V iskanju srbske prelomnice, volitve po letu študentskih protestov

V Srbiji bodo v nedeljo prelomne parlamentarne volitve. Osrednja igralca sta dva. Srbska napredna stranka (SNS) in Aleksandar Vučić na eni strani ter Študentska lista in srbski študenti na drugi strani.

V vsaki predvolilni analizi je treba bralcem ponuditi nekaj konteksta. A kje začeti?

Zgodbo bi lahko začeli leta 2012, ko je SNS kot novinka zmagala na predsedniških in parlamentarnih volitvah. Lahko bi jo začeli tudi leta 2014, ko je SNS na novih volitvah osvojila še več mandatov in prvič dobila svojega premierja – Aleksandra Vučića. Lahko bi jo začeli tudi leta 2017, ko je bil Vučić izvoljen za predsednika države.

Morda pa bi morali iti bolj nazaj v preteklost, v 90. leta, ko je bil Vučić član in poslanec Srbske radikalne stranke danes obsojenega vojnega zločinca Vojislava Šešlja in je v parlamentu grozil, da bodo za vsakega ubitega Srba ubili na stotine muslimanov. Ali pa v zadnja leta Miloševićeve ere, ko je bil minister za informiranje.

Našo analizo bi lahko začeli tudi pri postopnem naprednjaškem prisvajanju države in prevzemanju nadzora. Morda pri medijskih prevzemih, podreditvi javne radiotelevizije in brutalnega obračunavanja z nasprotniki s pomočjo tabloidov. Lahko bi začeli pri katerih od zadnjih volitev, kjer so beležili kupovanje glasov za SNS, izsiljevanje volilcev, manipulacije volilnih imenikov, uvažanje volilcev in njihove fiktivne prijave. Ali pa pri kateri od premnogih afer, ki so se končale brez epiloga: od lažnih diplom in doktoratov ministrov, razkritih povezav z najhujšimi kriminalnimi klani, povezav z eno največjih odkritih plantaž marihuane v Evropi, pa do poniževanja žensk, sumljivih razpisov in najemanju huliganov za fizične napade na politične nasprotnike.

Tokratni članek bi lahko začeli 1. novembra 2024 ob 11.52, ko se je v Novem Sadu zrušil nadstrešek železniške postaje in ubil 16 ljudi. Lahko bi ga začeli istega dne, ko je predsednik Vučić trdil, da so na postaji prenovili vse, razen nadstreška. In lahko bi ga začeli nekaj ur kasneje, ko se je to izkazalo za laž. Članka ne bi mogli začeti le v trenutku obsodbe odgovornih za tragedijo. To se še ni zgodilo.

Analize bi se lahko lotili v trenutku prvih študentskih blokad fakultet. Lahko bi jo začeli na velikih shodih, ki so bili eni največjih v zgodovini Srbije. Na radostnih študentskih pohodih širom države, kolesarjenju v Strasbourg in teku v Bruselj. Lahko ob solzah ganjene srbske diaspore, ki je spremljala študente, ali pa objemu fanta s šajkačo in dekleta s hidžabom. Morda med katarzično 16-minutno tišino, ki je vse to spremljala.

Začetno točko bi lahko izbrali v trenutku, ko je tišino v Beogradu presekal zvočni top. Ko so se na študente in njihove podpornike s pestmi spravili od SNS plačani huligani, ko so jih brutalno pretepali policisti. Morda bi bilo modro začeti pri gnojnici, ki so jo po študentih zlivali provladni mediji, ali pri grožnjah, ki so nekatere poslale v izgnanstvo. Morda bi lahko začeli pri taborišču pred predsedniško palačo, v katerem so bili najeti in oboroženi pretepači ter kriminalci.

Srbski narod si bo v nedeljo sam izbral začetno točko. Upajmo, da si bo lahko tako svobodno izbral tudi svojo prihodnost.