Včasih je potrebna zelo dolga pot, da prideš domov

POGOVOR Polona Campolunghi Pegan, zdravnica družinske medicine in pesnica

Polona Campolunghi Pegan (1979) je zdravnica družinske medicine in pesnica iz Nove Gorice. V svojem ustvarjalnem delu se posveča predvsem poeziji, v kateri raziskuje teme intime, medčloveških odnosov, telesnosti in iskanja smisla. Za svojo prvo pesniško zbirko Sanje o granatnem jabolku (2017) je prejela priznanje za najboljšo samozaložniško zbirko leta, leta 2019 pa je bila nagrajena za protestno pesem Veš, mali, nismo več ljudje, in sicer v sklopu projekta Mentorjev feferon Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Lansko leto je pri Zavodu za kulturno dejavnost Hirondelle izšla njena druga pesniška zbirka Hišica na Marsu, ki skozi preplet slovenščine in bosanščine (v prevodu Sonje Cekove Stojanoske) odpira prostor dialoga med jeziki, kulturami in človeškimi izkušnjami. Poleg literarnega ustvarjanja ostaja tesno vpeta v delo z ljudmi, saj kot specialistka družinske medicine deluje na področju osnovnega zdravstva in oskrbe starejših.

Pred kratkim je vesoljsko plovilo s človeško posadko obkrožilo Luno, saj baje načrtujemo novo ekspedicijo na edini Zemljin satelit. Za pot do Marsa bi z današnjo tehnologijo potrebovali od šest do devet mesecev. Kaj je vas prepričalo, da se odpravite na tako dolgo potovanje in da si na rdečem planetu (na platnici vaše knjige je sicer upodobljen kot siv) celo postavite hišico?

Ob tem vprašanju me je prešinilo, da je včasih potrebna zelo dolga pot samo zato, da prideš domov. Hišica na Marsu je en tak dom. Je kraj, kjer človek lahko sleče svoje zemeljske vloge odraslega človeka. Kjer je lahko lahek in igriv. Kjer pusti mali deklici ali malemu dečku, ki še vedno živi nekje globoko v njem, da se hihita in samo je. Je prostor bližine in pristnosti. In prostor svobode, kjer si hrepenenje malce odpočije.

Geslo Vilenice 2017 je bilo Literatura, ki spreminja svet, ki spreminja literaturo. Glede na to, da ste bili dve leti zatem nagrajeni za protestno pesem v sklopu Mentorjevega feferona (v njej ste uporabili rime, mimogrede, so še vedno aktualne?), sklepam, da tudi sami verjamete v zgoraj navedeno krilatico, in sicer da lahko s svojo ustvarjalnostjo spremenimo marsikaj. Ali gre le še za krik vpijočega v puščavi?

Rime nagrajene pesmi so, vsaj jaz jih tako vidim, še vedno ali pa še bolj aktualne. V svetu, kjer je razkorak med udobjem in presitostjo na eni ter razkrojem in dehumanizacijo na drugi strani vse večji, je nujno ne molčati. Odgovornost vseh, ki verjamemo v humanost in dostojanstvo človeškega življenja, je, da ne molčimo. Da govorimo, pišemo, ustvarjamo in prek vseh izraznih sredstev kažemo, da še vedno obstaja upanje v človeštvo. Nagrajena pesem “Veš mali, nismo več ljudje” govori ravno o tem. En glas ne more spremeniti ničesar, sozvočje glasov pa lahko krepi in usmerja skupnost k vrednotam, ki so nujne, če želimo kot človeštvo preživeti. In ravno zato je odgovornost literatov, ustvarjalcev, umetnikov veliko več kot estetika. Pa ob tem ne mislim, da estetika ni pomembna.

Papež Leon XIV. je v pred kratkim v eni od svojih pridig povzel splošno znano misel, da bo ljubezen rešila svet. Se kot avtorica ljubezenske poezije strinjate s tem?

Ljubezen rešuje svet vsak dan. V to mi ni treba verjeti, to vidim. Na vseh ravneh človeškega delovanja, v družinah, službah, skupnostih … povsod delujejo posamezniki, ki s tihimi gestami prestrezajo zlo ali morda še bolj nevarno indiferentnost sistemov in v družbo prinašajo človeškost. Brez ljubezni, brez pripravljenosti, da nekdo potrebe drugega vsaj kdaj pa kdaj postavi pred lastne potrebe, bi se kot družba že davno razkrojili. In če imam v kaj vero, imam vero v to, da ta iskra – kljub krizi odnosov in odtujenosti – v ljudeh ne more popolnoma izginiti. Že po evolucijski plati ne. Seveda so obrazi ljubezni različni. In seveda ni vsaka ljubezen odrešujoča. Ampak kot je pred stoletji zapisal apostol Pavel: brez ljubezni smo brneč zvon ali zveneče cimbale. V modernem svetu bi lahko dodali, da smo brez nje le slabša različica govornih modelov umetne inteligence.

