V vsem, kar dela, ga vodi srce

Piše: Julija Cotič

Pogovor / Simon Cotič o novih načinih zdravljenja srčnih bolezni in o udejstvovanju v naši sredi

Simon Cotič, 25-letnik z Vrha Sv. Mihaela, je decembra lani zaključil magistrski študijski program medicinske in farmacevtske biotehnologije na tržaški univerzi, na kateri je danes tudi zaposlen. V laboratoriju v Mednarodnem centru za genski inženiring in biotehnologijo (ICGEB) raziskuje inovativne oblike zdravljenja genetskih bolezni srca, ki temeljijo na spreminjanju genoma s tehnologijo Crispr/Cas9.

Prvi konec tedna tega meseca je že imel besedo na prestižnem srečanju raziskovalcev z različnih koncev sveta. Poleg komaj opravljenega delovnega potovanja v Mehiko sva se pogovorila še o njegovi študijski poti, življenju raziskovalcev nasploh in navezanosti na domače kraje. 

Kako te je pot pripeljala do Mehike?

Začelo se je lani, ko sem še kot študent opravil del predvidene prakse na londonskem Kraljevem kolidžu (King’s College). Takrat sem pod mentorstvom profesorja Maura Giacce raziskoval in zbiral podatke za magistrsko nalogo o vrsti molekul mikro RNK, ki imajo sposobnost izboljšati proces spreminjanja genoma v srčnih celicah. Zanima me tehnologija Crispr/Cas9: to je inovativen način zdravljenja genetskih bolezni, ki ga raziskuje Mauro Giacca. Prav o tem sem na povabilo profesorja predaval v Mehiki.

Čemu torej srečanje v mehiškem mestu Cancún?

Srečal sem se z raziskovalci, ki so vključeni v konzorcij Leducq. To je združenje, ki namenja veliko denarja v raziskovanje. Vanj je vključen tudi moj mentor Mauro Giacca, direktor univerze za kardiovaskularno in metabolično medicino in znanost na Kraljevem kolidžu ter vodja laboratorija za molekularno medicino inštituta ICGEB na Padričah. Vsakih šest mesecev je predvideno srečanje, na katerem se z ostalimi znanstveniki konzorcija delijo spoznanja in napredek na skupnem raziskovalnem področju. Srečanja potekajo enkrat na eni strani oceana, enkrat na drugi. Pred šestimi meseci smo bili v Trstu, tokrat pa smo poleteli v Mehiko.

Če prav razumem, si udeležencem srečanja predstavil dosežke laboratorija, v katerem si zaposlen, oni pa tebi svoja?

Ja, tako. Vsi se ukvarjamo s t. i. gene editingom (spreminjanjem genoma) v srčnih celicah s pomočjo tehnologije Crispr/Cas9 in njenih novejših različic. Z laboratoriji iz ZDA, Nizozemske, Londona in Nemčije smo razglabljali o novih tehnologijah, ki se uporabljajo na tem področju, načrtovali smo možna sodelovanja ter sodelavcem razkrili vsak svoja dognanja za boljšo izpeljavo skupnega projekta. Kot sem že omenil, sem zaposlen v tržaškem laboratoriju, Mauro Giacca pa je v konzorcij vpisan z londonskim laboratorijem. V projekt sem vključen zato, ker profesor Giacca vodi tako tržaški kot londonski laboratorij.

Kako pa naprej?

Po dvodnevnem srečanju smo nadaljevali delo vsak na svojem koncu sveta. Jaz sem trenutno zaposlen na tržaški univerzi in raziskujem v laboratoriju molekularne medicine, ki deluje v sklopu Mednarodnega centra za genski inženiring in biotehnologijo ICGEB na Padričah. V kratkem bom verjetno začel doktorat v Trstu pod mentorstvom profesorja Giacce in tako nadaljeval raziskovanje na tem področju.

Kaj točneje raziskujete?

V skupini za molekularno medicino iščemo inovativne, učinkovitejše in še posebno za človeka varnejše načine prenosa genskega materiala. Točneje se ukvarjamo z razvojem lipidnih nanodelcev (v angleščini Lipid nanoparticles ali LNPs), ki bi v srčne celice dostavile genski material. V te lipidne sfere nameravamo namreč spraviti vse komponente tehnologije Crispr/Cas9 in prej omenjeno molekulo mikro RNK, ki naj bi proces spreminjanja genoma v srčnih celicah izboljšala. Princip delovanja lipidnih nanodelcev je podoben kot pri cepivu: v telo vnesemo lipidne sfere z RNK-jem, tako da se v naših celicah proizvede beljakovina, ki potem izvede želeno funkcijo. Cilj projekta je torej z lipidnimi nanodelci vnesti genetski material tehnologije Crispr/Cas9 v srčne celice in tako spremeniti njihov genom, kar pomeni popraviti prirojene mutacije in torej ozdraviti bolnika. Tega se pri srčnih bolnikih jasno še ne počenja iz številnih razlogov. Mogoče pa bomo na tak način v prihodnosti lahko zdravili paciente, ki se rodijo s prirojeno genetsko okvaro na srcu.

To področje je torej tesno povezano z medicino.

Tako, na magisteriju sem se ukvarjal z raziskovalno biomedicino. Če poenostavim, bi lahko rekel, da zdravnike v kliniki zanima, kako uporabiti zdravila, jaz pa sem izbral področje, znotraj katerega jih načrtujemo in ustvarjamo inovativne oblike zdravljenja. To me res navdušuje, saj imam občutek, da s svojim znanjem racionalno in dejansko pomagam ljudem: v laboratorijih namreč prihajamo do spoznanj, ki dajejo upanje pacientom, za katere je izgledalo, da ni rešitve.

Ta svet je res očarljiv. Žal mi je, da ljudje ne vedo, kaj vse se dogaja v laboratorijih. Čeprav se znanost poskuša približati ljudem na najrazličnejše načine, je razumevanje te zelo zahtevno. Česar ljudje ne razumejo, tega se ponavadi tudi bojijo. Navsezadnje pa je to svet bodočnosti in spoznanj, ki rešujejo življenja. Zaradi tega imam veliko zaupanja v znanost, čeprav ni vedno lahko biti raziskovalec, saj je denarja na tem področju še vedno premalo, še posebno v Italiji.

Kako pa na splošno mladi stopajo v ta svet?

Na študijski smeri, ki sem jo opravil tudi sam, nas je bilo precej. Nekaj se jih potem zaposli v farmacevtski industriji, nekaj pa se jih odloči za raziskovalno akademsko življenje. Poleg omejenih finančnih sredstev naletimo seveda na visoko konkurenčnost. V Italiji imamo dobro pripravo in izobraževanje na visokem nivoju, druge države pa vlagajo več denarja v raziskovanje in so zaradi tega tudi bolj privlačne za zaposlitev. Tudi kongresa v Mehiki se je udeležilo veliko Evropejcev, zaposlenih v ameriških raziskovalnih centrih.

Zakaj si izbral prav to študijsko smer?

V našem telesu je vsak najmanjši delec in mehanizem ključnega pomena. Za to sem se začel zanimati na znanstvenem liceju in ugotovil, da je življenje res čudež. Zgodi se, da se v tem procesu kaj zatakne. Želel sem spoznati, zakaj pride do tega in kako napako popraviti. Zato sem izbral smer, v okviru katere se lahko spuščam onkraj mej še neraziskanega in s tem pripomorem k napredku medicine in znanosti nasploh.

Svojega časa pa ne namenjaš samo znanstvenemu raziskovanju, kajne?

Od malih nog so me starši vključevali v razne športne in kulturne sredine našega prostora, za kar sem jim neizmerno hvaležen. Kot otrok sem igral odbojko pri Soči, nato pri Olympii, v minuli sezoni pa sem se vrnil k sovodenjskemu društvu v C ligo. Tam sem aktiven tudi kot član skupine SočaL, ki skrbi za promocijo Soče po družbenih omrežjih. Poleg tega sem pel v otroških pevskih zborih na Vrhu Sv. Mihaela in pri doberdobskih Veseljakih. Dolgoletnemu igranju violine in viole na SCGV Emil Komel sem priključil teorijo glasbe ter opravil nekaj predakademskih izpitov na konservatoriju. Od višješolskih let sodelujem s Primorskim dnevnikom, trenutno skrbim v glavnem za športne novice, večkrat pa pišem tudi o raznih dogodkih na Goriškem.

Pri vsem tem me je od vedno spremljal skavtizem, katerega dragocenost prepoznavam še posebno zdaj, ko sem voditelj. Vedno bolj sem prepričan, da skavtska vzgoja pušča pozitiven pečat tako v osebni rasti vsakega skavta kot v družbi nasploh.

Da vse to izpelješ, je verjetno treba žrtvovati marsikaj.

Res je, a to je izbira, v katero trdno verjamem. Če se za naš prostor in našo skupnost ne bomo zavzemali mi, potem se tudi za nas ne bo nihče drug. Svoj čas in znanje z veseljem darujem slovenski narodni skupnosti oz. temu, za kar verjamem, da je vredno. Obdan sem z nekaterimi ljudmi, ki tudi sami verjamejo v to in me zato na tej poti spremljajo. Vem pa, da bi veliko več ljudi lahko stopilo zraven in se dalo na razpolago domačim društvom ali organizacijam. Drugim mladim želim, da bi z navdušenjem darovali svoj čas eni izmed številnih stvarnosti, ki jih nudi naša skupnost, ter s svojimi talenti pripomogli k cvetenju že rodovitnih tal.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme