Tudi letos je mnogim podarila toplo zatočišče

Sedeminpetdeset let je minilo od l. 1955, ko je msgr. Franc Močnik, nepozabni profesor matematike in veliko let dušni upravitelj duhovnije sv. Ivana v Gorici, vzgojitelj naše mladine, pa tudi eden izmed urednikov našega tednika, dal na lastne stroške zgraditi kočo ob potoku Kozarenca na sončnem pobočju velike Ringerjeve senožeti, ob robu smrekovega gozda, ki se razteza do Ojstrnika. Na tem kraju, ki nudi čudovit razgled na Sv. Višarje in mogočni Mangart, so 31. julija 1955 blagoslovili lično hišo, ki so jo po Močnikovi želji poimenovali koča sv. Jožefa. Ime je ohranila do današnjih dni in prijazno sprejela že veliko skupin mladih in odraslih, ki so v njenem domačem zatišju preživeli sproščujoče počitniške dni. Kot profesor na višjih srednjih šolah in dolgoletni vzgojitelj v goriškem Alojzijevišču si je msgr. Močnik že proti koncu let 40. prejšnjega stoletja želel, da bi v gorskem svetu imel hišo, kamor bi poleti vodil mladino na počitnice. L. 1955, po samih dveh mesecih dela, so tesar Jožef Kravina in sinova Jožef ter Anton zgradili kočo na imenitni legi ob izviru, ki nikoli ne presahne; takrat namreč ni bilo še vodovoda. Msgr. Močniku se je tako izpolnila velika želja in od tedaj naprej je v kočo v julijskih in avgustovskih dneh sprejemal mlade in jim celo gospodinjil. Bil je tudi odličen kuhar! Po dvajsetih letih je hišo daroval Katoliškemu tiskovnemu društvu, ki jo je oddajalo predvsem goriškim društvom. Koča v teh letih ni bila le prijeten počitniški kraj, ampak je postala pomembno središče za osvežitev duha. Slovensko katoliško akademsko društvo – SKAD je v njej prirejalo poletna predavanja, srečanja z velikimi osebnosti (v njej so bili npr. dr. Ivan Juvančič, dramatik Ivan Mrak, pisatelj Pavle Zidar, skladatelj Pavle Merku’). Koča je tako vsestransko izpolnjevala vlogo, ki ji jo je namenil msgr. Močnik, da bi “ta počitniški dom postal tudi prostor za versko vzgojo in utrditev narodne zavesti pri naši mladini”, kot je napisal njen oskrbnik dr. Danilo Čotar v prispevku 50 let koče sv. Jožefa v Žabnicah, ki je izšel v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe za l. 2006. Prav Danilu Čotarju je l. 1975 msgr. Močnik izročil ključe in ga poprosil, naj on upravlja kočo. To plemenito poslanstvo, ki zahteva kar precej truda, dobre volje in ne nazadnje tudi osebnih stroškov, saj koča ni tu v Gorici za vogalom, za “božji lon in narodov blagor” izredno skrbno, vestno in natančno opravlja Čotar že sedemintrideset let. Zato je že izrazil željo, da bi kak mlajši prevzel to oskrbovanje.
V teh letih je ta dom sredi gorskega sveta v notranjosti in zunanjosti doživel kar nekaj nujnih opravil in posodobitev. Prvič je bilo treba odstraniti črvive tramove in v prvem nadstropju zgraditi železobetonsko ploščo l. 1977, saj potres l. 1976 ni prizanesel niti koči. L. 1996, ko so na pobočju pod njo zgradili vrsto hiš, je bila koča povezana na vodovov in plinsko omrežje. L. 1998 je zaradi tega njena notranjščina postala bolj udobna. Do tedaj v njej ni bilo tekoče vode. V njej so zgradili lepo kopalnico s prho, prenovili stopnišče in postavili nove ploščice v kuhinji. Avgusta l. 1998 je bila njena slovesna blagoslovitev. Popolno prenovo zgornjih prostorov pa je koča dočakala v l. 2007, ko je, po koncu poletne sezone, g. Marijan Markežič, predsednik Fundacije Gorica, ki je od l. 2004 lastnica koče, senika in zemljišča, ki so ju dokupili l. 1980 oz. 1986 (Zadruga Ojstrnik je kupila senik in zemljišče okoli njega), in trije krepki prostovoljci v enem dnevu odstranili pločevinasto kritino, razstavili tramovje in razdrli vse stene. Oktobra so bile že zgrajene stene in nova lesena streha. Celotno hišo je posebno podjetje obleklo v termično zaščito. Koča je dobila nova sodobna okna. V zimskih mesecih so bila opravljena še notranja dela. Za to temeljito prenovo so finančna sredstva prispevali Dežela FJK, Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, SSO in številni dobrotniki. Spomladi l. 2008 so v koči že prebivali prvi gostje, katerim so do jeseni sledili mnogi drugi.
Kočo sv. Jožefa še zmeraj varujeta njen zavetnik in Marija, katere kip stoji pod smrekami, na prvega lastnika in velikodušnega darovalca msgr. Močnika pa spominjajo njegova slika, napis pod njo in njegove lesene smuči, pritrjene na steno zgornjega nadstropja.
Tudi v letošnjem letu je bilo v koči kar nekaj gostov, kot je skrbno zabeležil oskrbnik Čotar v kroniki koče. Novo leto so tu dočakali nadškofovi strežniki z Elijo na čelu. Lepo so se imeli, le snega je bilo samo za vzorec. Za njimi je v koči preživela dva dni družba iz Rupe. V januarju sta bila v njej še skupina iz doberdobskega društva Hrast in dirigent Mirko Ferlan. Za Veliko noč je koča sprejela nekaj goriških družin, ki se zbirajo pri nedeljski maši v cerkvi sv. Ivana. Kljub zgodnji pomladi so peš odšli na Sv. Višarje. Maja so bili v njej gostje iz Štandreža kot tudi prve dni junija. Sredi junija so se tu prav luštno imele gospe, ki obiskujejo telovadni tečaj v domu F. Močnika. Za njimi je Mauro Leban pripeljal gojence Mladinskega doma; imeli so krasno vreme. Julija je kočo za tri tedne zasedla župnija sv. Andreja ap. iz Štandreža. Vrstile so se skupine različnih starosti. G. Karel Bolčina je poročal, da so se imeli prav lepo. Avgusta so bili v koči najmlajši člani društva Hrast iz Doberdoba. Te dneve v Žabnicah so poimenovali CampHrast. Na tak način upajo na podmladek v zboru in pri društvenem delu. Konec avgusta so kočo obiskale družine, ki se zbirajo pri sv. Ivanu.
Vmes se je do koče sv. Jožefa kar nekajkrat iz Gorice odpeljal Danilo Čotar, včasih z ženo Marilko, da je postoril vse, kar je treba narediti, da ne zamrznejo cevi med zimo in da je vse zaščiteno pred mrazom. Spomladi ga vselej čaka košnja in barvanje plotov, mize …, odstranjevanje rje, manjša dela v notranjosti koče; včasih mora za gosti zapirati plin, vodo, elektriko, kar pač ne naredijo sami, ko končajo počitnikovanje, čeprav je na ključnih mestih na stenah vse natančno zapisano, kako je treba ravnati z grelcem, s plinom … V teh stvareh je Čotar res izredno pikolovski. Težko bo najti tako skrbnega, za našo skupno lastnino tako zavzetega človeka. Njemu in vsem tistim, ki so v teh letih opravili ničkoliko prostovoljnega dela, naj gre vsa naša hvaležnost.
Koča s svojo domačnostjo čaka na goste vse leto. Kot včasih imajo tudi sedaj prednost društva, če pa teh ni, se lahko v njej odpočije od vsakdanjih skrbi kaka druga skupina Slovencev, družina ali posamezniki.
Iva Koršič

Koča sv. Jožefa v Žabnicah

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme