"V nas je vedno prisotna želja po življenju"

POGOVOR – Teolog in družbeni delavec Andrea Bellavite

V soboto, 21. decembra, je potekal filozofsko-teološki pogovor med filozofom Mirtom Komelom in teologom Andreo Bellavitejem v Knjigarni kavarni Maks v Novi Gorici. Ob priložnosti smo se pogovorili z Bellavitejem, ki se predstavlja kot teolog, novinar in družbeni delavec, strokovnjak za zgodovino religij, predvsem pa popotnik.

V pogovorih, ki imajo naslov Zimske urice in ki potekajo v dveh jezikih, v slovenščini in italijanščini sočasno, ste razpravljali o obstoju Boga, obstoju transcendence v povezavi s skrivnostjo dobrega in zla, osredotočili ste se na temo življenja, smrti, ljubezni in nesmrtnosti. Kaj pomeni zate Bog?

Bog je zame isto kot zrak, ki ga diham, je neka resničnost, ki me obdaja in ki napolni vse stvari in bitja. Boga zauživamo enako, kot zauživamo zrak, vendar to nam ne pride na misel, delamo svoje stvari, živimo svoj vsakdan. Bog napaja moje življenje. Hkrati se čutim odgovornega za vse, kar se dogaja okoli nas. Ne zahvaljujem se Bogu za dobre stvari, ki se mi zgodijo, in ga ne krivim za slabe. Bog presega naše razumske možnosti. On je nekaj, kar mi daje upanje in me ohranja pri življenju.

Božič nam govori o inkarnaciji Boga, Bog je postal del nas samih.

Prav si povedal. Kalcedonski koncil je v letu 325 po Kr. razlagal natančno to, da je Bog popolnoma Bog in popolnoma človek in da sta obe naravi v njem združeni, vendar je popolnoma Bog in zato nerazumljiv za našo človeško naravo. A je tudi človek in v celoti deli vse človeške slabosti, celo človeško omejenost z nami, vključno smrt in občutek Božje zapuščenosti. Utelešenje je prav to, da Bog še naprej ostaja Bog in sočasno postaja popolnoma človek. V tej povezavi obe resničnosti, božja in človeška, ne izgubita svoje značilnosti.

Govorili ste tudi o življenju in smrti. Ali se bojiš smrti?

Ja, zelo. V nas je vedno prisotna želja po življenju. Bojim se smrti, ker se bojim te dimenzije niča in ne morem razumeti, kaj bi lahko bilo zunaj prostora in časa, in morda me prav ta nezmožnost razumevanja straši, vendar vem, da je tudi to skrivnost.

Evropa je podobna zibajočemu se stolu ali stolpu, ki se zdi, da se bo zdaj zdaj podrl. Kaj ti misliš?

Ja, prav tako. Evropa mora najti dušo in ne sme ostati v razmerju, v katerem obstajajo le trgovinski odnosi med državami, postati mora Evropa narodov, ki živijo skupaj v tem delu razsežnosti upanja, kot ga oznanja papež Frančišek. Vendar se mi zdi to še vedno daleč. Trenutno v Evropi prevladujejo birokrati in trgovci, v središču pa bi morala biti kultura. Kultura je ključ, ki lahko Evropi omogoči spremembo in ji pomaga, da najde svojo identiteto.

Kaj misliš o Gorici in Novi Gorici v sklopu leta 2025?

Lepo je, da obstajajo dogodki, kot je GO! 2025, ki ne ovirajo, temveč združujejo način skupnega bivanja med mestoma. In to na kraju, na katerem so se v preteklosti godile tragedije. Še veliko poti je treba prehoditi, preden bomo prišli do cilja, ampak gotovo nas ta dogodek spomni na odgovornost, ki jo moramo imeti vsi skupaj. Vedno občudujem slovenski jezik in njegovo lastnost, da loči tri števila: ednino, množino in tudi dvojino. Je eden izmed redkih jezikov, ki jo imajo. Dvojina spominja tudi na dve Gorici, ki skušata prehoditi skupaj isto pot. Gotovo je tista skupna pot, na katero gleda tudi vsa Evropa, ki pa ne izbriše razlike med njima, ampak daje še dodatno vrednost. Kot primer bi lahko navedel dva človeka, moža in ženo, ki sta se poročila, se združila, vendar nista izničila drug drugega, nasprotno, z združitvijo sta se okrepila.

Ampak ta pot je verjetno še dolga.

Seveda je še dolga pot, da pridemo do cilja, a smo na dobri poti. Naslednji korak bi bil lahko ta, da bi obe Gorici vsaj pasivno obvladali oba jezika: slovenskega in italijanskega. Ni prav, namreč, da se morajo le Slovenci truditi govoriti italijansko. Včasih opažam, da Italijani v Gorici ne znajo reči niti “dober dan” v slovenščini.

Kaj vam pomeni meja?

V latinščini beseda confinis ponazarja mejo, ki je ni mogoče preseči, ampak je zelo blizu besedi finis, kar pomeni cilj, torej kraj, kjer se združujejo cilji dveh mest. Evropska prestolnica kulture bi lahko bila prav kraj, kjer si delimo cilje. Kraj, na katerem je obstajala zaprta meja, se lahko spremeni v kraj skupne delitve ciljev in marsičesa drugega.

Napisal si knjigo Gorizia – Nova Gorica, due città in una prav o našem mestu. Kako se je rodila zamisel?

Predstavljamo si popotnika, ki bi lahko bil Goričan ali Novogoričan. Na voljo je sedem sprehajalnih poti in ena kolesarska pot. Ko popotnik hodi po tej poti, se ozira naokoli in na vsakem koraku vidi, da to naše območje izraža kulturno raznolikost: tu vidi hiše, ki so jih zgradili Habsburžani, tam vidi slovensko mestno četrt, tu je Trgovski dom, tam so zelo zanimive arhitekture, nadalje dobimo beneške hiše, judovske hiše itd. Vse se prepleta in dokazuje, kako krasno je to območje in kako lepa je ta raznolikost jezikov in kultur. To velja tudi za Novo Gorico, ki je niso zgradili samo Slovenci, ampak priča o ljudeh, ki so prišli iz vseh delov Jugoslavije, da bi zgradili novo mesto. Številni italijansko govoreči Goričani so mi povedali, da so prebrali knjigo in nato prišli v Novo Gorico, da bi si ogledali stvari, ki jih niso poznali. Prav tako so mi številni Novogoričani povedali, da so prišli že večkrat čez mejo, vendar nikoli niso opazili nekaterih arhitekturnih biserov, ki jih knjiga omenja.

Kaj misliš o novem letu? Vojne, gospodarska kriza dokazujejo, da prihodnost ni najboljša.

V tej zvezi se spomnim, da ima jubilejno leto osrednje geslo Romarji upanja. Upanje nikoli ne osramoti, zato lahko rečem, da se napotimo v leto 2025 ne z optimizmom, ker optimist po navadi ne vidi težav, ki so na poti, in niti s pesimizmom, ker pesimist pravi, da se nič ne da napraviti. Upanje se zaveda obstoječih težav in se aktivira, da bi lahko razumeli težave in se potem z njimi spopadli. In to ne velja le za politike in za tiste, ki odločajo o vojni in miru, velja za vsakega izmed nas. Tudi mi smo poklicani, da ponovno vzpostavimo odnose z drugimi, da v vsakdanjosti sledimo bolj zdravemu življenju, da na primer, če je mogoče, uporabimo kolo namesto avta in s tem morda manj onesnažujemo. Problem planeta Zemlje in problem vojn se začenja reševati tako, da se najprej posamezni ljudje odločijo spremeniti sebe in svoj način življenja. Šele takrat upanje lahko pridobi svojo konkretnost, ki nam omogoči, da se premaknemo in krenemo na boljšo in bolj odgovorno pot. Moja želja za leto 2025 je prav to, da bi vsi postali ženske in moški upanja.

Zahvaljujem se ti za pogovor.