V TKS so predstavili pesniško zbirko Bele sence avtorice Neže Zajc
V četrtek, 28. maja 2026, je v Tržaškem knjižnem središču na Trgu Oberdan potekala predstavitev pesniške zbirke Bele sence pesnice Neže Zajc. To je že peta pesniška zbirka avtorice, ki je sicer rusistka, slovenistka in literarna zgodovinarka. Knjigo je izdala tržaška založba Mladika, zato so se tudi odločili za predstavitev v Trstu. To je druga predstavitev, prva pa je bila v Ljubljani na SAZU. Z avtorico se je pogovarjala Vilma Purič, ki je tudi avtorica spremne besede, gledališki igralec Janez Škof pa je z interpretativnim branjem ovrednotil avtoričine pesmi.
Neža Zajc je pesnica generacije iz 70. let prejšnjega stoletja. Tej generaciji pesnikov je skupno, da so odprti do svojih predhodnikov in nadaljujejo njihovo delo tako v obliki kot tudi v vsebinah. Pri tem se nekako prepozna dva pristopa: družbeno angažirana poezija in poezija, ki postavlja v ospredje intimo človeka. V slednjem se giblje tudi poezija Neže Zajc. V njenih pesmih najdemo tudi nekaj povezav z našimi kraji. Taki stana primer pesem Nad Trstom in pesem Cvetovi, ki je posvečena Srečku Kosovelu. Avtorica je navezana na Kosovela in ga ob Danteju in Ani Ahmatovi uvršča med pesnike, ki jih najraje prebira. Tem avtorjem je tudi posvetila veliko svojega dela kot literarna zgodovinarka.
Nežo Zajc pa s poezijo povezuje, poleg že omenjene profesionalne poti, tudi družinska vez. Rojena je namreč v umetniški družini: njen oče Zlatko Zajc je tudi pesnik, prav tako je bil njen stari oče Dane Zajc. Prav on je morda pesnik, ki je najbolj vplival na kasnejše generacije umetnikov, in to potrjuje tudi njegova vnukinja. Skupno jima je, da imata izrazit čut za opisovanje in podajanje doživetij, v Nežini poeziji lahko tako vidimo nadaljevanje Danetove. Neža Zajc pravi, da to dediščino jemlje zelo resno in da je ponosna na svoje delo ter na delo svojih prednikov. Sicer o tem ni rada govorila, predvsem ne v študentskih letih, ko je bil dedek še živ ter njegova poezija še zelo živa in aktualna. Ni želela namreč, da bi padla v posnemanje svojega deda, ampak je želela najti svojo pot, kar ji je tudi uspelo. Je pa nedvomno nekaj povezave z Danetovim delom, saj je, kot sama pravi, ta poezija v njeni krvi, je del nje.
Bela barva je v pesniški zbirki prisotna vsepovsod, najdemo jo v naslovu, prek raznih podob, ki nam jih pesnica naslika s poezijo. Bela je v poeziji zelo jasen simbol, za Danteja je na primer simbol neznosnosti življenja. Za Nežo Zajc je belina simbol za duhovno območje, netelesnost človeka. Belina je, kjer se počutimo zares svobodni, neobremenjeni, in to lahko v njeni poeziji razplastimo na različna področja, od misli do narave. O pisanju je avtorica priznala, da se ne skuša ukvarjati s svojim jazom, ampak prepusti svoje misli toku in poeziji dovoli, da pride na dan. Pesem ima svoj glas in ona ga skuša preliti na papir, zato so pesmi lahko v različnih oblikah, spolu … Nikoli pa ne piše, če pesmi ne sliši v sebi. Če pa je pesem v njej in je ne zna izraziti, ji je neprijetno in trpi. Za svoje pesmi pravi, da jih lahko vidimo skoraj kot obliko molitve, saj se jih veliko konča s prošnjo.
Neža Zajc je torej pesnica, ki nam kaže, kako pomembna in kako globoka je lahko pesniška umetnost tudi v sedanjem času, ko je človeška intima postavljena na drugo mesto in je v ospredju videz, ter kako lahko s simboli, ki jih vsi lahko razumemo, prikažemo občutja, ki so veliko bolj kompleksna od videza.
