Rubrike

V vojnih časih Scorpions še vedno pojejo o svobodi, miru in ljubezni

V vojnih časih Scorpions še vedno pojejo o svobodi, miru in ljubezni

Trst / Pala Rubini

V soboto, 14. novembra, sem se zjutraj zbudila z občutkom, da, kar se je zgodilo v Bataclanu, sploh ne more biti res. Kar se je zgodilo v Parizu, kjer je veliko ljubiteljev glasbe poslušalo rock-blues koncert Američanov Eagles of death metal, bi se lahko zgodilo v tržaškem Pala Rubini, kjer so v petek zvečer stopili na oder Scorpions. Ko sem v Trstu, skupaj z vsemi 4000 prisotnimi, nič hudega sluteč, pela uspešnico Winds of change, pesem, ki govori o upanju v boljši svet, so mladi kot jaz umirali pod streli fanatikov. Ne morem opisati vseh občutkov in misli, ki me bremenijo: žalost, strah, jeza… V srcu imam tudi občutek krivde, ko pomislim, da sem veselo uživala ob poslušanju pesmi, ki so ustvarile zgodovino rock glasbe, istočasno pa je v Parizu nastajala tragedija. Vse to me je prevzelo bolj kot vse druge grozote, ki se vsak dan dogajajo po svetu, enostavno zato, ker je Bataclan blizu, ker na tistem koncertu bi lahko bila tudi jaz.
V Trstu smo res uživali v glasbi. Rock skupina iz Hannovra, ki je nastala leta 1965, praznuje letos petdeseto obletnico svoje glasbene poti. Ob tej priložnosti je izšla njihova osemnajsta plošča, posneta v studiu, tržaški koncert pa spada v svetovno turnejo z naslovom Return to forever (Nazaj v večnost).
Pred skupino Scorpions so občinstvo segreli Tržačani Rhapsody of fire, ki sta jih l. 1993 ustanovila kitarist Luca Turilli in klaviaturist Alex Staropoli. Njihova prva plošča, iz leta 1997, je elegantna zmes power metal in klasične glasbe: navdih so namreč našli v skladbah Paganinija, Vivaldija in Bacha, bili so izvirni, in to jim je v kratkem času prineslo svetovni uspeh in več kot milijon prodanih plošč.
Petkov nastop skupine Rhapsody je bil kratek: po uvodni skladbi z njihove druge plošče Simphony of enchanted land (1998) so nas razveselili z uspešnico Emerald Sword, ki nas je v mislih peljala v čudežen čas in kraj, kjer živijo zmaji, vitezi in princese – iz tega sveta so zgodbe, ki nam jih tržaška skupina pripoveduje. Sledila je prva pesem v italijanščini Lamento, naslednjo pa so posvetili pred kratkim preminulemu hollywoodskemu igralcu Christopherju Leeju, ki je z njimi posnel nekatere dele pesmi. Z Dawn of Victory, ki je izredno navdušila občinstvo, so se poslovili in po prvih 45 minutah glasbe so tehniki začeli pripravljati oder za skupino Scorpions.
Za ogromno kuliso, na kateri je bil naslikan logo nemške skupine, so začeli montažo izjemno lepe scene. Ob spremljavi prvih not pesmi Going out with a bang se je prikazal velik oder s svojimi mogočnimi ekrani, na katerih so bile barvne, skoraj tridimenzionalne podobe. Kitarist Rudolf Schenker in pevec Klaus Meine, oba 67-letnika, se nista ustavila niti za trenutek, med celotnim koncertom sta plesala in skakala kot mladostnika. Zaigrali so stare uspešnice in nove skladbe z zadnje plošče. Tudi drugi “mlajši” člani skupine (tudi ti imajo že vsi okoli šestdeset let) so med celotnim koncertom obdržali izjemno hiter in energičen ritem igranja in nastopanja na odru.
Kitara Matthiasa Jabsa in bas Pawla Maciwode sta se krasno vključila v igranje bobnarja Jamesa Kottaka, pravega posebneža, ki je izrabil vsako priložnost, da si je slekel majico in občinstvu pokazal svoje tetovaže (na hrbtu ima ogromen napis Rock and Roll Forever in to že veliko pove o njegovem načinu življenja). Med tako imenovanim “Kottak Attack” so se bobni, ki so bili pritrjeni na veliko ploščo in so viseli na verigah, dvignili visoko, skoraj do strehe dvorane, in od tiste izjemne višine nam je Kottak podaril solo. Vsakokrat, ko je udaril na boben, se je na ekranih pokazala naslovnica ene izmed plošč, ki jih je skupina Scorpions izdala v svoji petdesetletni karieri: nastal je vizualen prikaz celotnega njihovega dela.
Na koncu je Kottak vsem prisotnim nazdravil s kozarcem piva, bobne so spustili na oder in Scorpions so spet nastopili v polni zasedbi. Tudi Klaus Meine je v eni sami sapi popil veliko pivo, nato se je koncert lahko nadaljeval z zadnjimi tremi pesmimi in končal s hitom Big city nights. Scorpions so se nato zahvalili tržaškemu občinstvu, lepo pozdravili in voščili lahko noč. Odšli so z odra, a vsi smo dobro vedeli, da se šalijo, saj nas niso mogli zapustiti, ne da bi zaigrali svojih najbolj znanih: Still loving you in Rock you like a Hurricane. Po nekaj minutah so se končno vrnili in med ovacijo končali nastop.
Z mojega nasmeha, z obrazov vseh fanov dobre rock glasbe, ki so bili v petek zvečer v Pala Rubini, je bilo razvidno, da smo se sprostili in na zdrav, lep način skupaj uživali med koncertom. Veselo, a urejeno smo zapustili dvorano in se vrnili k avtomobilom.
Ta lepi večer mi bo celo življenje ostal v mislih in srcu, saj se je moje veselo in zadovoljno vzdušje skvarilo že po poti iz Trsta domov, ko sem v avtu odprla radio in izvedela, kaj se je istočasno dogajalo v Parizu. Ne morem se sprijazniti z dejstvom, da bi med mladimi ljubitelji rock glasbe, ki so v Bataclanu tako kruto in nesmiselno izgubili življenje, lahko bila tudi jaz.
Ko je novinar po radiu končal svoje poročanje, sem izbrala drugo radijsko postajo in zaslišala prve note pesmi Neila Younga “Rocking in a free world. Nobena druga pesem ne bi bila bolj primerna v tistem trenutku: vzeta je s plošče Freedom, ki je nastala leta 1989 in poje proti vojni, o svobodi in pravičnosti, o tem, kako se ne smemo vdati strahu. Res je, s svojim strahom hranimo skrajneže, ki nas s krutostjo in terorjem hočejo podjarmiti in nam vzeti svobodo, zato se ne smemo skrivati v naših hišah, še vedno moramo verjeti v boljši svet. Scorpions so že v času hladne vojne peli:
“The world is closing in
And did you ever think
That we could be so close,
like brothers,
The future is in the air
I can feel it everywhere
Blowing with the wind
of change. ”

Katja Ferletič
 

25.11.2015

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!