Tragedija rodoljubov, ki jih je doletel izbris spomina

Jernej Vidmar Bašin in Ivo Jevnikar o primorskih padalcih in revolucionarnem nasilju

Začetek novembra že tradicionalno ponuja priložnost za globlji zgodovinski premislek o usodi t. i. primorskih padalcev. Ti rodoljubi so se med drugo svetovno vojno pridružili zavezniškim silam ter v okupirani domovini delovali kot izurjeni padalci, radiotelegrafisti in minerji, po vojni pa so nekateri med njimi v nikoli pojasnjenih okoliščinah postali žrtve revolucionarnega nasilja. V počastitev njihovega spomina je v Kosovelovi knjižnici v Komnu potekal kulturni večer z naslovom Tragedija primorskih padalcev in obdobje takratnega brezpravja. Dogodek so pripravili dva dni pred 11. novembrom, dnevom primorskih padalcev, ki se ujema z mednarodnim dnevom spomina na padle zaveznike. Zgodovinar dr. Jernej Vidmar Bašin, profesor na Škofijski gimnaziji Vipava, ki se že vrsto let posveča raziskovanju politične represije na Primorskem, je v pogovoru s časnikarjem Ivom Jevnikarjem osvetlil ozadje delovanja politične policije ter tragične usode žrtev revolucionarnega nasilja.

Zgodba primorskih padalcev je zgodba o neomajnem domoljubju. Šlo je za može in fante – med njimi sicer niso bili le Primorci, temveč tudi posamezniki iz osrednje Slovenije in Koroške –, ki so bili po kapitulaciji Italije v veliki večini vojni ujetniki in so se kot prostovoljci javili britanskim zavezniškim službam (SOE in MI6), kjer so se pod okriljem Ivana Rudolfa izurili za radiotelegrafiste, šifrerje, minerje in veziste. Njihov poglavitni cilj je bil vrniti se v domovino, se vključiti v boj proti okupatorju ter prispevati k osvoboditvi. Čeprav so se vključili v partizanske enote in zaveznikom pošiljali ključne podatke za sabotaže nemških transportov, je Komunistična partija nanje gledala z nezaupanjem, v njih je videla potencialnega “trojanskega konja” britanske politike. Bali so se, da bi prisotnost prozahodno usmerjenih mož lahko ogrozila načrtovani povojni monopol nad oblastjo. Zgodovinska bilanca 27 identificiranih padalcev je pretresljiva: trije so padli v partizanskih bojih, dva so ubili četniki, kar 12 ali 13 pa jih je med vojno, ob njenem koncu ali neposredno po njej likvidirala komunistična varnostna služba Ozna. Ti fantje niso padli pod sovražnimi kroglami, temveč so izginili brez sojenja in predvsem brez groba.

Da bi razumeli usodo padalcev, je treba razumeti ustroj in pooblastila t. i. Oddelka za zaščito naroda (Ozna), ki je bil ustanovljen maja 1944 po sovjetskem zgledu. Medtem ko se je prvi odsek ukvarjal z obveščevalno dejavnostjo na okupiranem območju, drugi pa s protiobveščevalno dejavnostjo in aretacijami političnih nasprotnikov, je bil tretji odsek zadolžen za zaščito partizanskega gibanja in vojske; prav ta odsek, ki je bdel nad morebitno “infiltracijo”, je imel glavno vlogo pri usodi padalcev. Po osvoboditvi maja 1945 so bila pooblastila Ozne tako rekoč neomejena. Delovala je kot “vsemogočna” sila, ki je aretirala, zasliševala in likvidirala mimo sodnih poti. Tudi ko se je kasneje preoblikovala – vojaški del v KOS (protiobveščevalno službo armade), civilni pa v Udbo (Upravo državne varnosti) –, se metode niso bistveno spremenile. Na Primorskem, zlasti v coni A pod zavezniško vojaško upravo, je delovala tajno in ustrahovala prebivalstvo z ugrabitvami ter prevozi aretiranih v cono B ali naravnost v centralne zapore v Ljubljano. Skupni imenovalec vseh teh pobojev – od padalcev in tigrovcev pa do povojnih obsojencev na političnih procesih – je bil t. i. damnatio memoriae oz. izbris spomina. Cilj oblasti ni bil le fizično uničiti človeka, temveč izbrisati vsako sled za njim. Svojci niso vedeli za datum in kraj smrti, še manj za kraj pokopa posmrtnih ostankov.

Podobno usodo kot padalci je delil tudi časnikar, politik in demokrat Andrej Slavko Uršič, čigar zgodbo je temeljito raziskal dr. Vidmar Bašin. Uršič je bil eden od urednikov goriškega časopisa Demokracija. Kot član Slovenske demokratske zveze je bil izrazito kritičen do komunističnega totalitarizma in je odločno zagovarjal demokratične vrednote. Avgusta 1947 so ga udbovski operativci zvabili v past, ga ugrabili in skrivaj prepeljali v Ljubljano. Tam je bil mesece zaprt v popolni izolaciji in podvržen zasliševanjem, dokler ni bil po večletnem bivanju v “traktu smrti” centralnih zaporov okoli leta 1950 usmrčen. Tudi on nima groba.

Kot zanimivost je dr. Vidmar Bašin predstavil lik Verija Winklerja (1917–1984), visokega udbovskega podpolkovnika primorskega rodu, ki je vodil ugrabitev Andreja Uršiča. Pred vojno je bil narodnjak, med vojno pa je vstopil v VOS in Ozno ter bil konec leta 1944 poslan na usposabljanje v Moskvo. Leta 1945 je postal vodja posebne operativne skupine Ozne/Udbe na Primorskem, kjer je vodil operacije ugrabitev in likvidacij političnih nasprotnikov. Bil je bister, a izjemno brutalen zasliševalec, udeležen tudi pri preiskavah v t. i. dachavskih procesih. Njegova zgodba je dobila nenavaden zasuk leta 1952, ko je z ženo prebegnil v Trst k Angležem, kasneje pa v Kanado, kjer je postal uspešen podjetnik in leta 1984 umrl, medtem ko so domači organi represije po njegovem pobegu maščevalno preganjali člane njegove družine.

Komenski večer, ki ga je uvedla in sklenila vodja knjižnice Marija Umek, med udeleženci pa je bil navzoč tudi župan Erik Modic, je še enkrat potrdil pomembnost raziskovanja polpretekle zgodovine. Čeprav je bil večji del arhivov uničen takoj po vojni – preostali del pa je še vedno težko dostopen –, ostaja dolžnost zgodovinarjev in javnosti, da rodoljubom, kot so bili primorski padalci, povrnejo človeško dostojanstvo ter jim priznajo njihovo zgodovinsko vlogo.