Tišina
Soča je žuborela in njeno šumenje je enakomerno napolnjevalo okolico. Ta vodni šum se spreminja s količino vode, ki priteče izpod Prisojnika. Večkrat sem se ustavljal prav ob tem šumenju in vedno znova sem doživljal novo osvežitev, zelo podobno tisti, ki jo doživimo, ko razgreti in prepoteni stopimo pod mrzlo prho…
Moje misli ob deroči vodi so bile tistega julijskega popoldneva drugje. Kdo ve, od kod se mi je prikradla misel, kako nekaj veličastnega je božja navzočnost v človeku. Dozdeva se mi, da je to naša (moja) edina velika sreča, kot je sreča obstati pred oltarjem, kjer prebiva utelešena Večnost.
Ob šumenju reke, pozibavanju grmičevja in mojem tokratnem sanjarjenju sta postala prostor in čas farsa človekove misli, prepletene s takšno ali drugačno ideologijo, puhlica, odtenek mistične poezije pa rahla svetlobica, ki vztrajno pronica iz razpršenih valov.
Odtenek te svetlobice me je tokrat postavil na trdna tla, to je na tla duha. Vse, kar je motilo moj mir, je bil trop mušic, ki se je igraje vrtel v enakomernem ritmu plesa nad bližnjim kamnon, nad tolmunom. Občasno je ta mir zmotila velika postrv, ki se je divje zaganjala v valove in v elegantnih lokih skakala iz vode, da je pogoltnila katero od teh mušic. Roj se ni menil za napadalko, in ne da bi čutil kakršno koli nevarnost, je plesal dalje svoj ritualni ples. Spomin mi je poromal na naše upodobitve mrtvaških plesov, ki so za človeka v srednjem veku bile naslikana priprava za spraševanje vesti predvsem za neukega in nepismenega človeka. Malo je tedanji kristjan vedel o preteklosti in prihodnosti, čeprav sta se čas in okolje tudi tedaj razvijala, kot se razvijata danes.
Utelešena Večnost, ki se je prikradla v moj spomin, je bila tokrat zame milost, ki ni omejena ne v prostoru kot tudi ne v času. Duh pa so mi zaznamovali vera, upanje in ljubezen, ki se jim velikokrat podzavestno pridruži še misel na preživetje. Vsakdo nosi Boga v sebi, a le malo se jih zaveda, da ga imajo! Zato ga velikokrat iščemo, tavamo in se tako ali drugače spotikamo. On pa biva v nas in je z nami, ne da bi se tega velikokrat zavedali, kaj šele, da bi se na to spomnili.
Ljudje spreobračamo sočloveka največkrat z besedo, malokdaj pa z molkom! Težko je molk razumeti kot zgled, ki se živo zareže v psiho, nekako tako, kot zareže kirurg svoj kirurški nož v človekovo telo. Ko molk postane poslanstvo bližine, tedaj ta molk postane ljubezen sama. Naša nalomljena ljubezen pa se velikokrat odraža tako, da ne znamo ljubiti bližnjega kot sami sebe, ker v nas prevladuje sprevrženost božjega. Od takrat nam postaja molk naš zgled.
