Prvi jamboree je spletel vezi, ki držijo še danes

Leta 1976 so se goriški in tržaški skavti združili v Slovensko zamejsko skavtsko organizacijo

Vzgodovini Slovenske zamejske skavtske organizacije je jamboree vedno pomenil priložnost obeleževanja pomembnih obletnic, postavljanje novih ciljev in praznovanje z drugimi skavti v naravi, “kjer se mestni svet konča”. Prav ob širšem tabornem ognju pa so se v vseh teh letih tkale najbolj pristne, še vedno trdne vezi. Prvi jamboree so izvedli poleti leta 1976, ko je SZSO tudi uradno nastala. Organizacija je takrat pod eno streho združila tržaške in goriške skavte, ki so v Pinedu, v hribih nad Maniagom, prvič taborili skupaj. Na petih podtaborih so ponosno prvič skupaj plapolale zastave tržaških skavtov in skavtinj (STS), goriških skavtov in skavtinj (SGS) ter koroških skavtov.

Z združitvijo v SZSO so poenotili tudi žensko in moško skavtsko gibanje, ki sta z delovanjem začeli ločeno. Prav v tistem času se je združevanje začelo tudi v drugih sorodnih skavtskih organizacijah, slovenski skavti v Italiji pa so s svojo avtonomno organizacijo uspešno sledili potrebam časa.

SZSO ni nastala čez noč

Že pred letom 1976 so tržaški in goriški skavti izpeljali več skupnih dejavnosti. Prva skupina goriških skavtov je leta 1965 obljubila na jurjevanju tržaških skavtov, tržaški skavti pa so istega leta na svoj tabor sprejeli nekatere goriške člane. Podobno sodelovanje je potekalo tudi med tržaškimi in goriškimi skavtinjami. Stike s sorodnimi organizacijami, kot je bila takratna AGESCI, so gojili tako na osebni ravni kot tudi ravni vodstev. Slovenski skavti v Italiji pa so vse močneje čutili potrebo po poenotenju: “Čeprav smo bili vsi zelo navdušeni, da bomo pod isto streho, smo čutili, da smo si različni. Do združitve je bilo veliko sestankov med nami in s predstavniki drugih organizacij,” se spominja Sandi Cergol (Neodločni orel), tržaški voditelj v času združevanja STS in SGS ter ženskih in moških skupin. V Trstu so pri AGESCI v župniji svetih Petra in Pavla takrat ustanovili prvo mešano skupino volčičev in veveric, zato so se slovenski voditelji z njimi sestali, da bi spoznali njihov način dela. Imeli so tudi stike z deželnim tropom za usposabljanje voditeljev AGESCI, od katerih so izvedeli, s kakšnimi težavami se soočajo pri skupni vzgoji fantov in deklet: to obdobje je bilo za skavtske organizacije prava prelomnica, saj so cele skupine zapuščale združeni AGESCI in se vključevale v nastajajočo organizacijo evropskih skavtov (Scout d’Europa FSE), kjer še danes delujejo ločeno po spolu. “Mi pa smo bili trdno prepričani, da je združevanje tudi v to smer potrebno, saj so se pred tem številni člani vključili v taborniško organizacijo, ker je ta že od ustanovitve verjela v skupno vzgajanje fantov in deklet,” dodaja Cergol.

Jamboree 1976 je nastal v pravem združevalnem duhu

Prvi veliki trenutek SZSO je bil nedvomno jamboree leta 1976, ki je potekal od 20. do 31. julija v kraju Pinedo (Claut) v pordenonski pokrajini. Nastal je na pobudo tržaških skavtov, ki so tistega leta obhajali 25. obletnico delovanja. Razlogov za praznovanje je bilo torej več: jubilej na Tržaškem, združevanje moških in ženskih skavtov ter povezovanje med slovenskimi skavtskimi gibanji, saj so zraven povabili tudi koroške skavte iz Celovca.

Tabora se je udeležilo 250 skavtov ter skavtinj. Taborilo je 24 vodov, 70 šotorov je bilo postavljenih na petih podtaborih s samostojnim programom, ki se je pogosto prepletal s sosednjimi. Poseben odbor je skrbel za skupne dogodke: obiske podtaborov, izmenjavo vodov, predstavitve pokrajin, celodnevni izlet, športni dan, tri tematske večere ob ognju in slovesni nedeljski taborni ogenj.

