V spomin na nadškofa, ki je veliko naredil za Goriško

Piše: DD Fotografije: DD

Gorica / Poimenovanje cestnega otoka po nadškofu A. V. Bommarcu

Gorica se je prejšnji teden spomnila nekdanjega škofa msgr. Antona Vitala Bommarca (21.9.1923-16.7.2004), ki je v letih 1983-1999 vodil krajevno Cerkev. V četrtek, 21. septembra, je namreč poteklo sto let od njegovega rojstva, zato so v jutranjih urah cestni otok pred cerkvijo Srca Jezusovega v Gorici uradno poimenovali po njem.

Slavje se je začelo v omenjeni cerkvi s pesmijo, himno sinode, enega velikih dogodkov, ki je močno zaznamoval čas Bommarcovega škofovanja. Po branju beril je sedanji nadškof, msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli, v molitvi prosil Gospoda za zvesto Bommarcovo dušo in se zahvalil za njegova apostolska prizadevanja. Upokojeni škof v Trevisu in nekdanji general minoritov, msgr. Gianfranco Agostino Gardin, je o sobratu povedal, da ga je poznal od 60. let prejšnjega stoletja dalje in da ju je povezovalo tudi to, da sta opravljala kar nekaj podobnih funkcij. Goriški nadškof se je rodil na Cresu, po značaju je bil resnoben, preprost, strog in trezen, podoben naravi na otoku, ki je pretežno skalnat in brez zelenja. Na rojstni kraj je bil zelo navezan. Zapustil ga je namreč že v 11. letu, ko je še zelo mlad stopil v semenišče v Padovi. V mladosti je tudi hudo zbolel in nato nekako ‘čudežno’ ozdravel. O njem so pravili, da je bil rojen za vodilne funkcije, zaupali so mu več pomembnih vlog, bil je tudi najvišji redovni predstojnik. In vendar ga v karieri nista gnala ne nečimrnost ne uveljavljanje samega sebe. Vodenje mu je bilo oblika služenja, v izpolnjevanju odgovornosti je bil zelo vesten in delaven, napore je sprejemal v duhu pokornosti. Njegov moto je bil “da teipsum aliis!” (slov.: daruj se drugim!). V času vodenja minoritov je redu zadal svoj pečat, močno je spodbudil misijonska prizadevanja. Kljub aktivnemu življenju pa je bil – kot kristjan, redovnik in duhovnik – tudi zelo kontemplativen; vedno več je skrbel za osebno duhovno življenje, “vedno bolj je bil Božji mož, prijazen in priljubljen”. Z leti je v njem zorela ljubezen za Kristusa, ki je imel vedno močnejšo, središčno vlogo v njegovem življenju. Če je bil prej impulziven in zelo dejaven ter avtoritaren, je na stara leta živel v vedno večji krotkosti in bratski milini. V tem duhu se je tudi poslovil od tega sveta.

Posebno žive spomine na nekdanjega nadškofa je nato obudil prof. Andrea Bellavite, ki je prvih pet let kot duhovnik živel v škofijskem ordinariatu, pa tudi naslednja leta je bil tesno povezan z njim. Bommarco, ki ga je sv. Janez Pavel II. posvetil v škofa 6. januarja 1983 in je uradno nastopil svojo službo v Gorici 6. februarja, je bil močno navezan na rodni Cres in njegove ljudi. S svojimi rokami si je v odmaknjenem zalivčku na otoku zgradil kamnito “kučico”, kamor je lahko prišel le z ladjico in kjer je – “v svojem osebnem Vatikanu” – vsako poletje preživljal mesec dni brez elektrike in vode; tam je nabiral moči in navdih za svoje pastoralno delovanje. Vedno so mu bili pri srcu rojaki, ki so po drugi vojni morali zapustiti svoje domove; istočasno si je prizadeval za premagovanje starih zamer in – ne brez težav – za dobre odnose med različnimi jezikovnimi in kulturnimi skupnostmi, ki živijo v našem “dramatičnem in očarljivem mestu”. S svojo močno osebnostjo je nadškof pustil v nekaj več kot 15 letih na Goriškem veliko konkretnih znamenj. Že v prvih mesecih je razumel pomen znanja slovenskega jezika, zaradi česar se je zatekel na Ptujsko Goro, da bi se naučil vsaj brati slovensko. “Rezultat ni bil izjemen, pri šestdesetih letih se je težko naučiti novega jezika, a njegov napor so ljudje cenili, saj je vsaj delno prispeval k umiritvi odnosov med različnimi komponentami duhovščine ter slovenskim, furlanskim in italijanskim svetom.” Semeniščnike je rad pošiljal v Rim, tako da je imel ob sebi izobražene bibliste, teologe in zgodovinarje. Ker je verjel v mlade, je dosegel, da je stavba malega semenišča v Ul. Alviano postala sedež videmske univerze in torej pomembno središče izobraževanja mladih rodov. Na noge je postavil tudi jezikovni licej Pavlin Oglejski. Ogromno je naredil za Oglej kot zgodovinsko, teološko in patoralno osrčje celotne škofije, za ohranjanje in ovrednotenje bazilike je priskrbel znatna finančna sredstva. Ponovno je oživil fundacijo za ohranitev oglejske bazilike, ki jo je leta 1909 ustanovil msgr. Sedej in ki še vedno opravlja – v navezi s krajevnimi upravami, Deželo FJk in rimsko vlado – pomembno vlogo v duhovni oskrbi in turistični promociji kraja, ki sprejema letno skoraj 300 tisoč obiskovalcev iz vsega sveta. V 90. letih je Bommarco skupno z g. Ruggerom Dipiazzo veliko naredil za begunce z Balkanskega polotoka, pa tudi – z g. Giuseppejem Baldasom – za goriške misijone v Afriki, ki jih je kljub slabemu zdravju nekajkrat le obiskal. V škofiji si je prizadeval za ovrednotenje vloge laikov in spodbujal ter posvetil prve stalne diakone. Da bi sprožil dialog med različnimi komponentami cerkvene skupnosti, je v Ogleju v svetem letu 1983-1984 organiziral posebna srečanja po dekanijah, spomladi 1992 pa priklical papeža Wojtyli, čigar glavno sporočilo je bilo, da je Gorica kraj srečanja med Vzhodom in Zahodom. Eden glavnih sadov njegovega škofovanja je gotovo bila škofijska sinoda (1996-1998): 300 vernikov, duhovnikov in laikov, je dve leti razglabljalo o tem, kako uresničevati smernice Drugega vatikanskega koncila na Goriškem. Zbornik z vsebinami sinode je še danes zelo aktualen in bi ga bilo vredno pogosteje vzeti v roke, je dejal Bellavite. Bommarco je v Gorici ne nazadnje odprl samostan klaris kot kraj molitve in duhovnosti, ustanovil krajevni radio Voce Glas, spodbujal sodelovanje med tednikoma Voce Isontina in Novi glas, sprožil medškofijska obmejna romanja goriške nadškofije in koprske škofije na Sveto Goro. Za vse to in še mnogo drugega, je sklenil Bellavite, se p. Antona Vitala Bommarca lahko vsi spomnimi z eno samo besedo: “Hvala, Graziis, Grazie!”

Na cestnem otoku pred cerkvijo Srca Jezusovega so nato goriški župan Rodolfo Ziberna, nadškof Carlo Redaelli in Bommarcovi sorodniki, po blagoslovu, odkrili cestni znak, tablo z napisom “Isola Antonio Vitale Bommarco (21 settembre 1923 – 16 luglio 2004) Arcivescovo di Gorizia”.

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme