli sveta. Kako se je porodila ideja za to in kaj ti je ta dogodivščina prinesla?
Že v času študija na univerzi sem preizkusila dve mednarodni doživetji, saj sem opravila Erasmus v Valencii, nato pa sem dobila tudi štipendijo za študij v Avstraliji. Po diplomi sem se zamislila in ugotovila, da strojništvo ni prava pot zame. Študij mi ni dal tega, kar sem iskala v življenju. Čutila sem, da imam še druge cilje, a v meni se je porodilo toliko vprašanj, na katera sem iskala odgovore. Kdo sem, kaj me veseli, kako lahko prispevam kaj dobrega svetu. S temi vprašanji, z nahrbtnikom, majhnim ročnim kovčkom in enosmerno vozovnico do Mehike sem potem odpotovala na enoletno popotovanje okoli sveta. S sabo sem imela seveda svoje prihranke, vendar sem se v tem času tudi preživljala z workawayjom, to pomeni, da sem delala v zameno za streho nad glavo in hrano. Ko sem odpotovala, nisem imela točno začrtane poti, kam naj grem. Vodilo me je življenje samo, zaupala sem ljudem, ki sem jih srečala na poti. V Mehiki sem se na primer zelo spoprijateljila z Američanko, ki mi je svetovala Gvatemalo, tam sem spoznala drugo prijateljico in tako naprej, tako je izgledalo skozi celotno leto.
V vsaki državi sem preživela od enega do dveh mesecev, nekaj časa sem delala, nekaj časa pa potovala. Povsod pa sem iskala izkušnje, ki so mi bile blizu po vrednotah in načinu življenja. V Mehiki sem na primer delala pri ženski, ki se je ukvarjala s fermentacijo pijače in prehrane ter surovo vegansko prehrano. V Gvatemali sem se potem ukvarjala s snemanjem video vsebin za jogijski center. V Kostariki sem ustvarila nov menu z recepti za vegansko restavracijo. Nato pa me je srce odpeljalo v ZDA, kar ne bi nikoli pričakovala. Obiskala sem namreč prijatelja v New Yorku in prijateljico v Denverju v Koloradu, nato pa sem delala v Kaliforniji, kjer sem potovala od Los Angelesa do San Francisca in delala kot osebni asistent za gospo, učiteljico joge in terapevtsko maserko. Na Tajskem sem ustvarjala video vsebine za neprofitno organizacijo, ki daje službo ženskam iz severnih plemen (gre torej tudi za pomoč zapostavljenim) in se ukvarja z izdelovanjem oblačil za jogo. V Vietnamu sem pretežno potovala, kratek čas pa sem skrbela za fotografije in video vsebine v veganskem hostlu. Nato sem odšla v Mjanmar, v katerega sem se zaljubila, saj je bila to krasna izkušnja, ljudje pa prečudoviti. Težko sploh najdem besede, da bi opisala tako čudovito doživetje. Tam sem delala v ekoloških nastanitvah, moje zadolžitve pa so bile različne, od vrtnarjenja do ustvarjanja fotografij in videoposnetkov. V Kambodži sem en mesec delala v jogijskem centru, kjer sem se pretežno ukvarjala z upravljanjem družbenih omrežij ter ustvarjanjem foto in video vsebin. Na Baliju me je nato gostila prijateljica, ki sem jo spoznala na enem izmed prejšnjih potovanj. Ker sem tu našla skupino podobno mislečih ljudi, mi je bilo tako lepo, da sem se počutila kot doma in ostala sem kar dva meseca, čeprav sprva nisem načrtovala tega. Ker turistični vizum traja manj časa, sem morala kratek čas v Malezijo na t. i. visa run, kjer je tudi bilo super. Zadnja postaja pred vrnitvijo domov je bil Bangkok, kjer sem se en teden ukvarjala s tajskim boksom (Muay Thai). Leto je šlo hitro mimo, zato je bil potem že čas za vrnitev domov.

Če bi morala izbrati državo, v kateri se živi najbolj kakovostno, katera bi to bila?
Najlepše se verjetno živi v Avstraliji, saj je lepo urejena. Ima sicer visoke cene, a tudi njihove plače so temu prilagojene. Zelo je prijazna do družin. Otroci tam odraščajo v čudovitem okolju. Ljudje so izjemni, zelo prijazni, odprti, pozitivni. V vsakem trenutku se ti zdi, da tam “dihaš” dober in svež zrak.

