Srčna in ponosna zamejka v Berlinu

Lucrezia Bogaro se je na Junijskem večeru v Sovodnjah pogovarjala s Katjo Ferletič

Gostja enega izmed Junijskih večerov, ki jih prireja KD Sovodnje, je bila Lucrezia Bogaro, avtorica knjige Vsim mojim doma, ki je izšla lani pri Goriški Mohorjevi družbi. Navzoče na večeru, ki je potekal 29. junija v Kulturnem domu Jožef Češčut v Sovodnjah, sta po glasbenem poklonu harmonikarja Daniela Budina pozdravila predsednik društva Denis Galliussi in predstavnica GMD Tamara Kosič. V pogovoru z našo kolegico Katjo Ferletič je Lucrezia – “žena, mama, ljubiteljska gledališka igralka, pevka, skavtinja, prostovoljka, popotnica, radovedna raziskovalka sveta in predvsem pripovedovalka zgodb” – s sebi lastnim humorjem in toplino spregovorila o sebi kot zamejki, ki si je z možem Matejem ustvarila dom v Berlinu, pa tudi o marsičem drugem. Njen knjižni prvenec, ki ga dopolnjujejo ilustracije Irine Goruppi, je nastal iz zapisov, ki jih je objavljala na družbenih omrežjih za prijatelje in sorodnike, kasneje so zaživeli tudi v oddajah na Radiu Trst A in stand-up komediji.

Desetletje življenja v nemški prestolnici pusti sledi, a Lucrezia ostaja zvesta svojim koreninam. Kot je hudomušno priznala v pogovoru, se danes “zelo počuti tudi Berlinčanka”. Ostaja zamejka in svojo zamejskost ponosno nosi v svet. Njen knjižni prvenec je začel nastajati iz domotožja. Prvo leto v Berlinu je bilo zanjo kar zahtevno, polno sprememb, saj je kmalu postala tudi mama. Daleč od družine in prijateljev je začutila potrebo, da svoj novi vsakdan deli z ljudmi doma. Začelo se je z eno zgodbo na Facebooku, z željo, da bi delila svoje novo življenje s prijatelji in znanci. Da bi iz tega lahko nastala knjiga, so ugotovili drugi. Po sodelovanju na Radiu Trst A je padla ideja za gledališko odrsko postavitev, pot jo je nato pripeljala do sodelovanja z Goriško Mohorjevo družbo. Humor, ki prežema njeno knjigo, sprva ni bil, a je postal zavestna izbira, to je njen način gledanja na svet. Skozi čas je spoznala, da smeh pomaga tako njej kot bralcem, saj se prek njega lažje dotakne tudi resnejših tem. “S smehom se daleč pride,” je prepričana. Knjigo odlikuje živahen, sočen pogovorni jezik, poln narečnih izrazov. “Tako sem govorila, tako sem pisala, drugače nisem znala.” Dolgo je živela v prepričanju, da je zveza “vsim mojim doma” slovnično pravilna, dokler je prijateljica ni opozorila na napako. Vendar Lucrezia napake jemlje z optimizmom, navsezadnje je iz napake nastal tudi penicilin … Izraz je tako postal njena “osebna blagovna znamka”. Posebno poglavje v življenju vsakega priseljenca v Berlinu predstavlja učenje nemščine, jezika s “pol kilometra dolgimi glagoli”. Lucrezia je v Nemčijo prispela z znanjem par besed. Čez noč je izgubila možnost, da bi se izražala suvereno, kot je bila vajena v maternem jeziku. “To je zelo frustrantno.” Skozi učenje in delo je spoznala tudi številne kulturne razlike. Berlin s štirimi milijoni prebivalcev je bil zanjo, ki prihaja iz Gradišča, sprva velik šok. Kmalu pa jo je očarala večkulturnost, na ulici slišiš prepletanje svetovnih jezikov, zgodi pa se, da v trgovini naleti tudi na zamejsko slovenščino. Na vprašanje o stereotipih je Lucrezia podrla tistega o pregovorni nemški delavnosti. Po njenih izkušnjah so Nemci predvsem tisti, ki (pretirano) strogo sledijo pravilom.

V drugem delu večera sta se sogovornici dotaknili Lucreziine filozofije o sanjah. Posebne sanje, ki so se ji uresničile, so bile šestmesečna prostovoljska izkušnja – “ena najvažnejših v mojem življenju!” – v Mozambiku, kjer je pomagala revnim otrokom v krajevnem centru. Med drugim jih je učila peti Marko skače. “Tako kot sem prišla, tako sem odšla … Njihovo življenje se ni drastično spremenilo, moje ja …”

Biti zamejec v Berlinu pomeni neprestano razlagati svojo identiteto. Ko Lucrezia tam s kom govori po zamejsko, ljudje zaradi njene kadence mislijo, da govorijo italijansko. To vedno znova sproži debate o naših krajih, zgodovini, dvojezičnosti itd., nad vsem tem so Berlinčani očarani. Najbolj zamejska stvar pri njej pa ostaja to, da v enem samem stavku brez težav uporabi več različnih jezikov.

Večer v Sovodnjah se je končal s toplim in hvaležnim aplavzom. Ter z biserčkom: na Katjino sklepno vprašanje, kaj bo, ko bo velika, je dejala: “Še sama ne vem, kaj bom, ko bom velika. Delam na tem, da bi bila takšna, kot sem, ali še malo bolj srečna.”