Takrat petnajstletna goriška skavtinja Marijanka Čevdek, Modri labod, je na goriškem podtaboru jamboreeja pomagala kot kuharica. Sodelovala je že pri pripravah, čeprav so bili sestanki pred taborom predvsem logistične narave: “Večino programa smo pripravili na taboru s tistim, kar smo imeli na razpolago. Nekega večera so skavti in skavtinje priredili modno revijo, manekeni so nosili oblačila iz krep papirja,” se spominja gospa Marijanka. Kuhala je tako za ženske kot za moške goriške vode, saj so imeli takrat prvič skupne dejavnosti. Tudi pri kuhanju je bilo treba biti iznajdljiv, priprava obroka za skoraj 100 lačnih goriških skavtov in skavtinj niso mačje solze: “Spomnim se, ko je zmanjkalo jajc in smo jim ponudili kar sladkano polento … niso je bili preveč veseli, a na nek način smo se že znašli!”

Med glavnimi ženskimi voditeljicami se Marjanka spominja Franke Ferletič, takratne načelnice ženskih goriških skavtinj, pri sodelovanju s tržaškimi skavti pa sta imeli vodilno vlogo tudi Zdenka in Savina Kovic.

“Eno je gotovo: prijateljskih vezi ne smemo več pretrgati!”

Zavedanje o tem, kako dragocene so priložnosti srečevanja tržaške, goriške in koroške slovenske mladine, je takratne skavte spodbujalo k pripravi tako velikega dogodka. Zavedali so se pomena “mogočne mladinske prireditve”, na kateri bi se končno znašli na skupnem tabornem prostoru. To potrjuje tržaški skavt v poročilu za Katoliški glas 12. avgusta 1976: “Zdaj imamo Slovenci v Italiji Slovensko zamejsko skavtsko organizacijo in jamboree pomeni prvo skupno dejavnost večjega obsega, sunek, ki nas bo pognal na novo pot večje povezanosti. S koroškimi skavti pa nas druži ista narodna pripadnost, manjšinska ogroženost, vera in skavtski ideali.”

Poleg ustanovitve SZSO in jamboreeja se je leta 1976 zgodilo še marsikaj

Našo deželo je tistega leta močno zaznamoval tudi uničujoč potres – zloglasni “Orcolat” v Furlaniji. Na klic na pomoč so se takoj odzvali tudi slovenski skavti in skavtinje, ki so poleti organizirali delovne tabore. “Odzvali smo se že isti teden. Že v soboto smo v koloni skupaj s slovenskimi zdravniki s tovorom živil, šotorov in kuhinjske opreme peljali do Barda, tam pa nas je Viljem Černo napotil v Subid,” se spominja Sandi Cergol, ki je bil takrat zadolžen za usklajevanje prostovoljcev na taboru v občini Tipana. “Za jamboree v Pinedu mi je zato zmanjkalo časa. Zraven sem bil pri izbiranju tabornega prostora, nato pa sem se ga udeležil samo še na dnevu obiskov ob slavnostnem tabornem ognju. Ta mi je ostal zelo živo v spominu, tudi zaradi številnih gostov, med katerimi so bili tudi predstavniki tabornikov.”

24 let združevanja

Proces postopnega povezovanja slovenskih skavtov v zamejstvu se je začel leta 1976, uradno združevanje tržaške in goriške pokrajine v SZSO pa se je razpotegnilo skozi celih 24 let. Ta pot je vodila preko treh ključnih mejnikov: od sprejetja prvih Deželnih pravil v Jamljah 15. decembra 1976 in potrditve pravilnika v Trstu, 14. decembra 1986, do končnega vpisa Ustanovne listine ter potrditve Statuta v Nabrežini, 16. januarja 2000.

ZADNJI ZAMEJSKI JAMBOREE LETA 2006

Večjih taborov zamejskih skavtov je bilo doslej pet. Poleg jamboreeja leta 1976 so se tudi jamboreejev leta 1979 v Logu pod Mangartom in jamboreeja leta 1984 v Globasnici udeležili člani iz Tržaške, Goriške in Koroške. Na jamboreeju v Čezsoči leta 1995 koroških skavtov ni bilo. Takrat pa so prvič z našimi skavti taborili slovenski skavti in skavtinje komaj nastale ZSKSS. Zadnji zamejski jamboree je bil v Terskih dolinah leta 2006.