Urednica Gabriela Babnik Ouattara na zadnji platnici knjige vaše poetično ustvarjanje primerja z Majo Vidmar in Josipom Ostijem. No, mene je branje verzov spomnilo predvsem na močno erotično liriko kraške avtorice Špele Škrinjar (Osvajalec neskončnosti, 2014) in poetiko pesnice Bernarde Trdin iz okolice Celja.

Prvo podvprašanje: ste se v svojem “pesniškem pripravništvu” učili (še) pri kom?

V poeziji sem pretežno samouk. Nikoli nisem načrtno vzela za zgled nekega pesnika ali pesnice, da bi se mu poskusila približati. Se pa glasovi pesnikov in pesnic, ki jih prebiram, seveda usedajo v mojo zavest in podzavest in njihovi registri gotovo odzvanjajo tudi v mojem pisanju. Med avtorji, h katerim se rada vračam, so Pablo Neruda, Olga Orozco, Louise Glück, Josip Osti, Ivan Minatti. Od slovenskih pesnic mi je izjemno ljuba govorica Mile Kačič v svoji preprostosti in pretanjenosti, ki me ob vsakem branju presune. Pri teh in drugih velikanih poezije ne iščem vzorcev, ki bi jim sledila, ampak pot do lastnega navdiha. Pitje tujih verzov je kot jemanje dovoljenja, da si upam dlje in globlje ter bolj izven okvirov. Umetniške pokrajine dobrih pesnikov so tako široke, da tudi meni dajo pogum stopiti v samotne pokrajine lastnih misli, kamor bi se morda brez njih bala podati.

Drugo podvprašanje: je po vašem res, da ljubezenske pesmi danes pišete predvsem ženske? Če da, zakaj?

Premalo pregleda imam nad sodobno poezijo, da bi lahko rekla, ali se s to trditvijo strinjam ali ne. Gotove sodobne ženske in sodobni moški ne ljubimo ne bolj ne manj, kot so ljubili naši predhodniki. Naša družba in naš čas dajeta ženskam več prostora, da o svojem čutenju svobodno govorimo. Da zato nismo izobčene, neprimerne, nevarne. Morda je pisanje o ženskem čutenju del naše emancipacije, ker je bila zgodovinsko gledano ženska literatura in umetnost na sploh večino civilizacije potisnjena v ozadje. Kako se v tem času in v naši družbi počutijo moški, kako so družbene spremembe posegle v njihov občutek svobode, bi prav tako lahko samo ugibala.

Tretje podvprašanje: vaša urednica in založnica je znana tudi po literarnih delavnicah. Ste morda obiskovali kaka tovrstna formativna srečanja?

Ne. Nikoli se nisem udeleževala literarnih delavnic. Pisanje jemljem kot zelo individualno dejanje. Kot umik v puščavo. Velikokrat ventil, skozi katerega spuščam tiste napetosti, ki jih prinašata hektičnost in pogosto stroga racionalnost in strukturiranost vsakdana. To je moj ukradeni čas, ki ga čuvam in ga ne želim deliti z nikomer. Morda tudi zato, ker imam v svojem poklicnem življenju zelo veliko stikov z ljudmi in potrebujem občasen umik od komunikacije.

Dvojezične pesniške zbirke s prevodom v bosanski jezik so na Slovenskem bolj kot ne redkost. Zakaj ste se odločili za tovrstno obliko izida?

Bosanski jezik mi je všeč. Njegov melos in njegova lastna poetika sta mi zelo izrazni. Rada poslušam bosansko glasbo, njihove sevdalinke so mi izredno ljube. Ko sem pisala te pesmi, jih nisem pisala z mislijo, da bodo kdaj prevedene. Potem pa sem naletela na staro uglasbeno ljubezensko pesem, napisano v bosanskem jeziku. Nisem je mogla nehati poslušati. Zaželela sem si raziskati, kako bi bilo, če bi tudi svojo poezijo preoblekla v tak, nekoliko drugačen melos. Da bi jih lahko še vedno razumela, pa da bi vendar zvenele drugače. Sama bosansko ne znam dovolj, da bi pesmi prevajala sama, zato sem za pomoč prosila prevajalko Sonjo Cekovo Stojanosko. Moram reči, da so me njeni prevodi navdušili. Pesmi je prepesnila z izjemno tankočutnostjo, z upoštevanjem vseh nians in podpomenov. Ko sem brala njene prevode, sem takoj dobila občutek, da je zbirka z dvojezičnostjo veliko pridobila.

