Večer o Slovencih v Kanadi
V sredo, 11. julija 2018, so poletno srečanje pod lipami namenili slovenstvu v Kanadi. Gosti večera, ki sta ga priredila Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek Anton Gregorčič v sodelovanju z Mladiko, so bili prof. Joe Mihevc, župnik v Hamiltonu, Drago Gačnik, mag. Andreja Mele in časnikar ter urednik zbirke Zapisi iz zdomstva pri založbi Mladika, Ivo Jevnikar.
Povod za srečanje sta bila nedavni izid knjige danes 95-letnega Jožeta Mihevca iz Toronta, Skozi taborišča do sreče, ki je izšla pri tržaški založbi Mladika, in naključna ter sočasna prisotnost dveh uglednih predstavnikov slovenske skupnosti v Kanadi: to sta sin avtorja, prof. Joe Mihevc, in župnik Drago Gačnik. Jože Mihevc je napisal in izdal v samozaložbi svoje spomine v angleščini. Na pobudo knjižničarke in zgodovinarke prof. Rosine Švent je knjiga izšla tudi v slovenščini, in sicer v daljši in poglobljeni obliki, saj je profesorica še marsikaj vprašala in objavila o avtorju. V drugem delu knjige so tudi spomini sestre Milke Mihevc, ki čustveno, a tudi racionalno opiše, zakaj je družina morala zapustiti slovensko zemljo. V tretjem delu pa lahko preberemo še pričevanja brata Toneta, ki je ostal doma in ni šel po svetu, je povedal Jevnikar, ki je na kratko razkril tudi vsebino. Zgodba pripoveduje o preprosti in revni družini iz Hruševja pri Postojni, ki se zaradi hudih gospodarskih in nacionalnopolitičnih razmer pod Italijo po prvi svetovni vojni izseli v Cerknico, kjer tudi še vlada podeželska revščina predvojne Jugoslavije. V pripovedovanju se zazna družinska želja po napredovanju z delavnostjo in poštenostjo. Usodne za družino sta potem okupacija in revolucija ter nasilnost prej Italijanov in Nemcev, kasneje pa komunistov. V tem delu zvemo tudi nekaj podrobnosti o Francetu Balantiču, Grahovem, o represalijah, razlogih upora proti partizanom in o sovraštvu, ki se je začelo širiti med ljudmi. Sledijo pričevanja in slike vsakodnevnega življenja v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji ter novo življenje čez lužo.
Z bratom Tonetom, ki je ostal v Cerknici, je imela neposreden stik mag. Andreja Mele, ki je pravzaprav prva prevedla spomine Jožeta in tako ustvarila podlago za knjigo. Gostja se spominja, kako je Tone Mihevc prihajal v delavnico očeta; kasneje je izvedela, da sta bila pravzaprav brata Mihevc vajenca v dedkovi mehanični delavnici. Kasneje sta Andreja Mele in Jože Mihevc prišla v stik, avtor ji je poslal spomine v anglesčini, ona pa jih je prevedla bratu Tonetu.
O knjigi, očetu in slovenski skupnosti v Kanadi je spregovoril avtorjev sin, univerzitetni profesor moralne teologije in občinski svetovalec v Torontu Joe Mihevc. Gost, ki sicer govori slovensko, je zaradi delikatne teme raje bolj sproščeno govoril v angleščini, za prevod je poskrbel prof. Tomaž Susič. Najprej je povedal, da so kot družina zelo počaščeni s to knjigo, saj si niso mislili, da bo družinska zgodba kdaj opisana v knjigi. Oče je bil pravi garač, delal je za mehanika od jutra do večera, tudi ob sobotah in med počitnicami, zato, pravi sin, da je bilo srečno novo življenje v Kanadi sad trdega dela: “Niso našli sreče, ampak si naredili srečo”. Ko se je pri 65 letih upokojil, se je vrnil v šolo, kjer se je učil kreativno pisanje; od takrat piše in se noče ustaviti. Tako so tudi nastali ti pomembni spomini. Vsi Slovenci v Kanadi so bili tako delavni. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
MČ
Poletna srečanja pod lipami
