Varuh otrokovih dolžnosti
V petek, 8. marca 2013, je bilo v domu Franca Močnika v Gorici zanimivo predavanje Marka Juhanta in Simone Levc. Juhant je doma iz Kranja, po poklicu specialni pedagog za motnje vedenja osebnosti z bogatimi izkušnjami kot vzgojitelj ter ravnatelj in avtor knjige Varuh otrokovih dolžnosti, ki jo je napisal skupaj s Simono Levc. Predavateljica pa je logopedinja in svetovalna delavka na osnovni šoli v Slovenj Gradcu.
Že zanimiv naslov je napovedoval, da se vsaj enkrat ne bo govorilo o pravicah, ampak predvsem o dolžnostih. Starši se zavedajo, da je vzgoja otrok najodgovornejše delo, za katerega se večkrat čutijo nepripravljene, otroke želijo vzgojiti v odgovorne, delavne in srečne ljudi, vendar so pri tem preveč zaščitniški, skušajo jih obvarovati vsakega napora. Dejansko pa tako povzročijo, da postanejo mladostniki nezadovoljni in brezciljni.
Predavatelja sta izpostavila dejstvo, da na šole prihaja vse več razvajenih otrok, ki so deležni take vzgoje že od mladih nog. Levčeva je navedla primer prvošolčka, ki mu mamica pomaga narediti vse: sleči plašč, sezuti čevlje in natakniti copate ter celo potisniti v razred. “To je zelo zgrešeno”, je izjavila, “saj starši na tak način onemogočijo otroku, da bi postal samostojen. Starši iz zdravega otroka naredijo invalida. Hkrati pa je dodala, da starši otrok z motnjami v razvoju naredijo vse, da je njihov otrok le kanček bolj neodvisen”. Poleg tega sta omenila, da otroci prehitro izkusijo stvari, ki se tičejo odraslih. “Pri petnajstih letih so že izkusili vse, začnejo se dolgočasiti in se ničesar več ne veselijo”. Taki najstniki niso borbeni in se ukvarjajo le s tem, česar še nimajo. Juhant je tudi opisal drugačen pristop otrok do daril: v času njegove mladosti so se veselili že, če so prejeli od starejšega brata kolo in so se z njim lahko igrali cele tedne, danes pa se otrokom oči zasvetijo od veselja le za hip, preden že sežejo po katalogih in iščejo igrače, ki jim manjkajo. Nato sta se oba posvetila metodam vzgoje in tudi odločno rekla, da obstajajo recepti v vzgoji. Navedla sta primer, ko pride otrok z negativno oceno iz šole, in obrazložila, kako naj vodimo v taki situaciji pogovor z otrokom. Poskušajmo ostati mirni in mu zastavljati vprašanja, ki se začnejo s črko K. Kaj boš zdaj? Kako boš oceno popravil? Kdaj in kje se boš učil?… Med predavanjem sta poudarila še pomen starševske brezpogojne ljubezni do otroka – da ga sprejemamo takšnega, kakršen je, in mu večkrat tudi povemo, da ga imamo radi. Naštela sta tudi nekatere otrokove dolžnosti, kot recimo, da je aktiven pri vseh opravilih, povezanih z družinskim življenjem, dokler živi v družini, da upošteva avtoriteto staršev, da se nauči svoje probleme reševati samostojno. Zanimiva je bila še slika, ki je prikazovala otroka v čolnu in s pomočjo katere je Juhant razložil, da, če se starši in drugi dajo na otrokovo stran, se čoln prevrne. Na tak način je tudi preprosto razložil, kako je dolžnost staršev, da se postavijo v šolskem procesu na stran učiteljev in šole, da v sodelovanju rešujejo težave.
Za konec sta naštela tudi nekatere dolžnosti staršev, da vzgajajo otroke s pravili in navodili, neodvisno od tega, ali je to otrokom všeč; da vzgajajo z besedo in zglednim ravnanjem, skladno s svojimi vrednotami, predvsem pa da se z otrokom ukvarjajo redno in ob vsaki vzgojni priložnosti ali zahtevi. Poslušalci so lahko kupili njuno knjigo, ki je zelo bogata s konkretnimi vsakdanjimi pravili. Duhovita je zadnja stran knjige, kjer navaja ceno in zraven dodaja: Na življenje pripravljen otrok – neprecenljivo.
Tadej Pahor