Doslej najbolj znana slovenska pesnica v zdravniškem cehu je Veronika Dintinjana. Kaj mislite o trditvi, da ste zdravniki in zdravnice zaradi prepotrebne empatije s pacienti čustveno globlji? Je kaj oz. koliko je resnice v tem?

Ne bi rekla, da smo zdravniki čustveno globlji. Zdravniki smo zelo različni in enako kot med ostalo populacijo je tudi med nami spekter doživljanja sveta in ljudi, s katerimi se srečujemo. Res pa je, da nas ta poklic bolj pogosto kot večino postavlja v odnos z ljudmi v nekih neobičajnih, tudi skrajnih situacijah. Vidimo ljudi v situacijah, ko maske odpadejo. Kot zdravnik slišiš in vidiš nešteto zgodb, veselih in žalostnih, srečuješ se z ljudmi, ki so lahko neizčrpen vir navdiha. Včasih je težko. Včasih se kake težke situacije usedejo vate, pa niti ne veš, da jih nosiš. Ustvarjanje je lahko način, da čustva, ki jim pustiš do sebe, nekako predelaš. In da v tej množiči zgodb, čustev, upanja in sprejemanja, v vsakodnevnem soočanju s človeško krhkostjo in minljivostjo ne izgubiš smisla ali samega sebe. Da ne bežiš od tega, kar v resnici si in kaj v resnici čutiš, čeprav bi včasih kakšno izkušnjo raje izbrisal iz svojega registra.

Izvenliterarno vprašanje, povezano z vašo osnovno dejavnostjo: v času pred referendumom o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ste se izpostavili kot nasprotnica zakona, če sem prav razumel tudi v imenu svoje poklicne kategorije. Zakaj vas zakon ni prepričal?

Ta zakon je zelo razburkal slovensko javnost. Strokovno in splošno. Tema je zahtevna in osebno mislim, da odgovori na dileme niso črno-beli. Osebno sem se zavzemala proti zakonu, ker je bil po mojem mnenju in mnenju večine zdravnikov slabo napisan. Ni dopuščal, da bi bili zdravniki, ki se z izvajanjem pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, iz postopka povsem izločeni. Kriteriji, komu naj bi se lahko pomagalo pri končanju življenja, so bili zelo ohlapni, saj ni šlo le za osebe v zadnjem obdobju življenja. Po tam zapisanih kriterijih bi lahko v tak proces vključili tudi starejše osebe s kroničnimi boleznimi in osebe z raznimi oviranostmi. Varovalke, ki so bile v zakon vključene, so bile administrativne narave. V Sloveniji je paliativna oskrba še vedno v povojih, zdravstvena oskrba pa marsikje slabo dosegljiva. Vse to skupaj predstavlja veliko tveganje, da bi se problem slabo razvitega sistema in preslabe dostopnosti ustrezne pomoči reševalo na način, da bi se ljudem pomagalo pri samomoru. Kot zdravnici in kot osebi, ki verjame, da je potrebno bolnim in ostarelim nuditi ustrezno pomoč in podporo, ne pa ponujati smrti, se mi je ta zakon zdel nedopusten.

Pa še zadnje vprašanje. Komu dolgujete svoj prvi priimek Campolunghi, ki je zelo redek v samem italijanskem prostoru? Statistike pravijo, da ga pri sosedih nosi nekaj manj kot 100 gospodinjstev, od teh največ v Lombardiji in Emiliji – Romanji, v bližnjih krajih Italije (Furlaniji in Venetu) pa celo nobeno.

Campolunghi je priimek, ki sem ga prejela od svojega očeta. Njegov oče je bil Italijan, živel je v Rimu, vendar naj bi njegovi predniki izhajali iz Lombardije. S starim očetom nisem imela veliko stikov in nikoli nisem raziskovala zgodovine njegove družine. Je pa priimek redek in nenavaden ljudem na obeh straneh slovensko-italijanske meje. Vedno ga moram črkovati.