“Mislim, da smo manj civilizirani, kot so bili neandertalci”

POGOVOR  Multiinštrumentalist Boštjan Gombač, sokurator festivala Glasbe sveta

Boštjan Gombač je slovenski klarinetist, multinštrumentalist in skladatelj glasbe za gledališče, film in televizijo. Kot član ali gost številnih glasbenih zasedb igra tudi na piščali, flavto, tolkala in na manj znana in bolj nenavadna glasbila. V sodelovanju z Narodnim muzejem Slovenije je ambasador najstarejšega glasbila na svetu, 60.000 let stare neandertalčeve piščali iz arheološkega najdišča Divje babe. Z njeno repliko je nastopil na lanski otvoritveni slovesnosti Evropske prestolnice kulture v Novi Gorici.

Njegovo delo na področju od etna do resne glasbe je mogoče zaslediti na več kot sto nosilcih zvoka. Nastopil je že s številnimi znanimi slovenskimi izvajalci popularne in resne glasbe, pa tudi z mnogimi svetovno uveljavljenimi tujimi glasbeniki. Organizatorji festivala Glasbe sveta, ki prav te dni, letos že petnajstič, poteka na čezmejnem območju obeh Goric, so ga povabili k sokuratorstvu festivala, pri katerem sodeluje tudi kot rezidenčni glasbenik.

Tema oz. rdeča nit letošnjega festivala, ki vabi na koncerte domačih in svetovno priznanih glasbenikov še danes in jutri, so Uglaševalci miru, v prevodu The Peacemakers. Tako se imenuje tudi rezidenčni projekt slovensko-italijansko-ameriškega tria THE PEACEMAKERS. V edinstvenem okolju Gradu Kromberk se bo Gombač skupaj z vibrafonistom Pasqualejem Mirro in bobnarjem Hamidom Drakom predstavil prav nocoj.

Kako je prišlo do sokuratorstva festivala Glasbe sveta in tvoje vloge rezidenčnega glasbenika v njegovem okviru?

Tadej Stolič (iz KUD Morgan, ki je eden od organizatorjev festivala, op. p.) me je povabil k sodelovanju, če bi bil kot umetnik iz Slovenije nekakšen vezni člen, in ponudil sem mu nekaj ansamblov, sestavov, ki se mi zdijo primerni za ta festival. Poleg skupine Terrafolk, s katero smo se spet zbrali po 21 letih, sem imel v mislih še duet z izrednim portugalskim harfistom Eduardom Raonom, ki živi že 15 let v Sloveniji in že sodelujeva pri enem lepem projektu Nadzemne zvočne pokrajine. A je v tem obdobju na Portugalskem. Namesto tega sem pred dnevi v Parku Basaglia nastopil z Igorjem Leonardijem, s katerim se poznava in sodelujeva že skoraj 30 let. Pri Fake Orchestra, katerega ustanovni član je, sem bil že pri kar nekaj projektih. Skupaj sva delala glasbo za dokumentarne filme za nacionalko, sodelovala sva tudi v gledališču.

Kaj še si ponudil?

Ker gre za glasbe sveta in je eden prvih ansamblov t. i. World music pri nas Caminoigra, sem imel idejo, da bi nastopil tudi s to zasedbo, s katero smo začeli že v prejšnjem tisočletju. Jan Tomšič je tam glavni in idejni vodja. Žiga Golob je na kontrabasu, na bobnih in tolkalih pa Blaž Celarec, ki je produciral že prvo ploščo, posneli pa smo še dve. Ampak v zadnjih (skoraj) 30 letih se je to bolj malo predvajalo. Tako da nas nihče ne pozna in smo še vedno sveži. Vmes smo imeli sicer kakšnih sedem let pavze, a zdaj smo prišli spet skupaj in je super. Tudi to sem ponudil Tadeju.

In kako je prišlo potem do The Peacemakersov, Uglaševalcev miru?

Tudi to je bila že v osnovi ideja, da bi naredil nekaj z izjemnim italijanskim vibrafonistom Pasqualejem Mirro, ki sem ga pred kratkim spoznal na ljubljanskem jazz festivalu. Zamisel je bila, da bi kot tretjega poklicali še Marca Ribota, s katerim sem tudi imel priložnost že trikrat igrati, v Ljubljani in v New Yorku, ko je National Geographic organiziral Night in Slovenia in je nastopila cela vrsta ansamblov, a je bil newyorški kitarist za to obdobje že zaseden. Tako da je Tadej potem predlagal, da bi povabili Hamida Draka, s katerim se še nisva spoznala. Poslušal sem ga pa že na festivalu Jazz Cerkno, v Ljubljani je bil že večkrat, je kar znanec slovenskega občinstva. S Tadejem sva se pogovarjala predvsem o neki rdeči niti ali pa misli, ideji, o nečem, česar nam kronično primanjkuje, in ugotovila sva, da je to mir. In to je lepa misel, ki povezuje festival.

In ste se tudi zato, ker miru danes v svetu tako primanjkuje, poimenovali The Peacemakers?

Ja. Tadej me je vprašal, kako se mi zdi zveza Uglaševalci miru, in sem najprej prišel do besed, kot so sodelovanje, sobivanje, brezmejnost, prijateljstvo, najprej seveda mir, pa uglaševanje različnosti, kreativna empatija, odprtost, navdih narave, skupni prostor, spoštovanje in ustvarjanje skupne vizije. To so bile neke podalineje, ki so se porodile ob tej ideji. Mislim, da se ti nekatere stvari v življenju lahko zgodijo samo s tem, da sediš v občinstvu in poslušaš zbir nekih frekvenc, če govorimo o muziki. Moraš priti tja, moraš kupiti vstopnico, moraš videti, se prepustiti in poslušati. Na začetku in na koncu je to fizika, ampak še vedno lahko premikamo te meje in mogoče opozorimo, da bi bilo res fino, če bi se v tem svetu beseda civiliziran končno udejanjila. Sam se že deset let ukvarjam z neandertalci in s tem napredkom, pa … ne vem, mislim, da smo manj civilizirani, kot so bili neandertalci.

Kaj si lahko obiskovalci nocoj obetajo od tega tria, kakšnega kalibra sta ustvarjalca Pasquale Mirra in Hamid Drake in kaj bo nastalo, če dodaš zraven še Boštjana Gombača?

Vsi trije komaj čakamo, da se dobimo. Ne vem, koliko bo časa za vaje, ampak Hamid in Pasquale se odlično poznata. Skupaj sta posnela že nekaj projektov in imata tudi svoj program. Moj načrt je bil, da ju presenetim in naštudiram tri njune kompozicije. V glasbeni dramaturgiji nastopa je namreč fino imeti začetek in konec, vmes bomo pa videli.

Vmes bo pa improvizacija?

Improvizacija bo tudi znotraj kompozicij, ker sta oba odlična improvizatorja, predvsem zelo subtilna. Empatija in to skupno uglaševanje, sobivanje in poslušanje je pri obeh na prvem mestu. Hamid, ki ima že čez 70 let, je igral z legendami jazzovske glasbe, improvizirane glasbe, kot so Pharoah Sanders, Don Cherry, Herbie Hancock, ta spisek je zelo dolg. Pasquale pa je tudi igral s takimi imeni svetovne glasbe, da dol padeš. Predvsem sta pa oba človeka in pol, poleg tega, da sta izjemna glasbenika, vrhunska, vsak na svojem področju: Pasquale kot vibrafonist, seveda tudi tolkalec, Hamid igra pa vse od okvirnih bobnov do tolkal.

S čim boš pa sam kot multiinštrumentalist obogatil ta nastop?

Če strnem, ker bo tako najlažje, bodo to pihala, trobila in zvočila. Kaj konkretno bom prinesel s sabo, bom pa še videl. Največkrat prinesem boršo, polno inštrumentov. Da so tam. Ker če jih imam, jih lahko tudi uporabim.

Če prav razumem, se pred nastopom sploh še niste srečali?

Ne še, ampak okvirni načrt je. S Pasqualejem sva se že nekaj pogovarjala o tem, ker v muziki, če ni res neke avtorske glasbe, da vsi igramo iz partitur, potem je, sploh v takem žanru, dogovor največ. Verjetno bosta presenečena, da sem se lotil njunega gradiva, ki sta ga že posnela, potem pa ne bo težko začeti.

Bo to enkraten projekt?

Zaenkrat je zamišljen kot enkraten projekt.

Ali se lahko, če pride do prave kemije, morda še kdaj ponovi?

Ja.

Ali bo v tisti torbi inštrumentov prostor tudi za repliko piščali iz Divjih bab?

To imam kot ambasador tega glasbila ves čas s sabo. Tudi zdaj je v nahrbtniku.

Kakšno vlogo igra pri letošnji temi Uglaševalci miru lokacija, ta čezmejnost oz. brezmejnost in ponovno povezovanje? Nekateri v tem okolju obeh Goric, ki ima burno preteklost, pravijo, da bi obe mesti po Evropski prestolnici kulture lahko postali tudi laboratorij miru oz. prestolnica miru.

Ja, lahko bi bil tudi inkubator miru ali pa kakšna lepša slovenska beseda za to. Marsikaj bi lahko bilo. Ta festival je že tako zasnovan s pomočjo italijanskih partnerjev iz združenja Controtempo. Mislim, da je tako povezovanje, sploh če je čezmejno ali obmejno, lahko dober zgled. Zato se mi zdi pomembno, da je to tu. Kar se pa prostora tiče, upam, da bo festival ostal na Gradu Kromberk, ker vmes je že bilo nekaj tendenc, pred leti, da bi se preselil v Novo Gorico.

Ampak ambient Gradu Kromberk je edinstven …

Ambient je neverjeten. Pripomore, kot bi rekel Janez Križaj, k psihoakustiki poslušalca. Se pravi, da ni pomemben samo odličen zvok, ampak tudi prostor. Ljudje poslušamo tudi z očmi. Na Gradu Kromberk so res perfektni pogoji, seveda v primeru lepega vremena. Organizatorji pa so poskrbeli tudi za nadomestno lokacijo, če bo potrebno.

Če se vrneva k zasedbi Terrafolk, s katerimi boš na Gradu Kromberk nastopil jutri. Omenil si, da od leta 2004 niste igrali. Predvidevam, da torej ni nastal nov material, ali pač?

Nekaj novega pa je, zato ker sta vmes Bojan Cvetrežnik in Barja Drnovšek, ki sta tudi partnerja, raziskala, mislim, čudo. Bojan je izmojstril in potem tudi predal znanje o tem, kako se igrajo tradicionalna srbska kola, kako se igra romunsko kolo, ker ima vsako svoje zakonitosti, svoje okraske. Organiziral je tudi cikel Pr’ Goslač, ki se je odvijal v atriju ZRC SAZU, in vsakič je gostujoči violinist oz. godalec, goslač potem na delavnicah mladim predstavil načine igranja in so vedno naredili zaključni koncert, kar se mi zdi tudi super. Poleg tega imamo neke skandinavske, škotske, irske, ene krasne imamo, tako da bo nekaj svežega, bo pa tudi, če bi rekli po angleško, “blast from the past”, se pravi za vse fene.

Ali bo to prav prvi nastop po letu 2004?

Ne. Nastopili smo že v Štanjelu, pa na festivalu Lent, v Sodnem stolpu, kjer smo pred 27 leti nastali, ko smo nadomestili eno odpoved koncerta. Marca smo igrali tudi v Krepljah, zdaj bomo pa na zadnji večer festivala Glasbe sveta po nastopu Tria Omarja Sose, in sicer tam, kjer je amfiteater, med tržnico in amfiteatrom.

Katerega med nastopajočimi ne bi zamudil oz. obisk katerega koncerta do zaključka festivala toplo priporočaš?

Ja, Peacemakersov, ne (smeh), pa tudi če sam ne bi igral. Zdaj, ko igram, jih pa sploh ne smem zamuditi. No, malo šale, sicer pa bi izpostavil predvsem Omarja Soso, ker ne vemo, kdaj bo spet prišel v naše kraje. Govorimo o nekom, ki bo ostal v knjigah in učbenikih in je pustil velik pečat. Sicer pa mislim, da je prišlo do kar lepe, pestre, barvite kombinacije nastopajočih. Ni program samo za izbrance. Bo “poslušable”, če se smem tako izraziti.

Znan si kot nekdo, ki mu je izziv izvabiti zvok iz najrazličnejših predmetov, nekdo, ki vse, kar prime v roke, spremeni v glasbilo. Kateri je najbolj nenavaden predmet ali pa nekaj njih, na katere si do zdaj igral?

Na pojočo žago igram že 22 let, na teremin tudi, ki je poseben inštrument, pa matryomin, nov inštrument, ki ga je japonski mojster igranja na teremin Masami Takeuchi zasnoval “s poroko” teremina in matrioške. To, čemur po slovensko rečemo babuška, je po rusko matrioška. To je nekaj teh. S pomočjo prijatelja in odličnega bobnarja Blaža Celarca iz Caminoigre sem prišel tudi do enih piščali, ki oponašajo petje ptic in o katerih sem sanjal že 20 let. Njihov izdelovalec živi v Braziliji, v bližini São Paola. Njegov ded jih je izdeloval že leta 1907, ker je bil lovec na ptiče, imel pa je tudi tovarno, kjer so imeli za to potrebne stružnice za les. To je škatla 40 različnih piščali, ki so neverjetne. Marca sem jih prvič prinesel in to javno uprizoril na pripovedovalskem festivalu v Cankarjevem domu. Najbolj nenavadno pa je verjetno igranje na glavo.

Na glavo?!

Prav na glavo (pokaže s prstom na svojo glavo), kar sem pokazal po mojem že nekaj deset tisoč otrokom in njihovim staršem. Ker imam tudi nekaj projektov, ko igram za osnovnošolce, za srednje šole, tudi za vrtce. Ko se s členkom fino usekaš v prvem predelu kraniuma, po lobanji, in odpreš usta, se to blazno lepo sliši, in lahko tudi intoniraš in igraš. Seveda pa je treba vaditi. Tega jih tudi naučim. In najlepše je potem gledati mladino, otroke, kako se tolčejo po glavi, ko odhajajo iz dvorane. Pri tem jim povem, da je to dokaz, da smo z glavo pri stvari.