Trajen spomin na padle v prvi svetovni vojni
Tik pred izidom je nova knjiga goriškega raziskovalca Vlada Klemšeta, ki nam je doslej ponudil v branje in študij kar nekaj raziskav in knjig o ledinskih in krajevnih imenih našega prostora, tokrat pa gre za zgodovinsko knjigo. Vlado Klemše je rad pristal na pogovor, da nam pove, za kaj in za kakšno vsebino gre v knjigi, ki nosi lep, a zahteven naslov Odšli so brez slave in brez spomina.
Najprej bi vas radi prosili, da nam poveste, kako je knjiga nastala, zakaj ste se odločili zanjo in kdo je njen pobudnik, založnik ter koliko časa ste rabili, da ste jo pripravili za tisk.
Zamisel se je porodila pred dobrim letom, pobudnik pa je bil predsednik gospodarske zadruge Brajda Vrh, Walter Devetak. Glavni cilj, ki smo si ga zastavili, je bil, ob stoletnici začetka prve svetovne vojne, vrniti spomin in čast rojakom iz sovodenjske občine, ki so umrli kot avstro-ogrski vojaki in na katere smo, zaradi spleta okoliščin po svetovnem spopadu, pozabili kot skupnost. Teh “pozabljenih” je v naši občini vsaj sedemdeset.
Skoraj leto dni smo se ukvarjali z zbiranjem in predvsem preverjanjem podatkov, šele v naslednji stopnji z iskanjem sredstev oziroma založnika, kar tudi ni bilo enostavno.
Prisluhnili so nam pri Goriški Mohorjevi družbi, ki je publikacijo, ki je v tisku, založila.
Gre za zgodovinsko študijo, ki vrača med nas spomin na tiste, ki so “odšli brez slave in spomina”, kot ste sami zapisali. Kdo so bili ti ljudje?
Naš namen ni bil pisati o vojaških podvigih in bitkah v našem prostoru, še manj v širšem, ker so to naredili raziskovalci in pisci vseh vojskujočih se strani in se bo to slavljenje vojskovanja predvidoma nadaljevalo tudi v prihodnjih letih. Naš cilj je bil sestaviti, čeprav nepopoln, seznam umrlih pod cesarskim praporom. To so bili v glavnem preprosti kmetje, obrtniki, hlapci, na pol pismeni, ki še vedeli niso, kje je Galicija ali Srbija, rojeni med leti 1865 in 1899.
Kako ste raziskovali, kje ste našli največ podatkov, dokumentov in fotografij o naših prednikih, ki so preminili vsepovsod med prvo svetovno vojno?
Že od vsega začetka nam je bilo jasno, da bo naloga zahtevna zaradi časovne odmaknjenosti in težko dosegljivih arhivov na Dunaju in v Rimu. Med drugo svetovno vojno je zgorel arhiv sovodenjske oziroma mirenske občine, kjer bi zagotovo našli uporabljive podatke.
Bazo podatkov smo zato črpali iz matičnih knjig, kontaktirali smo sorodnike in svojce umrlih vojakov, najprej iz družin, za katere se je vedelo, da so njihovi “padli” v Galiciji ali na Piavi ali celo na pragu domače hiše, umrli v ruskem ujetništvu ali na Asinari.
Občasno smo bili tudi v dvomu, ali bomo zastavljeni cilj lahko dosegli.
Zakaj ste se odločili, da prikličete v spomin tiste naše prednike, ki veljajo za t. i. “male ljudi”, pa čeprav smo tudi sami mnenja, da je naša zgodovina prav njihova t. i. “mala” zgodovina, da je naša zgodovina pravzaprav tudi njihova tragična zgodba?
Po ustaljenih vzorcih, ki žal še zmeraj veljajo, se vojaški spopadi obravnavajo pretežno po segmentih. Vojskovanje je stvar vojske, vojaških strojev, vojaki pa zgolj številke, del vojaškega stroja.
Kakor da ne bi bili osebe, del civilne družbe.
Prav prva svetovna vojna je za našo skupnost pomenila, po moji oceni, najtežjo preizkušnjo doslej. Zaradi števila žrtev bolezni, lakote, trpljenja, begunstva, razdejanja in materialnega uničenja prostora. In zaradi tistega, kar se je dogodilo po koncu vojne, ko so glavno besedo imeli pač zmagovalci.
Letos se veliko govori o prvi svetovni vojni in je vaša knjiga prava osvežitev, saj dejansko pokaže, kako živa stvarnost je bila ta svetovna morija v naših krajih. Se vam ne zdi, da prihajajo take knjige, kot je vaša, med nas z veliko zamudo?
Res je, da obravnavamo to problematiko, posebej v našem prostoru, z veliko zamudo. Prepričan pa sem, da še ne prepozno.
V družinskih arhivih in pri posameznih zbirateljih je še veliko fotografskega in drugega gradiva. Še lahko govorimo s hčerami in sinovi neposrednih udeležencev. Zdaj je priložnost, da poskusimo to zbrati, urediti in predstaviti.
Vaša knjiga ni pripoved o zidovih, o porušenih hišah in ni pripoved o bunkerjih ter kavernah, tudi ne pripoveduje o generalih in mogočnikih, ampak je živa pripoved o naših ljudeh, o naših prednikih. Zakaj je tako pomembno, da se jih spomnimo?
Zato da popravimo krivico in da jim po sto letih vrnemo predolgo zamolčana spomin in čast. In zaradi nas samih, ki smo še zmeraj žrtve te strašne vojne, da nam večkrat ni jasno, kdo jo je začel, kdaj in zakaj.
Kaj se lahko iz takih knjig, kot je vaša, danes vsi naučimo?
Bojim se, da bolj malo. Razlogov za tako razmišljanje ne manjka.
Jurij Paljk
