Utopija ali tretja pot
Ob krizi, ki pesti sodobno družbo in dobiva na nekaterih področjih kaotično podobo, se sprašujemo o ovirah, ki nas tiščijo v nemoč, in kje se kažejo vsaj majhna znamenja izhoda. Mnogi ljudje so obupani, nekateri apatični, drugi se še borijo in so prepričani, da bo prišlo do rešitve. Uporništvo je izbira obupa in krika, vprašanje pa je, kam vodi, če se mu pridruži še nasilje in popolna anarhija. Kakšno je poslanstvo kristjanov v teh okoliščinah, stojimo stran od te procesije, kot da se nas ne tiče, pristajamo na krivice in uničevanje vseh dobrin, ki bogatijo našo družbo? Smo pripravljeni stopiti naprej s konstruktivno alternativo, kot je dostojanstvo človeške osebe, pravičnost in človeka vredni zaslužek?
Dva sistema
Na področju ekonomije in družbene ureditve smo v Sloveniji v sorazmerno kratkem obdobju živeli dve povsem različni izkušnji, najprej socializem in komunizem, potem demokracijo, ki je prinesla tudi nekatere zelo grobe oblike kapitalizma. Ta se je prepletel s komunističnimi elitnimi ostanki, ki so obvladovali ekonomijo in družbo. V glavah ljudi in v praksi družbe se je potrošniški kapitalizem hitro razplamtel, zavelo je sebično hlastanje dobičkov in užitkov za vsako ceno. Množice ljudi so šle v umetna nebesa, za njimi pa so ostale krivice, brezposelnost in izkoriščanje ljudi v tretjem svetu.
Neozdravljena bolečina
Zaradi tihega sobivanja dveh sistemov, starega, ki še drži tajne niti psihološkega nasilja, kapital, privilegije, in novega, ki je prišel na grobo in razvadil ljudi ter jim porezal še del človeškosti, nas ne pesti le gospodarska kriza, ampak nesposobnost dialoga, obremenjenost s skoraj 'tradicionalno' slovensko razbitostjo. Res, da so nekateri pozitivni znanilci, da smo prišli do možnosti svobodnega izražanja, trgovanja, da se ljudje in skupine lahko razvijajo, da za zdaj še ohranjamo sorazmerno visoke socialne standarde, da je tudi v gospodarstvu ostalo marsikaj zdravega in da znamo biti ob preizkušnjah solidarni. Toda v globini naroda in družbe ostajajo nezaceljene rane iz preteklosti. Tu gre za staro 'foušijo', ki jo je že revolucija dobro izrabila, sedaj pa ponovno paradira v politiki in družbenih odnosih ter onemogoča preseganje težav in izhod iz krize. Če en ideološki pol naredi nekaj dobrega, mu to drugi izniči. Upori ulice, ki jih doživljamo v zadnjem času, so vsekakor znamenje globokega nezadovoljstva in bolečin med množicami ljudi. Zelo verjetno tudi ne manjka podpihovanja takega početja. Kljub temu jih je treba vzeti resno in poslušati, kaj želijo povedati, kakšna je njihova stiska. Na potezi je zlasti civilna družba, ki bi lahko naredila več za počlovečenje odnosov, da bi ljudje zopet začutili svoje dostojanstvo, prišli do dostojnega življenja in si stali ob strani. Tudi mediji bi lahko pustili ob strani politiko šokantnih in negativnih novic in politične igrice ter pomagali k bolj pozitivnemu vzdušju zlasti s pričevanjem ljudi, ki pomagajo v stiski, se trudijo za izmenjavo dobrin in pripravljajo nova delovna mesta.
Nove pobude
Je utopija mirni izhod iz tega stanja, da bi se v še večji meri trudili razelektriti napetosti, ki jih netijo ideologije in vsesplošni egoizem ter najti tretjo pot? Kdo se bo zavzel za resnično vzgojo mladih generacij, jim pokazal vrednote, ki nosijo upanje, kje in kdaj bomo začeli zavestni boj proti zlu in nasilju, ki ga netijo posamezniki ter krivične strukture? Zgodovina pozna padce in vzpone. V njej imamo nekatere primere dobrega reševanja hudih razmer in izbiro tretje poti, ki je zaznamovala prihodnost. Pred sto in več leti se je v naših krajih razvilo močno gibanje zadružništva in posojilnic, ki so rešile marsikaterega kmeta in omogočile dostojno življenje našim prednikom. Bile so tudi nekatere nepravilnosti, vendar je ostala v glavnem pozitivna izkušnja. Fašizem in komunizem sta s svojo ideologijo zabrisala plemenito idejo zadružništva. V obeh primerih je bil zavrnjen pomen človeka kot svobodne, ustvarjalne in odgovorne osebe. Zato danes ni mogoče nadaljevati na teh temeljih, prav tako ne s sebičnostjo kapitalizma. Vendar osebna pobuda in solidarnost še vedno ostajata in čakata na priložnost, da se razvije in pokaže pot naprej na novih temeljih. Tu nam prihajajo v pomoč nekateri modeli socialnega podjetništva, zlasti zadružništvo Mondragon (o katerem podrobneje piše Janez Rutar, op. ur.).
Karkoli se bo v tej krizi rodilo v ekonomiji, bo moralo skozi temeljito osebno prečiščenje. Vsekakor je pot naprej, podobno tudi v družbi, kjer se veča klic po vzpostavljanju dialoga z ljudmi dobre volje in presega ozko delitev na leve in desne, hlapčevanje z ideološkim nasiljem, mazanjem in zastraševanjem. Za vse to je potrebno veliko dela, premišljevanja, sodelovanja in zlasti potrpljenja ter zaupanja. Bog nas je poslal skupaj v ta prostor, da bi v njem gradili prijetno in spodbudno življenjsko okolje. Nihče ga ne bo ustvaril namesto nas. Pred časom je nastala široka pobuda molitve, posta in pokore za domovino, nekatera združenja spodbujajo in podpirajo rast zdravih družin in vzgojo za lepo mladost ter vrednote življenja. Tudi v katoliški Cerkvi nastajajo predlogi in spodbude za poglobitev osebne vere in evangeljsko prenovo. Posebno vlogo imajo izkušnje nekaterih cerkvenih gibanj in združenj. Čeprav je noč še temna in vlak drvi vanjo, je usmerjen k jutru in uspehu, le budno in dejavno je treba čakati, da bo prišlo do spremembe. Vsak na svojem malem koščku zemlje more prinesti svoj prispevek in se skupaj z drugimi prizadevati za vzpostavitev nove stvarnosti, v kateri bo zavel Duh in bo svetloba močnejša od teme. Kriza je torej klic za spreobrnjenje, klic po tretji poti.
Primož Krečič
(Iz priloge Bodi človek! 27.12.2012)
Kako naprej?
