V Berlinu ohranja zamejsko kulturo in identiteto

POGOVOR Lucrezia Bogaro, avtorica knjige Vsim mojim doma

Lucrezia Bogaro je zamejka, ki živi v Berlinu, kamor se je pred devetimi leti preselila zaradi ljubezni. Z možem Matejem Leopolijem, Števerjancem, si je v nemški prestolnici ustvarila nov dom in družino ter v večkulturno mesto ponesla delček zamejstva. Od vedno je vesela, prijazna in zelo radovedna oseba, ki se rada poda v nove dogodivščine – kot je sama priznala, večkrat tudi nepremišljeno –, do danes pa so se vedno izkazale za dobre izbire.

Na pogovor smo jo povabili ob priložnosti izida knjige Vsim mojim doma, ki vsebuje kot neke vrste dnevniške zapise, ki jih je avtorica prvotno objavljala na Facebooku, kasneje pa pisala za oddajo na Radiu Trst A. Iz teh zapisov je nastala tudi standup komedija, s katero je Lucrezia nastopala na številnih društvenih odrih v našem prostoru. Več o sami knjigi lahko preberete v članku o krstni predstavitvi (klikni in preberi).

Lucrezia, zakaj si se lotila pisati “vsim tvojim doma”?

Prvi zapis sem napisala po skoraj dveh letih, odkar sem se preselila. Začutila sem potrebo, da bi kaj pisala, ko sem malo bolje spoznala, kaj pomeni živeti proč od doma. Berlin v resnici ni tako daleč, kot si mislimo, vseeno pa se v takem mestu tvoj vsakdan spremeni. Starši so daleč, tudi prijateljev ni fizično blizu.

S prijatelji in sorodniki sem si seveda redno dopisovala; tehnologija danes omogoča marsikaj. Svoje izkušnje pa sem želela deliti z malo večjo skupnostjo, z vsemi tistimi, ki sem jih poznala in sem jih do selitve srečevala v svojem vsakdanu.

Si pogovorni jezik, domačo govorico izbrala, da bi se počutila še bližje bralcem?

Tako bom rekla: nisem niti preveč zavestno izbrala. Pisala sem “vsim mojim doma”, ker domačim rečem “vsi moji doma”. Priznati moram, da sem verjela, da je “vsim mojim doma” pravilno.

Predstavljam pa si, da so si bralci lahko lažje predstavljali, da jim svoje dogodivščine pripovedujem med klepetom, ko so brali domačo govorico. Na začetku o tem nisem konkretno razmišljala, sem samo pisala iz srca. Vse se je potem razvilo po naključju in zaradi želje, da bi pisala še, ker mi je pisanje dajalo veliko zadoščenja.

Zapise so brali prijatelji na Facebooku, z radijsko oddajo in komedijo si ostala v zamejskih krogih, knjiga pa je namenjena bralcem iz širšega slovenskega prostora. Koga si predstavljaš s tvojo knjigo v roki? Za koga si želiš, da bi jo prebral?

Najprej si želim, da bi jo prebrali vsi moji doma.

Mislim, da knjiga na posreden način opisuje, kaj pomeni biti “zamejc”. Po prvih zapisih in oddajah na radiu sem se zavedela, da si izrecno želim, da je iz pripovedi jasno, da sem zamejka, da sem odraščala v tem okolju in da nosim s sabo vse to, kar mi je naš prostor dal. Te vrednote, znanje, značajske lastnosti sem prenesla v večje svetovljansko mesto, ostajam pa vedno ista, “zamejskost” imam v sebi tudi po devetih letih življenja v Berlinu. Ko bi to sporočilo prišlo tudi do nekoga, ki živi v Prekmurju ali Ljubljani, bi bila tega res vesela. Mislim, da je ta naš prostor zelo zelo bogat.

Želim si, da bi bralci to razumeli, ne glede na to, kdo bo knjigo bral.

Doma si bila vse od malih nog aktivna v raznoraznih krogih, od zborovskih do gledaliških skupin, pri skavtih itd. Pogrešaš vse to v Berlinu? Si tam dobila berlinsko različico vseh teh aktivnosti?

Ne, sploh ne. Vse to zelo pogrešam in ti zapisi so najbrž polnili čas, ki mi je ostajal, ker nisem imela pevskih vaj, skavtskih sestankov ali ker se nisem ukvarjala z organizacijo dejavnosti.

Iskreno lahko povem, da je življenje v Berlinu zelo kaotično, tukaj pa se mi zdi, da živimo v srečnem mehurčku. Ko to povem, se večkrat zdi, da je nekaj negativnega, a ni. Vse društvene in podobne dejavnosti, s katerimi sem se tukaj ukvarjala večkrat na teden, v Berlinu težko najdeš, predvsem če iščeš določeno kakovost. Zamejstvo nas razvaja. Ko sem se preselila v Berlin, sem pričakovala, da bo vse na določenem nivoju, saj sem bila navajena na določene standarde tudi pri amaterskih zborih. Tam pa sem dobila le dobre profesionalne skupine, ljubiteljske niso odgovarjale temu, kar sem pričakovala, in temu, kar sem potrebovala.

Ko sem v Berlinu razlagala, kaj vse sem počenjala doma, so me vsi začudeno gledali, češ, kako je mogoče, da obstaja vsa ta paleta aktivnosti in kako lahko posameznik prevzame toliko odgovornosti. Meni pa se je vse to zdelo samoumevno in potrebno, ker se iz vseh teh izkušenj lahko ogromno naučiš.

Nekoč me je neki fant vprašal, zakaj se ne lotim poučevanja glasbe. Odgovorila sem mu, da je za to potrebna določena izobrazba, njemu pa se je zdelo, da sem na področju glasbe že dovolj izkušena. Vem, da se nekateri lotijo določene aktivnosti tudi na tak način, le na podlagi izkušnje, in mislijo, da bo to dovolj. Jaz pa sem prepričana, da je treba doseči določen standard, ki sem se ga naučila v zamejstvu, in to hočem obdržati.

V teh letih sem se odločila, da zamrznem vse aktivnosti v pričakovanju, da se spet vrnem domov, in takrat se bom vanje spet vključila.

Vajin oz. vaš družinski namen je torej, da se boste vrnili domov?

Prej ali slej pridemo nazaj, ker pogrešava te kraje. Tudi triletnemu sinu je všeč, ko smo tukaj. Če nov član družine, ki prihaja v naslednjem letu, temu ne bo nasprotoval (čeprav ne vem, koliko bo sam lahko odločal), bi se načeloma radi vrnili.

Se je tvoj pogled na našo včasih preveč zaprto, drugih preveč zahtevno slovensko skupnost spremenil po tolikih letih življenja v večkulturnem velemestu?

Seveda na skupnost gledam malo drugače. Sploh ni narobe, če se tu rodiš, odraščaš in živiš celo življenje, to naj bo jasno. Če pa se za nekaj časa preseliš proč od doma, lahko spoznaš tudi drugačno stvarnost.

Mislim, da imamo veliko prednost, in sicer da kljub občutku, da smo zaprta skupnost, na nas pomembno vplivata dve kulturi, in to se nam pozna. Včasih pa se ne zavedamo vsega tega, kar imamo. Življenje v večjem mestu ni lažje. Pred nekaj leti sem pisala o tem, kako so mi zagotavljali, da lahko v Berlinu najdeš dobro službo brez večjih težav. Danes ni več tako. V devetih letih se je veliko spremenilo. Danes so tudi v Berlinu potrebne določene kvalifikacije. Mesto ima štiri milijone ljudi in še vedno raste, konkurenca je res velika.

Velika prednost v zamejstvu je skupnost. V trenutkih, ko potrebuješ oporo in pomoč, jo tu doma lahko dobiš, v Berlinu pa si v glavnem sam. Ne bom razkrila vsega, kar sem napisala v knjigi, a imeti tesne prijatelje v Berlinu ni lahko. Večkrat se v odraslih letih družimo še s sošolci iz osnovne šole, v novem mestu jih ni. V velikem mestu spoznaš ogromno ljudi, a se pogosto zgodi, da so tam le za kratek čas ali stanujejo uro vožnje z metrojem stran od tebe. Ni tako samoumevno, da jih lahko srečaš vsak konec tedna.

Kaj bi pogrešala, če bi se, ali ko se boš, vrnila spet domov?

Nedvomno multikulturnost. V Berlinu res spoznaš osebe z vsega sveta. To je zame še toliko bolj pogosto, ker sem zaposlena na jezikovnem inštitutu, kjer opravljam tajniško delo in sprejemam številne priseljence, ki se vpisujejo na tečaje nemščine, pogosto financirane s strani države. Vsakodnevno sem torej v stiku z ljudmi z vseh koncev in krajev, uporabljam več jezikov na dan in to mi je zelo všeč. V službi vidim, da je svet obenem zelo velik in tudi zelo majhen, ker potrebe vsakega od nas so v bistvu vedno enake. Vsi potrebujemo bližino, da nas nekdo sliši in nas posluša. To me je naučil Berlin.

Česa od doma pa v Berlinu ne pogrešaš?

Pri nas smo včasih preveč selektivni z drugimi ljudmi, a tudi z “našimi”. Mislim, da bi se morali odpreti svetu. Ne smemo se oddaljiti od svojih korenin, temveč jih pokazati in v skupnost vključiti tudi druge. Lahko jih veliko naučimo.

V Berlin si s sabo nesla “zamejstvo”. Kaj od vsega tega prenašaš na svojega otroka?

V prvi vrsti jezik. Moj sin ne govori v knjižni slovenščini, govori zelo zamejsko – trenutno je števerjanščina še precej močna. To si z možem štejeva v čast. Prepričana sem, da je treba z otrokom govoriti v tistem jeziku, ki je tudi jezik srca. Zato se oba z otrokom pogovarjava v zamejščini.

Ob tem pa veliko pojemo. To je bilo zame zelo naravno. Trenutno je največji hit Mulo mauta, in ko greva mimo Doberdoba, Boris vedno reče, da tam živi Mulo mauta. Doma pojemo tudi Marija skoz življenje, Kdo pa so ti mladi fantje … Pripravljam ga na vse to, kar bo dobil, ko se vrnemo. Ponujam mu vse to, kar sem jaz dobila kot otrok.

Z možem pa se tudi trudiva, da bi najin sin ljubil naravo. Čeprav je Berlin veliko mesto, ima ogromno zelenih površin. Tam nimamo gozda ali Krasa, vsak dan pa smo vsaj nekaj časa v zelenem okolju. Z možem sva otroka skušala privaditi na naravo in sedaj ima tudi sam potrebo po takem okolju.

Poznava se že veliko let in o tebi bi rekla, da imaš pisano dušo. Je življenje v Nemčiji, ki je večkrat zaradi stereotipov predstavljena kot siva, oživilo vse tvoje barve?

Berlin ni siv, je vse prej kot siv. Podnebje je grozno, to je treba povedati, kar se pa tiče življenja, je Berlin samo še ojačal barvitost moje osebnosti in ji dodal še ogromno drugih odtenkov. Tega se zelo veselim in to skušam podati tudi “vsim mojim doma”.

Ko bi se preselila v kraj, ki bi moje barve omejeval, tam ne bi ostala toliko časa. Berlin je zelo svobodno mesto. Tudi tam se sedaj, žal, pogoji spreminjajo, vidim pa, da je želja Berlinčanov, da ostane mesto živahno, barvito in zelo svobodno.

V naše kraje bi rada prinesla tudi to stremljenje po svobodnem izražanju osebnosti. Vsak naj bo to, kar je, nujno je treba vedno delati na sebi, ne strinjam pa se z omejevanjem določenih lastnosti, ker se ne skladajo s paleto barv, ki nas obdajajo. Vedno se barve lahko dodajo in spremenijo.

Če smo že pri barvah, v knjigi ne govoriš samo o Berlinu. Posebno poglavje je posvečeno obdobju šestih mesecev, ko si živela in delala v Mozambiku. Kaj ti je prinesla ta izkušnja?

Ko sem se preselila v Berlin, sem razumela, da je svet večji in bolj raznolik od tega, ki sem ga poznala do takrat. V Mozambiku, točneje v Maputu, pa sem se naučila, da je svet še večji. Spoznala sem veliko novih različic žalosti, veselja in vseh drugih čustev.

Tam sem živela v povsem novem, popolnoma tujem okolju. Berlin je v primerjavi z našimi kraji seveda različen, določeni standardi pa so enaki. V Mozambiku pa sem se zavedela, da si lahko srečen tudi brez vsega tega, kar mi jemljemo kot samo po sebi umevno. Naučila sem se, da je soditi izjemno lahko, še posebej če prihajaš iz “privilegiranega” sveta. Naučila sem se, da ne smem kar tako posploševati in druge učiti, kaj je prav in kaj ne. Res bi bilo prevzetno z moje strani misliti, da bom jaz drugim povedala, kako naj živijo.

Razumela sem, da je potrebno veliko časa in veliko empatije, da se približaš kulturi, ki je tako različna. Naučila sem se, da je potrebno veliko samodiscipline, da se zavedaš, kje so tvoje meje posegov v življenje drugih. V Mozambiku sem se zavedela, da pomagati ne pomeni reči, da si zgrešil. Pomagati pomeni, po mojem mnenju, pokazati, kako bi lahko bilo tudi drugače.

V Afriko sem se odpravila, da bi tam pomagala, in skušala sem narediti čim več, recimo okoli 50 otrok v Mozambiku zna zapeti Marko skače. Ta izkušnja pa je še najbolj pomagala meni. Šest mesecev me ni spremenilo, me je prav izboljšalo. Zamašila sem določene črne luknjice svoje osebnosti in jih pobarvala s tem, kar sem se tam naučila.

Ko sem se vrnila, sem vse to, kar sem v Afriki dobila, naravno ohranila le za kratek čas, potem pa sem se morala in se še danes aktivno trudim, da vedno znova prikličem v spomin, kar sem tam osvojila, da ne zaidem spet v lahkomiselnost, ki sem jo imela pred to izkušnjo.

Povrnimo se v naše kraje. Prednosti zamejskega prostora, ki si jih v pogovoru omenila, izhajajo še posebej iz aktivnega udejstvovanja na društvenem področju in v podobnih krogih. Danes se vse bolj soočamo z upadanjem aktivnega udejstvovanja. Kaj bi morali s tvojega zornega kota narediti, da ohranimo vse te pozitivne lastnosti naše skupnosti?

Nimam pregleda nad konkretnim stanjem, torej je to le moje mnenje. Ko se vračam domov, vsakič vidim, da ljudje so in imajo presenetljivo dobre ideje. Zato bi zamejstvo rada pokazala svetu, ker se tukaj res rojevajo zanimive stvari. Kar pa potrebujemo, je nova oblika. Številne stvari več let dobro delujejo, danes pa se svet neverjetno hitro spreminja in nam vedno znova ponuja kaj novega.

Nisem črnogleda, čeprav se v svetu dogajajo stvari, ki mi niso jasne, ne vem, zakaj se sploh dogajajo, in me jezijo. Verjamem, da smo ljudje radovedni in prav zaradi tega iščemo več različnih stvari, s katerimi bi se radi ukvarjali. Ni več samoumevno, da bomo peli v zboru in trenirali odbojko, a iščemo nove aktivnosti, zato upadajo številke.

Zavedati se moramo, da potrebujemo ljudi in jih tako ali drugače moramo dobiti. V našo skupnost moramo sprejeti tiste, ki bi se radi vključili, tudi če do takrat niso bili del naše družbe. Nekoč smo bili vsi vzgojeni tako, da smo bili aktivni, danes pa je treba znati pokazati prednosti vsega tega, ker prednosti so in so pomembne.

Če poskusim strniti, ni vse tako črno, kot zgleda, je pa treba vedno veliko delati. Na naš svet gledam z zaljubljenimi očmi in upam, da bi ga lahko vsi videli tako kot jaz.

Si bila v zamejstvo zaljubljena tudi pred odhodom?

Odselila sem se, ker sem bila naveličana. Bila sem v taki fazi, v kateri je verjetno marsikdo v naših krogih. Naveličana sem bila nenehnega iskanja kompromisov zaradi zdrah, ki izhajajo iz preteklosti. Želela sem temu prostoru dati svežino in pri petindvajsetih letih nisem bila več pripravljena sprejeti, da so tej moji želji večkrat nasprotovali izključno iz principa.

Ni nujno, da je novo slabo. Obdržimo staro, dajmo pridih novega, zaupajmo tistim, ki hočejo kaj malega spremeniti. Korenin ne smemo zanikati in preteklosti ne smemo pozabiti, ampak treba je iti naprej.

Zamejstvo ponesimo v svet, svet pa prinesimo tudi v naše kroge.