Katera država te je najbolj presenetila, ker si si jo predstavljala popolnoma drugače?
Kar nekaj krajev me je presenetilo. Naj najprej omenim Vietnam, za katerega sem bila prepričana, da je veliko manj turističen.
Glede na svoj značaj sem imela zelo nizka pričakovanja o tako velikem mestu, kot je New York, a sem morala svoja prepričanja popolnoma postaviti na glavo. To mesto zagotovo najde pot do vsakega srca, saj nudi toliko raznolikih možnosti, da je enostavno nemogoče, da ga človek ne bi vzljubil.
Popolnoma brez pričakovanj sem odšla v Mjanmar, a zdaj je to država, ki jo vsakemu svetujem, naj jo čim prej obišče. Mjanmar je enostavno čaroben. Tam sem opazovala najbolj pristno in pozitivno kulturo, kar sem jih kdaj videla.
Zelo me je presenetil tudi Los Angeles, saj si ne moremo predstavljati, da so tik ob bleščečih, bogatih ulicah ulice z izrednimi reveži. Kontrast bije v oči: izredno bogastvo in neverjetna revščina v razdalji kakšne ulice.

Kaj se ti zdi, ali je angleščina nujna za potovanja ali mogoče pride ponekod prav kakšen drug jezik? Katere jezike, poleg slovenščine in italijanščine, pa govoriš in kateri so ti bili med potovanji najbolj koristni?
V Aziji je zagotovo angleščina nujen jezik, saj je za nas zelo težko poznati vse njihove jezike in zato predstavlja skorajda edino možnost sporazumevanja. Na ameriških tleh pa mi je zelo prav prišla tudi španščina, saj je tam seveda zelo razširjena.
Poleg slovenščine in italijanščine pa govorim angleško, nemško, francosko in špansko.

Karantena je bila za mnoge čas, da so se ustavili. Potovanja so odpadla in tudi zdajšnje obdobje je namenjeno ponovnemu odkrivanju bližnjih krajev. Katere lepote se skrivajo na našem ozemlju, kaj pa doma pogrešaš?
Pogosto sem se po potovanjih, ko sem se vrnila domov, zavedala, da živimo v prekrasnem kraju in da je tu lepo živeti. Ko sem bila več tukaj, sem imela naše kraje in lepoto tega, kar nas obdaja, za samo po sebi umevno. Z oddaljenostjo od doma sem odkrila novo perspektivo in začela tudi bolj ceniti to bogato raznolikost: morje, gore, izredna narava, pohodniške poti, bližina Slovenije, Hrvaške in Avstrije. Pri nas je dejansko vse blizu (sploh če primerjamo z razdaljami v Avstraliji na primer). Potovanja so enostavna. Z avtom lahko v zelo kratkem času obiščeš zelo različne kraje. V našem okolju pa pogrešam malo več možnosti za službo, osebnostno rast in širjenje obzorij. To je takšna bolj negativna plat.

Alessia, odrasla si v izrazito krščanski družini. Veliko govoriš tudi o osebnostni rasti, o duhovnem delu človekove sfere. Katere vrednote te spremljajo že od otroštva dalje in se ti zanje zdi, da so dober življenjski spremljevalec?
Misel “Ne stori bližnjemu, česar ne želiš, da drug stori tebi” je po mojem dobra vrednota in dobra življenjska sopotnica. Ta misel se ne pojavi samo v krščanstvu, pač pa tudi v drugih verah in filozofijah, je zelo univerzalna. Mislim, da lahko najdemo Boga v vsakem sočloveku, v naravi, v živalih in v vsem, kar nas obkroža. Če se tega zavedamo, živimo bolj v harmoniji, bolj povezani med sabo in sprejmemo, da smo vsi eno. Ločevanje je namreč človeški izum. Ta koncept povezanosti, enotnosti, najdemo tudi v jogi, saj sama beseda joga v sanskrtu pomeni povezanost, unija. Tukaj se mi zdi, da je tudi joga lahko združljiva s krščansko vero. Tiste vrednote, ki me vedno spremljajo, so torej prav spoštovanje sočloveka, živali in narave, z zavedanjem, da smo vsi povezani.

Nazadnje pa te bom prosila, da mi zaupaš še svoje načrte za prihodnost. Kateri projekti se snujejo? Kje vidiš samo sebe v nekaj letih?
Načrtov je veliko. Rada bi postala učiteljica joge in se ustrezno izobrazila tudi na tem področju. Počasi se snuje tudi podkast, ki bo predvsem o osebni rasti. Še naprej se bom ukvarjala s športom, saj bi rada ustvarila program treningov, ki združuje prehranjevanje in športno aktivnost. V načrtu je sodelovanje z nutricionistko, program pa bo zasnovan v holističnem duhu povezanosti telesa, misli in duše.
Rada bi tudi vodila skupine na potovanja. Letos sem že organizirala takšno potovanje, vendar je odpadlo zaradi izrednih razmer s širjenjem bolezni covid-19. Tudi potovanja so zasnovana v povezavi z mojim življenjskim slogom, torej ekološko zavedna, vključujejo jogijske vadbe ipd.
Dejansko pa ne vem, kaj mi bo življenje res prineslo. Ne bi si rada omejila poti s fokusiranjem v eno samo smer, zato puščam različna vrata odprta. Zavedam pa se, da če živim v skladu s sabo in svojimi vrednotami, se trudim in dam vse od sebe, bom v nekaj letih na tisti točki, ki je prava zame.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme